Emmanuel Villaume, dirigent
V Sloveniji je preobilje kulture
Njegovo delovanje v Sloveniji je bilo deležno zelo ostre kritiške recepcije, povezano pa je bilo z nastopi nekaterih zelo uglednih glasbenikov na abonmajskih koncertih ter nazadnje z uspešno evropsko turnejo z opero Jolanta in Ano Netrebko v naslovni vlogi. Orkester, dirigent in solisti so opero ob zaključku tudi posneli, prihodnje leto naj bi izšla pri pevkini založbi, eni najuglednejših za klasično glasbo, DGG. Ta največji uspeh tudi izpostavlja ključni pomislek ob Villaumeovem delovanju, namreč da je bolj operni kot simfonični dirigent. In četudi drži, da ga po svetu vabijo na mnogo bolj prestižne operne kot koncertne odre, je povsod drugod mnogo boljše sprejet, kot je bil pri nas.
Emmanuel Villaume je bil poleg položaja v Sloveniji še na enaki poziciji pri Slovaški filharmoniji v Bratislavi (na tem mestu ostaja), do leta 2011 pa je deset let vodil program za klasično glasbo in opero pri festivalu Spoleto USA v mestu Charleston. Jeseni bo postal glasbeni direktor opere v teksaškem Dallasu, ki takoj za New Yorkom, Chicagom in San Franciscom sodi med najbolj cenjene ameriške operne hiše. Z njim smo se pogovarjali pred njegovim zadnjim ljubljanskim nastopom v vlogi šefa dirigenta.
Z orkestrom SF ste decembra 2010 posneli album z deli francoskega skladatelja Mauricea Emmanuela (1862‒1938), ki je bil pri mednarodnih kritikih zelo dobro sprejet. Zakaj v dveh letih in pol od snemanja niste v Ljubljani v živo izvedli nobene od skladb s tega albuma?
To je zelo dobro vprašanje. Šlo je za projekt, ki je bil za orkester zelo zanimiv in res je bil mednarodno zelo dobro sprejet. Kar se koncertnega programa tiče, pa je to snemanje prišlo v obdobju, ko smo imeli vrsto drugih dejavnosti, ki jih nismo mogli uskladiti z morebitno vključitvijo katere od Emmanuelovih skladb v takrat aktualne sporede. Vzemiva kar primer mojega zadnjega ljubljanskega koncerta: Emmanuel bi vsekakor sodil v spored, kakršnega sva oblikovala s solistko Sophie Koch, saj je sodobnik tako Ravela kot Chaussona, ampak s takšno potezo bi občinstvo prej odgnali kot pritegnili. Na vse to je treba biti pozoren pri snovanju sporedov, čeprav drži, da bi Emmanuela morali več igrati, sploh obe simfoniji. Gre za imenitno glasbo!
Če gledam nazaj, bi se morda morali vseeno bolj potruditi in izkoristiti to mednarodno odmevno potezo tudi doma, vendar pa ni razloga, da tega ne bi storili kdaj v prihodnje, saj se nameravam v Ljubljano še vračati. S Slovensko filharmonijo sem namreč vzpostavil zelo dober odnos in tukaj navezal tudi nekaj osebnih prijateljstev.
S Slovensko filharmonijo primerljivi ljubljanski gledališči, SNG Drama in Mestno gledališče ljubljansko, imata vsako po štiri dramaturge, SF ima eno »dramaturginjo«. Ste imeli pri snovanju sporedov ustrezne sogovornike ali bi si želeli še kakšnega muzikologa ali kakšno drugačno strokovno pomoč?
Dramaturginjo SF ima in njena vloga seveda je povezana tudi s sodelovanjem pri sestavljanju repertoarja. Zelo je zaposlena predvsem s pisanjem besedil za koncertne liste, sicer pa po mojem mnenju vloga dramaturga v glasbeni ustanovi ni tako pomembna kot v govornem gledališču, kjer gre v mnogo večji meri za avtorske interpretacije uprizorjenih del. Repertoar je predvsem domena umetniškega vodje, običajno z nekaj sodelovanja generalnega direktorja. Dramaturške ali tudi muzikološke pomoči torej nikakor nisem pogrešal, celo nasprotno, kolegica Snježana Drevenšek opravlja odlično delo.
