Tomas Tranströmer, Nobelov nagrajenec za literaturo
Za dve knjigi poezije, nič več. Toda kakšne!
Nič od tega ne velja za letošnjega prejemnika Nobelove nagrade Tomasa Tranströmerja. Prav nasprotno. Dejstvo, da je prav Tranströmer deležen te časti (in to čeprav je Šved, kar je dandanes oteževalna okoliščina), je znamenje podpore Akademije pesniški besedi kot taki, poeziji brez vsake prtljage dodatnega piarovskega cirkusa. Ta nagrada ni le končno spet nagrada za liriko (kot zadnja pesnica jo je poprej prejela Wisława Szymborska daljnega leta 1996), marveč predvsem nagrada specifični poeziji in pesniški filozofiji, ki ne stavi na spektakel, ognjemete, revolucionarne cezure, programe in revolucionarne prevale v literarni zgodovini, marveč se skromno zaveda svojih notranjih meja in si uspešno prizadeva za njihovo preseganje. Natančnost, skromnost, predvsem pa jasnost odlikujejo Tranströmerjeve pesmi. Tomas je besedni Vermeer našega časa, Schubert samospevov v literaturi. Najbrž ne stoji nobeno drugo ime kakega živečega, mednarodno branega pesnika tako scela, čisto in neomadeževano kot sinonim za nič drugega kot poezijo – navidez preprosto, dosegljivo, nič kaj nastopaško, marveč humano, da ne rečem humanistično – kot je to ime Tomasa Tranströmerja. Kakšno ime! Za Slovence praktično neizgovorljivo na pravilen način zavoljo preglasa. Transtremer, Transtromer, Transtrimer. A kljub temu je ravno to nam tuje, neznano in neizgovorljivo ime krasilo Beletrinino knjigarno na Kersnikovi 6 v Ljubljani, ki je obratovala prvih sedem let našega tisočletja. Kaj nas je na Študentski založbi pičilo, da smo knjigarno – proti dobrohotnim pragmatičnim nasvetom knjigotržcev, avtorjev, poznavalcev in nepoučenih – poimenovali ravno po osebi, ki je dotlej napisala mogoče kakih 200, večinoma krajših pesmi? Temu ni moglo botrovati osebno poznanstvo, samo pesmi. Tranströmer se je sicer večkrat mudil v Ljubljani. Z mojimi tedanjimi kolegi z založbe sem ga osebno spoznal novembra 1998. Motiv za obisk je bil izid prevoda izbora njegovih pesmi Napol dokončana nebesa. To pa je bilo že leta zatem, ko je Tomas ostal delno paraliziran za posledicami kapi, hodil je zelo počasi, se opiral na palico in se nasmihal svetu s svojim mehkim obrazom. Predvsem pa Tranströmer – z izjemo neštetih variacij švedske besede mycket bra (zelo v redu) – v nasprotju s številnimi drugimi tujimi avtoricami in avtorji, ki so k nam prihajali v goste, ni več mogel govoriti.
Pesnik, ki ne more govoriti, ne dajati izjav, intervjujev, ne javno prebirati svoje poezije (kvečjemu intonirati na klavirju spremljavo, medtem ko pesmi prebira kdo drug, največkrat kar njegova žena Monica) – je to sploh mogoče? Za marsikoga bi to pomenilo konec pesniške kariere. V njegovem primeru pa je pomenilo konec hrupa in obenem podčrtanje pesniške vokacije, preciziranje tega, kaj poezija sploh je. Poezija ni to, kar kdo govori o poeziji, ne javni nastopi, ne nobena druga oblika prepričevanja javnosti v lastno veličino. Ves hrup, ki dandanes običajno spremlja pesniško početje, je pri njem zavoljo krutosti razmer odpadel in vsa pozornost, vsa teža, vsa koncentracija so se usmerile na edino, kar v resnici šteje, na same pesmi. Tranströmerjeva paradoksna situacija pesnika, ki več ne more govoriti, a še lahko pesni, je bolj kot pri katerem drugem sodobnem pesniku pokazala na preprosto ključno dejstvo, ki ga površno radi spregledamo, namreč, da vsakodnevni govor in pesniško petje (naj bo tudi petje v prozi) ni isto. Še več, da se oba, govor in petje, vzajemno ne le občasno podpirata in hranita, ampak vsaj enako močno tudi medsebojno najedata, izpodrivata in zatirata. Pri Tranströmerju pa so vsi ti zunanji konflikti odpadli, postal je pesniški orakelj, govoril je le še v in skozi poezijo, drugače pa se je skrivnostno nasmihal v svet. Recimo skozi naslednji haiku:
Slišim šum dežja.
Zašepetam skrivnost,
da bi prišel do njega.
