Keri-Lynn Wilson, nova šefica dirigentka Orkestra Slovenske filharmonije
Želim si čim več sodelovanja z mladimi
Vsaj posredno tudi umetniška voditeljica Orkestra Slovenske filharmonije (SF), petinštiridesetletna dirigentka Keri-Lynn Wilson, je otroštvo preživela v glasbeni družini na kanadskih prostranstvih okrog mesta Winnipeg, ki je približno na sredini severnoameriške celine, veliko pa za dobri dve Ljubljani. Študirala je na sloviti newyorški šoli Juilliard (diplomirala je leta 1994 iz dirigiranja in flavte) in se po svetu uveljavila predvsem kot operna dirigentka (podobno kot njen predhodnik v SF Emmanuel Villaume). Delovala je kot asistentka Claudia Abbada in v poletni rezidenci bostonskih simfonikov v Tanglewoodu, med leti 1994 in 1998 pa je bila hišna dirigentka pri dallaških simfonikih. Izmed zanimivosti velja omeniti še, da je poročena s Petrom Gelbom, od leta 2006 direktorjem newyorške Metropolitanske opere (prej pa založbe Sony Classical), in da tekoče govori rusko (nastopala je tudi v moskovskem Bolšoju in sanktpeterburškem Mariinskem gledališču, med drugim z Jolanto).
Verjetno poznate vse tri svoje predhodnike iz približno iste generacije: Marka Letonjo, Georgea Pehlivaniana in Emmanuela Villauma?
Glasbeni svet je sicer majhen, vendar se dirigenti redko srečujemo. Na istem kraju je po navadi le en dirigent in tako moram priznati, da osebno ne poznam nobenega od teh kolegov, čeprav sem se z Emmanuelom ob ponudbi za njegovo mesto nekajkrat slišala po telefonu. Veliko pa vem o Marku Letonji in tudi o Sloveniji že od prej, ker je moja najboljša prijateljica tudi njegova zelo dobra prijateljica.
Se pravi, da svoja precej velika pričakovanja, ki ste jih poudarili na tiskovni konferenci, utemeljujete predvsem na dosedanjih dveh koncertih, ki ste ju imeli z orkestrom lani in jeseni leta 2010?
Vsekakor. Mislim, da je sedanje stanje dobro in zelo se veselim bolj poglobljenega dela. Pri tem me kot umetniško direktorico zelo vznemirja tudi, kdo in kaj bo delal z orkestrom, kadar mene ne bo. Tako umetniško kot v vedno novih inspirativnih gestah za še bolj kakovostno muziciranje. Mislim, da je zelo pomembno, da je z orkestrom vedno nekdo, ki predstavlja pozitivno silo.
Zelo sem bila počaščena, ko so mi ob ponudbi sporočili, da je pred tem orkester glasoval o mojem imenovanju. Tako se je moj dober občutek z dosedanjih dveh koncertov potrdil in verjamem, da je med nami dobra energija. To je pomembno, saj je za rast treba opredeliti področja, kjer bi lahko delali bolje, za to pa je potrebno zaupanje. Do tega ne more priti po dveh tednih, ta naslednji korak bomo lahko naredili šele potem, ko bomo dalj časa skupaj. Vsekakor pa osnova in začetna simpatija na obeh straneh obstaja.
Rada bi delala tudi s slovenskimi solisti. Pri tem seveda ne govorim na pamet, saj je bil moj debi s tem orkestrom povezan tudi z debijem takrat osemnajstletne slovenske violinistke Tanje Sonc. Mladi solisti so lahko zelo navdihujoči, zanimiva pa je tudi generacijska dinamika v orkestru, kjer mladi glasbeniki igrajo skupaj z bolj zrelimi, včasih celo precej starejšimi od njihovih staršev. To so lepe plati orkestrskega življenja, ki jih je treba v kar največji meri uporabiti za rast ansambla v celoti.
Rada delam tudi z izključno študentskimi orkestri, v New Yorku recimo z orkestrom svoje nekdanje šole Juilliard. Tudi pri njih je še kako navdihujoče to, da prvič sodoživljajo recimo Brahmsovo Drugo simfonijo. Še posebno pa se to pozna pri venezuelskem glasbenem šolstvu El Sistema; večkrat sem nastopala z njihovim najbolj izpostavljenim orkestrom Simón Bolívar, posneli smo tudi album z glasbo južnoameriških skladateljev. Njihovo glasbeno šolstvo je res fantastično, kaj podobnega bi morali imeti v vsaki državi.
Bi bili pripravljeni tudi v Sloveniji delati z orkestrom Akademije za glasbo? Letonja in Pehlivanian sta z njim večkrat sodelovala.