Nekaj drugega pa je vprašanje identitete institucije in njene večje ali manjše umetniške ambicioznosti. To je tudi ena izmed stvari, ki jih v svojem delovanju v zadnjih štirih letih obžalujem: mislim predvsem na marketinško strategijo in javno podobo SF. Bojim se, da ta ustanova v Sloveniji nima takšnega ugleda, kot bi ga morala imeti. Za to verjetno obstajajo tako kulturni kot sociološki in celo politični razlogi, predvsem pa v proračunu SF ni ustreznih sredstev za marketing in za odnose z javnostmi, ki jih imajo primerljive ustanove po svetu. Po formalni plati sem poskušal spremeniti »embalažo«, zavzel sem se, da bi po dolgih desetletjih naredili kakšen poseg v zelo podobna si Oranžni in Modri abonma, vendar pri teh predlogih nisem bil uspešen. Nismo imeli ustreznih sogovornikov ne pri financerju ne pri pomembnih partnerjih. Sprva sem naivno mislil, da bi vse to lahko spremenili, če bi dosegli večje javno priznanje visoke kakovosti našega poustvarjanja glasbe: pripeljali smo vrhunske dirigente in soliste, zgodili so se veliki in zelo uspešni mednarodni projekti in vse to je do neke mere delovalo, gledano v celoti pa očitno ni bilo dovolj.
A če iskreno analiziram svoje delovanje v Sloveniji, moram ugotoviti, da si očitno nisem dovolj prizadeval za dejansko reorganizacijo, s katero bi tudi formalno jasno dali vedeti, kako sodobna ustanova je Filharmonija navzlic svoji več kot tristoletni tradiciji, s katero se ponaša in zaradi katere ima tako posebno mesto v slovenski kulturi. Drži pa tudi, da me večina medijev ni sprejela oziroma me niti ni poskušala spoznati. To seveda ni samo problem kritikov, temveč tudi izjemno bogate kulturne ponudbe v Sloveniji, ki se bori za pozornost, mediji, zlasti tiskani, pa so tako kot drugod po svetu pod velikim pritiskom zaradi digitalizacije. Mislim, da bi bilo dobro, če bi obstajala jasna merila, kaj je res nacionalno in celo mednarodno pomembna kulturna dejavnost, kaj pa bolj modno ali generacijsko napenjanje mišic. Vse to je seveda legitimno, vendar je drugod po svetu običajno, da imajo ustanove, kot so SF pa vodilna gledališča in podobne institucije, drugačno težo in dobijo resnejšo pozornost v resnih medijih.
Tik pred zadnjim koncertom v Ljubljani ste v New Yorku dirigirali orkestru slovite glasbene akademije Juilliard, ki vas redno vabi k sodelovanju. Ste morda tudi v Ljubljani poskušali vzpostaviti stik z Akademijo za glasbo, kar bi vaši tukajšnji poziciji dalo nekoliko drugačno, bolj lokalno podprto kredibilnost?
Kolikor vem, ima SF dobre odnose z akademijo in z ljubljanskim konservatorijem (tako se imenuje srednja glasbena in baletna šola v Ljubljani; op. p.). Obstaja močno zavedanje o poslanstvu takšne ustanove, kot je SF, za pomoč pri predstavljanju in uveljavljanju mladih glasbenikov. Enako velja za skladatelje, ki smo jih vključevali v svoje sporede, pri tem pa poskušali sodelovati s predstavniki različnih sodobnih pristopov, tako avantgardnih kot bolj neoromantičnih. Prav tako so vrata SF široko odprta mednarodno najbolj uveljavljenim slovenskim umetnikom, kot so Dubravka Tomšič Srebotnjak, Bernarda Fink, Marjana Lipovšek in Sabina Cvilak.