Ta enigmatična intenzivnost komunikacije brez besed je spremljala moje doživljanje Tomasa, odkar sem ga prvič srečal v Ljubljani. Zanj je bil to drugi obisk Ljubljane, skoznjo se je peljal v sedemdesetih, na poti v Istanbul, mesta se je dobro spominjal, kar je ponazoril z drobno risbico hriba z gradom in reke (vsaj tako je ob njegovem prikimavanju z največjim naporom na gostilniški prtiček narisane črte dešifrirala žena Monica). Ob tej priliki smo se mu slovenski pesniki poklonili na skupnem branju v kavarni Union, na katerem smo bili postavljeni v nenavadno vlogo. Vsak od nas je izbral svojo najljubšo Tranströmerjevo pesem, jo kratko komentiral in prebral. Na tak način je Tomas bral skozi naša usta, slovenski pesniki, ki praviloma ne zahajamo na branja drugih, še posebej ne tujih avtorjev, pa smo skočili preko lastnih senc. Par let pozneje sem imel branje v Stockholmu. Ob tej priložnosti sem Tomasa in Monico obiskal. Tomasova strast je, kot rečeno, glasba. Ima eno od večjih zbirk not klavirskih priredb ali skladb za enoročno igranje. Glasba, to je dar. Sedim in občudujem velik šopek glicinij na nasprotni mizi. Monica me izprašuje o slovenskih prijateljih, o vsakem posebej, njen spomin, pozornost za detajle, imena in usode sta izjemna. Tomas kima, vmes kaj pokaže z roko in Monica nemudoma reagira in spremeni misel v smer, katero ji je v imaginarnem prostoru pomenov in smeri nakazal Tomas, se giblje neverjetno okretno v koordinatnem sistemu, ki ga sam ne znam brati. Tomas zadovoljno prikima, kar je izrekla, je bil njegov pomislek. Tomas se počasi dvigne, vzame palico in previdno oddrsa v sosednjo sobo. Sede h klavirju. Oglasi se zvok prvih tipk in naenkrat je vsa soba z okni, ki gledajo navzdol po Stigbergsgatan, spremenjena. Poleg vseh nas v njej biva še nekdo, ki je večji od nas, nekdo, ki nas povezuje. Nekdo, neko nevidno bitje, sila ali duh. Vsi mi smo le njegovi deli. To govori skladba islandskega skladatelja, ki jo zaigra Tomas. To govorijo pogosto tudi njegove pesmi, recimo pesem Romanski oboki:
Notri, v ogromni romanski cerkvi, so se v polmraku drenjali turisti.
Obok za obokom zevajoč, v nepregled.
Nekaj sveč je vzplapolalo.
Angel brez obraza me je objel
in skozi telo zašepetal:
»Nikar se ne sramuj tega, da si človek, ponosen bodi!
Znotraj tebe se razpira obok za obokom, v neskončnost.
Nikdar ne boš dokončan in tako je tudi prav.«
Bil sem slep od solz
in odneslo me je ven, na od sonca vrelo piazzo
skupaj z Mr. in Mrs. Jones, Herr Tanako in Signoro Sabatini,
in znotraj vsakega od njih se je razpiral obok za obokom v neskončnost.
Par let pozneje se s Tomasom srečava v petem nadstropju Kulturhuset v Stockholmu, kjer prisostvuje branju poezije slovenskih in švedskih pesnikov, med drugim tudi Daneta Zajca. Po branju je sprejem v slovenski rezidenci, Dane in Tomas sedita skupaj na zofi, zgodovinsko srečanje, v katerem noben od velikih pesnikov ne reče nič, a obenem ne ostane nič neizrečeno. Dva profesionalna molčečneža, ki se pogovarjata z izostankom govora, ki povesta vse, ne da bi premaknila ustnice; pravi čudež je, da se zofa ne vdre pod težo tolikšne pomenljivosti neizgovorjenega. Z Monico se pozneje pogovarjava o velikem vtisu, ki ga je Danetovo branje naredilo na Tomasa. In o časih, ko je bila Tomasova poezija tarča javnih napadov na Švedskem. Glavna kritika je šla na račun domnevne premajhne politične angažiranosti njegove poezije. Kritiki so mu očitali, da ne piše v skladu s časom, ki je bil tedaj, v zgodnjih sedemdesetih, že kar aktivističen, ne le angažiran. K sreči je Tomas delal kot psiholog, pravi Monica, kot pesnik je bil tedaj povsem zunaj pesniške mode. In zunaj mode je tudi ostal. Še manj bi lahko rekli, da je Tomas kdajkoli ustvarjal modo. Njegova poezija je preveč navidez enostavna, da bi ustvarjala modo. Po drugi strani pa je verjetno prav zato tako določujoča in brana v širokih bralskih krogih, predvsem tudi pri tistih, ki le redkoma posežejo po liriki. Dva pola, ki ju nosi, na eni strani vedno znova učinek, da pesmi govorijo o neki kolektivni, občečloveški izkušnji, o nekem povezovalnem momentu civilizacije, na drugi, da govori enako o tej strani življenja kot o drugi, skrivnostni in nedojemljivi strani. To niso konfesionalne ali religiozne pesmi, a s svojim iskrenim »ne vem« gradijo prehod, osvetljujejo temo, delajo vidne velike skrivnosti. Recimo skrivnost Sredozimja:
Moder sij
lije iz mojih oblačil.
Sredozimje.
Žvenkljanje ledenih tamburinov.
Zaprem oči.
Ostaja brezglasen svet,
obstaja reža,
skozi katero se tihotapi
mrtve čez mejo.
Tomas Tranströmer je Slovenijo obiskal še enkrat, leta 2007, kot gost Vilenice, lani pa je izšel prevod njegove knjige Skrivnosti na poti. Če obe slovenski knjigi damo skupaj, dobimo njegova zbrana dela. Za dve knjigi poezije, nič več. Za dve knjigi poezije, toda kakšne!
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011