Tudi jaz bi zelo rada! O tem se nameravam temeljito pogovoriti z vodstvom Slovenske filharmonije, ker sem prepričana, da so takšna sodelovanja izjemno pomembna. Tega sem se naučila že v otroštvu: moj oče je bil namreč tudi dirigent, in sicer mladinskega orkestra, poleg tega pa tudi dolgoletni predsednik kanadskega združenja mladinskih orkestrov. Vsako leto so se ti orkestri dobivali v znanem letovišču Banff, kjer je tudi imeniten prireditveni center. Naša družina je bila vključena ne le v glasbeno, temveč tudi v organizacijsko plat in vsi smo se imeli res krasno, tako da je to tesno sodelovanje z mladimi nekakšna moja družinska dediščina.
Delo z mladimi mi daje ogromno energije, mislim pa, da tudi jaz njim lahko ponudim marsikaj, zato se vedno dobro ujamemo. Zelo bom vesela, če bom takšno sodelovanje lahko vzpostavila tudi tukaj.
Kaj pa delo s slovenskimi skladatelji? Sediva namreč pod znamenito sliko Slovenski skladatelji Sava Šantla (v Mali dvorani Slovenske filharmonije).
Res? Fantastično! Vem, da s sodobnimi skladatelji intenzivno sodeluje pihalni kvintet Slowind, ki izhaja iz orkestra SF. In upam, da bom tudi jaz z ustrezno pomočjo našla pot do njih.
Villaumovo obdobje sta zaznamovala dva mednarodna uspeha: turneja in snemanje Jolante za založbo Deutsche Grammophone z Ano Netrebko in zlasti v Franciji odlično sprejet album z deli francoskega skladatelja Mauricea Emmanuela. V Sloveniji pa je marsikaj ostalo nedorečeno. Se zavedate te naloge?
Mislim, da je povezava z lokalno skupnostjo zelo pomembna. Del te zgodbe je tudi sodelovanje z mladimi in z domačimi skladatelji. Z vidika ustanove je dobra iztočnica za nov začetek takšnega dialoga nov sodelavec oziroma sodelavka, še posebej, če je ta oseba na takšno delovanje pripravljena. Rada bi pomagala slovenskim glasbenikom, da dobijo več priložnosti, ker mislim, da je to dobro za razvoj in ambicioznost slovenske glasbene kulture. Je pa tudi v drugih državah tako, da morajo domači glasbeniki vedno bolj tekmovati za priložnosti z mednarodno uveljavljenimi.
Ste razmišljali, kako boste čez nekaj let ocenjevali svoje tukajšnje delo? Kaj bi radi storili, da si boste lahko dejali, »uresničila sem svoj načrt«?
Želim si, da bi nivo orkestra še zrasel. Rada bi tudi, da bi zrasla obiskanost naših koncertov. In želela bi si večjo vlogo glasbe v kulturnem življenju lokalne skupnosti, vendar za zdaj o tukajšnji situaciji vem še premalo, da bi lahko povedala kaj konkretnega. Vsekakor si želim čim več sodelovanja z mladimi, ker so mladi prihodnost glasbe (tako kot vsega drugega), zato je delo z njimi morda pomembnejše kot karkoli. Da bi vse to dosegli, je potrebno dobro sodelovanje z vrsto ustanov – Filharmonija nikoli ni samozadostna, vedno je uspešna toliko kot družba, v kateri deluje in s katero je v bolj ali manj produktivnem dialogu. Z nekaterimi morda tako ali drugače tekmuje, v vsakem primeru pa je pomembno, da med njimi zavzema svoje jasno profilirano mesto.
Upam, da bom lahko pripomogla k temu, da bo orkester tudi doma deležen spoštovanja, kakršnega si zasluži. In da bo lahko sodeloval ne le z dobrimi, temveč z najboljšimi glasbeniki – tudi to si zasluži, žal pa nima proračuna, ki bi mu to omogočal. Kako ga povečati, je vsekakor pomembna naloga same ustanove in, kakor sama razumem te stvari, kompetentne kulturne politike.
Pomembna je tudi programska politika, ključno pa je, da je sam orkester v dobri koži, ambiciozen in samozavesten.
Prihodnje leto imate le dva nastopa, kako nameravate svojo prisotnost v Sloveniji umeriti pozneje?
Ja, drži, povabilo je bilo precej nepričakovano, tako da je bil moj koledar že precej poln. Upam, da bom v obeh terminih lahko prišla nekaj prej, morda malo dlje ostala, se oglasila še kdaj vmes, potem me septembra in oktobra 2014 čaka še en pomemben angažma, kar je res nerodno, da me ne bo v prvih tednih moje prve prave sezone. Ampak naš poklic je pač tak, to se dogaja; bom pa v prihodnjih tednih temeljito raziskala situacijo in si od jeseni 2014 naprej rezervirala veliko tednov za Ljubljano – in tudi za kakšno turnejo!
Kakšen pa je vaš osebni okus? Kaj vam je osebno najbližje?
(zašepeta) Mahler. Že od otroštva naprej. Pa Brahms. Rada imam vokalni repertoar, ki se ga zelo veselim, ker vem, da sta tukajšnji orkester in zbor zelo dobra v tem. Tudi klasiko imam rada, Haydna in Mozarta, poleg tega je to glasba, ki je najboljša za fine korekcije tehničnega delovanja orkestra. Ogromno je dobre glasbe.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013