Žal nikoli nisem našel časa, da bi lahko delal s študenti akademije, za kar mi je zelo žal. Je pa tako, da najprej gasiš tisti ogenj, ki ti je najbližji, in v mojem primeru je bilo to delo znotraj SF, ki sem jo poskušal mednarodno umestiti tja, kamor po svoji kakovosti sodi. Pri tem smo bili uspešni, kajti zdaj je SF v zelo dobrih odnosih z vsemi glavnimi agencijami, tudi z IMG in Columbio, to pa je nekaj, do česar smo prišli prav v zadnjih letih. To so stvari, ki se v Sloveniji in tudi sicer zunaj strokovnih krogov ne vidijo, gre pa za dolgoročno zelo pomembno reč.
Žal se marsikatero pomembno gostovanje izjemnih globalnih umetnikov ni predstavilo tako, kot bi se moralo. Bojim se, da je to povezano z zelo velikim številom kulturnih dogodkov v Sloveniji, ki jim ne same ustanove same ne mediji ne zmorejo, morda pa tudi ne znajo nameniti ustrezne pozornosti. Ob enem mojih prvih obiskov mi je eden poznavalcev tukajšnje scene omenil, da je kulture v Sloveniji morda celo preveč, a si takrat sploh nisem znal predstavljati, kako bi bilo kulture sploh lahko preveč? Po nekaj letih ugotavljam, da je imel prav.
Enak položaj kot v Sloveniji imate tudi pri Slovaški filharmoniji. Poleg številnih podobnosti – celo domače ime obeh ustanov je tako v slovenščini kot v slovaščini »Slovenska filharmonija« – so med obema gotovo tudi številne razlike.
Slovenijo sem res vzljubil in tukaj sklenil nekaj prijateljstev, ki bodo trajala, dokler bom živ. Tako pri SF kot med njenimi partnerji sem delal s čudovitimi ljudmi, s katerimi smo v duhu medsebojnega spoštovanja in s skupnim trudom dosegli marsikaj. Opažam pa, da v državi obstaja nekakšna kultura internih vojskovanj, ki so v štirih letih mojega delovanja tukaj postajala vedno bolj zagrizena. To se mi zdi velika škoda, saj imate Slovenci res vse, mogoče celo preveč vsega, in prav zato je morda med vami premalo občutka za skupno dobro. Zame je bilo resnično nenavadno, ko sem opazil, da če nekdo hoče kaj narediti, ga najbolj ovira pomanjkanje ekipnega duha, zavedanja, da skupaj lahko dosežemo mnogo več kot vsak posebej. In položaj v kulturnih ustanovah je pogosto dober indikator položaja v celotni družbi.
V tem smislu me je dobesedno šokirala razlika v poklicni etiki in celostni zavezanosti skupnemu dobremu med Slovaško in Slovenijo. To se mi zdi res čudno, saj sta bili obe državi del socialističnega bloka, obe sta bili del dveh večjih republik in enega velikega cesarstva; razlika med njima, ki morda marsikaj pojasni, je v tem, da je bila Slovenija najbolj napreden in premožen del Jugoslavije, Slovaška pa zapostavljeni del Češkoslovaške. To je gotovo preveč posplošeno in tudi preveč radikalno rečeno, brez dvoma obstaja tehtna sociološka razlaga za vse to, ampak na Slovaškem ne opažam internih bojev, predvsem pa me navdihuje skupna želja vseh po dobrem delu in presežnih rezultatih.
Slovaška ima še eno objektivno prednost: tamkajšnja filharmonija ima svojo koncertno dvorano, imenovano Reduta, in ta po lanski prenovi sodi med najlepše koncertne dvorane v Evropi. Ta dvorana ni le enkratno marketinško orodje, je tudi možnost, da smo precej bolj fleksibilni pri snovanju programov. Kolegi so se tudi odločili, da bodo za osrednji vsebinski element promocije Slovaške filharmonije uporabili mene kot umetniškega vodjo, kar mi je bilo sprva nekoliko nelagodno, vendar ima trženjsko in vsebinsko logiko. Tudi mediji so to sprejeli in nam stojijo ob strani pri dokazovanju potenciala in kakovosti te na Slovaškem nacionalno zelo pomembne kulturne institucije. Verjetno je to povezano s tem, da se na Slovaškem očitno bolj zavedajo pomena sodelovanja z vrhunskimi zunanjimi sodelavci tudi na trženjskem in promocijskem področju, pa tudi mene so vključili v strateške razmisleke o teh aktivnostih, saj imam v zvezi s tem kar nekaj izkušenj. V Sloveniji je marketing preveč zapostavljen – pa ne vem, zakaj je tako, saj tudi na Slovaškem večina sredstev prihaja iz javnih financ.
Seveda se ne moremo izogniti dialektičnemu razmerju med vsebino in formo: v Sloveniji se prebija zavedanje, da smo na vsebinskem področju marsikaj premaknili, v formi pa tega ni storila ne sama SF ne mediji. Mislim pa, da je javnost prav tako zaznala dobro delo, vsaj takšen se mi zdi odnos občinstva, ki zelo naklonjeno sprejema naše nastope – brez dvoma pa bi bilo vse skupaj še mnogo bolj uspešno, če bi to izboljšano vsebino znali predstaviti na ustrezen način.
Poslavljate se od Ljubljane. Boste v Bratislavi ostali?
Ja, pravkar sem podaljšal triletno pogodbo. Pa tudi Ljubljane ne bom zapustil za vedno, že prihodnjo sezono se bom vrnil za dva koncerta.
Odločitev med Ljubljano in Bratislavo je bila povezana predvsem s tem, da mi Bratislava omogoča več svobode pri izbiranju terminov, kajti z novo sezono prevzemam položaj v eni, morda pa celo dveh pomembnih ameriških ustanovah. Ljubljani in Bratislavi sem v svojem koledarju namenil vsaki po šest koncertnih tednov, dodatno pa še snemanja in turneje, kar je postalo preveč. Šest tednov je verjetno premalo, boljše bi bilo osem ali devet, kajti potem res lahko pustiš svoj pečat. Moral sem se torej odločiti in pri tem je bil pomemben dejavnik omenjena fleksibilnost pri izbiri terminov, ki sem je imel v Ljubljani manj, ker smo navkljub odličnemu sodelovanju s Cankarjevim domom vendarle omejeni z njihovimi številnimi drugimi projekti.
Približno polovico leta delujete v Združenih državah. V Evropi smo do ameriške kulture pogosto skeptični, sumljivo se nam zdi, da se ne financira iz javnih sredstev, kar naj bi pomenilo grožnjo populizma, opazimo le izrazito komercialno produkcijo, redko pa si priznamo, da obstaja tudi zelo kakovostna visoka umetnost, le da so produkcijski pristopi drugačni. Kakšna je vaša ameriška izkušnja?
Tudi sam sem kot levo usmerjeni francoski intelektualec sprva gojil podobne predsodke do ameriške kulture: kaj drugega kot umsko omejeni kulturni imperializem bi lahko nekdo iz dežele Sartra in Lacana našel v domovini Hollywooda in McDonald'sa? Realnost je seveda popolnoma drugačna: že zgolj seznam dvajsetih najboljših simfoničnih orkestrov na svetu bi moral upoštevati vsaj deset ameriških. In med petimi najboljšimi operami na svetu sta morda na samem vrhu New York in Chicago.
Res pa je, da je ekonomika kulture v ZDA povsem drugačna kot pri nas, pri čemer ima to tako dobre kot slabe posledice. Običajna kritika ameriškega sistema je, da prihodek od prodaje vstopnic predstavlja od šestdeset pa celo do devetdeset odstotkov proračuna tudi najresnejših ustanov. Preostanek pridobijo od sponzorjev, donatorjev oziroma mecenov, le kakšen drobiž pa ali od zvezne ali lokalne politike, pogosto celo iz kakšne osebne guvernerjeve ali županove »rezerve«. Ta zadnji del navadno odpade vsaj leto pred volitvami, kajti Američanom se javno financiranje kulture zdi nepotrebno. V praksi naj bi to pomenilo, da morate sestavljati sporede, na katerih so v veliki večini priljubljena dela, ali pa se denimo ukloniti gospe Smith, ki je velika občudovalka na primer Verdija in je to svoje občudovanje pripravljena podpreti s sedemmestno dolarsko številko. To je sicer bolj karikatura kot resnica, ampak v vsaki karikaturi je nekaj resnice, kajne.
Kajpak v Evropi poznamo tudi drugo skrajnost, ko je v hišah s 95-odstotnim javnim financiranjem umetniškim vodjem vseeno, ali je dvorana polna ali prazna. Temu potem rečemo elitna kultura, pogosto pa je bolj odraz osebnega okusa ali celo osebnih interesov taistih umetniških vodij. V letih, ko sem bil umetniški vodja v Charlestonu, sem vsako jutro najprej pogledal, kako je s prodajo vstopnic – to je precej drugačna vrsta odgovornosti, če tvoja repertoarna odločitev lahko pomeni razliko med dobičkom in izgubo. Ni pa to pomenilo, da sem se izogibal neuhojenim potem, celo provokativnim potezam, nasprotno – vendar pa sem jih moral uravnotežiti z nečim, kar so obiskovalci poznali in pričakovali. In ravno iz tega dualizma se razvija odnos med ustanovo in njenim občinstvom, iz prepleta znanega in neznanega, iz znanega, ki ga predstaviš na nov način, pa iz neznanega, ki ga predstavi znan umetnik in podobno. Vendar novih in neznanih stvari ne počneš zato, da bi izpadel pameten, ampak zato, ker ti občinstvo zaupa, da mu boš ponudil nekaj, kar bo zanj relevantno – četudi morda ni avtomatično všečno kot recimo Verdi ali Puccini. To zaupanje in to občinstvo nato pritegne tudi sponzorje in individualne donatorje, podporo pa ima v upravnem odboru, kjer sedi tudi do petdeset ljudi, ki s svojim demokratičnim odločanjem predstavljajo skupno modrost naklonjenih in osebno vpletenih, v končni konsekvenci pa tudi osebno odgovornih posameznikov. To je precej drugače kot ta ali oni posamezni uradnik, ki v domnevno bolj strokovno podprtem evropskem sistemu odloča o podobnih stvareh. Pogosto pa je tako, da se v njegovem imenu odločajo drugi, odgovornost pa je zabrisana.
Če sem konkreten, zgodilo se je, da so mi v ZDA namignili to ali ono smer, v kateri bi kazalo kaj postoriti, nikoli pa mi nihče ni naravnost rekel, recimo, prihodnje leto pričakujemo Carmen. V Evropi pa tudi ne – razen seveda tega, da moramo v sporede vključiti toliko in toliko slovenskih del, kar pa se mi zdi normalno in edino pravilno. To je kajpak poslanstvo takšnih ustanov povsod po svetu.
Prepričan sem, da je ob predpostavki normalnih medčloveških odnosov vpliv trga z eno besedo zdrav. In čisto možno je, da je pomanjkanje tega vpliva v Sloveniji povezano tudi s preobiljem kulturne ponudbe. V Ameriki mi je zelo pri srcu močan ekipni duh, visoka stopnja identifikacije s projekti in z institucijami: vsak posameznik se zaveda, da je tudi na prvi pogled majhen prispevek pomemben za uspeh vseh skupaj. Da, skratka, ne gre le zame, ampak tudi za ustanovo in skupnost, v kateri ta deluje. Ta, morda bi mu še vedno lahko rekli pionirski duh je v Ameriki zelo močan in nalezljiv.
Pred kratkim smo v Pogledih pisali o tem, da bi bil za Slovenijo, ki se pri rečeh kulture rada sklicuje na nemške vzore, morda primernejši francoski model, kajti Francija ima podobno kot Slovenija močan center. Kako vi ocenjujete položaj v francoski kulturi?
Lahko govorim le o glasbi in moram reči, da je Francija, še posebej pa uveljavljena glasbena scena, nekako izolirana od mednarodnega dogajanja. To velja za večino največjih imen, tudi opero Bastille, pa Orchestre National de France, celo za Boulezov Ircam (Institut za akustične/glasbene raziskave in koordinacijo), ki so vsi zazrti v preteklost in v precejšnji meri vpleteni v razne kulturnopolitične mahinacije. Avantgarde se pogosto razpletejo na podoben način, s tem da imajo kakšne več, druge pa manj šarma.
V tej zvezi je bilo zame zelo vznemirljivo nastopati v najbolj prestižni koncertni dvorani v Franciji, v pariški Salle Pleyel, kjer smo nastopili v okviru turneje Jolanta z Ano Netrebko in SF. Ponosen sem, da sem pomagal pripeljati SF v to ugledno dvorano, pa tudi, da sem v tako dobri zasedbi sam nastopal v njej. Sicer me redno vabijo, da bi dirigiral v Parizu in tudi drugod po državi, a največkrat terminsko ne pridemo skupaj. Dejstvo pa je, da bo trajalo še dvajset let ali več, preden bom imel v Parizu podobno pozicijo kot v New Yorku. A kaj hočemo, nihče ni prerok v lastni deželi.
Kakšne pa so vaše umetniške ambicije za prihodnja leta?
Želel bi si obdržati trenutno uravnoteženo razmerje med opernim in simfoničnim delovanjem. Zame je to zelo pomembno, pa tudi posameznim orkestrom zelo koristi, da občasno zaigrajo na drugem področju: mislim, da je bilo tudi za orkester SF zelo dobro, da je odigral celo serijo opernih predstav. To je dobro zaradi občutka za dramatičnost, pa tudi zato, da se glasbeniki bolj natančno poslušajo med seboj in da so bolj pozorni na odnos med orkestrom in glasom pevcev. To je povezano tako z občutkom za skupno delo, za ekipni duh, kot za vpletenost v dramski moment, ki je v operi pogosto bolj izpostavljen kot v simfoničnem repertoarju, je pa za polnokrvno muziciranje nepogrešljiv. Tega občutka je orkestru SF doslej morda nekoliko primanjkovalo.
Tudi v svojem delu opažam napredek zaradi uravnoteženosti opernega in simfoničnega repertoarja. Izpolnjuje me tudi to, da sem na čelu glasbene ustanove in da lahko sooblikujem njeno identiteto. Pri tem se veselim tega, da bom odslej vodil eno opero in en simfonični orkester, ustreza pa mi tudi to, da je ena ustanova v ZDA, druga pa v Evropi. Po dveh mesecih v Evropi začnem pogrešati Ameriko in obratno; mislim, da mi ta dvokulturnost pomaga pri umetniškem razvoju, prav tako pa tudi kot umetniškemu vodji in celo na osebni ravni.
Kar se tiče mojega repertoarja, me vodilne operne hiše večinoma vabijo k projektom francoskih in italijanskih skladateljev, ki so mi sicer izredno blizu, a bi vseeno počasi rad razširil svoj program, predvsem na nemški repertoar, v katerem prav tako zelo uživam. Mislim, da mi bo položaj glasbenega direktorja v enem vodilnih ameriških glasbenih gledališč omogočil, da razširim dosedanjo podobo o sebi in se predstavim tudi kot interpret teh del. Zelo si želim delati predvsem Straussovo Ženo brez sence in seveda Wagnerjevega Tristana; teh oper glasbeni direktor seveda ne prepusti nikomur!
In če sem povsem iskren, upam, da bom čez deset ali dvajset let še vedno enako prepričan o tem, kako pomembna je glasba. Da si bom še vedno tako močno želel drugim posredovati svojo ljubezen do nje in da me bo še vedno nekaj z enako silo gnalo, da bi šel kot umetnik še globlje proti temeljem teh veličastnih spomenikov človeškega duha.
Vas zanima tudi biti zraven pri ustvarjanju novih?
Vsekakor! Tudi na tem področju imata obe ameriški ustanovi, s katerima se dogovarjam, zelo ugledno tradicijo.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013