V imenu kapitala
Poglavitna pojma, na katera utegnemo pomisliti ob razstavi, sta Napredek (pisan z veliko začetnico) in kapitalski interes. A do tega pride gledalec postopoma. Večino razstavnega prostora namreč zavzema brezmadežno bela maketa avtoričinega »New Cityja«, ki se zdi prikaz simpatičnega manjšega mesta s skoraj vsem, kar to potrebuje. Načrtovanje in tudi gradnja idealnih mest imata dovolj dolgo zgodovino, mnogi so z zasnovo urbanih okolij poskušali vplivati na življenje njihovih prebivalcev, pripraviti prizorišča za harmonično bivanje in zadovoljevanje najširšega spektra človeških potreb. Večina tovrstnih zamisli je ostala na papirju, tistih nekaj uresničenih pa pri zanesenjakih še vedno vzbuja upanje, da je mogoča boljša, srečnejša človeška skupnost in da zmoreta arhitektura in urbanizem k njej pomembno prispevati.
Mesto Dražićeve ima marsikaj, kar premore tudi vsako drugo spodobno mesto, na njegovem obrobju so tovarna, stadion, zapor (teh v večini idealnih mest sicer ni, saj naj bi v njih kriminal usahnil), nato si sledijo stanovanjske soseske ter različni javni objekti. Vse skupaj je logično urejeno, dovolj prijazno razporejeno, z nekaj arhitekturnimi biseri. A ko si začne obiskovalec ogledovati načrte, reprodukcije in ostalo dokumentacijo na panojih, ugotovi, da je z maketo predstavljeno mesto čisto drugačno od ostalih. Gre za mesto, v celoti sestavljeno iz podrtih zgradb ...
Razstavljeno gradivo in spremni fascikel predstavita posamezne stavbe in njihovo usodo, izvemo osnovne podatke, razloge za nastanek in za rušitev. Zanimive informacije ponudijo reprodukcije predstavitvenih, promocijskih gradiv iz časa, ko so se na gradnjo posameznih zgradb, kompleksov šele pripravljali. Ta seveda hvalijo njihovo bodočo koristnost, naprednost, raznovrstne kvalitete, ki da bodo bistveno vplivale na počutje in dvig življenjske ravni uporabnikov. Sledijo fotografije objektov, včasih dokumenti o njihovem rušenju. Nekateri reproducirani članki poročajo o slabem stanju določenih zgradb, rabili so kot kronski dokaz njihove odsluženosti in pripravljali javnost na njihovo odstranitev. Vidimo pa tudi nekaj kritičnih člankov, ki soočijo obljube ob gradnji na primer novih stanovanjskih sosesk in žalostno stvarnost, v katero so se te pozneje izrodile. In na tej, kritični strani je tudi projekt gostujoče avtorice, nekdanje rezidenčne umetnice v miniaturnem Kulturnem centru Tobačna 001.
Morda je bilo avtoričino izhodišče za projekt čisto osebno. V spremnem fasciklu je tudi zgodba hiše njenih starih staršev, ki jo je družina po njuni smrti prodala, novi lastniki pa so jo porušili in na njenem mestu zgradili trgu namenjeno večstanovanjsko. Tovrstni način spreminjanja značaja stanovanjskih sosesk nam je dobro znan tudi iz našega okolja, kjer je utelešen v gradnji številnih, praviloma predimenzioniranih »vila blokov«, pred katerimi se ogorčeni staroselci navadno ne morejo ubraniti. Njihovi »drobni« interesi navadno podležejo interesom investitorjev, ki jih seveda motivira želja po dobičku.
In tu smo pri prej omenjenih Napredku in kapitalskem interesu. Kot dovolj nazorno pokaže razstavljeno gradivo, se tisti, ki si prizadevajo za rušenje starih in gradnjo novih objektov, pri tem praviloma sklicujejo na napredek, razvoj in podobne lepo zveneče, univerzalno sprejemljive pojme, s katerimi si ni težko pridobiti zadostne podpore ali vsaj njenega videza. Resnični interes je seveda kapitalski, poslovni, njegove morebitne nasprotnike pa se priročno označi za sovražnike vsega novega in se jih tako diskvalificira. In ko ni več nasprotovanja, je mogoče vse. »Novo mesto« Dražićeve je namreč sestavljeno tudi iz zgradb slovečih, svetovno znanih, za zgodovino arhitekture nepogrešljivih avtorjev, kakršen je bil Frank Lloyd Wright. V maketo je umeščen njegov čikaški kompleks za preživljanje prostega časa, z različnimi bari, restavracijami, plesišči, ki je bil postavljen leta 1914, podrt pa – zaradi pritlehnih »višjih« interesov, seveda – že petnajst let pozneje.
Nekoliko drugačno, a po končnem rezultatu podobno zgodbo spoznamo v zvezi z manchestrskim blokovskim naseljem, ki je padlo že po dveh desetletjih. Očitno so ga zgradili tako na hitro, da je bilo zaradi resnih napak pri zasnovi »praktično neprimerno za bivanje«. Naselje je bilo ogromno, gradnja velik posel, rušitev prav tako ... Vsake toliko pridejo do nas poročila o obsežnih preobražanjih mest na Kitajskem, kjer sta Napredek in Razvoj še velikopoteznejša in brezobzirnejša. V njunem imenu radirajo cele soseske, ki jih potem bliskovito pozidajo na novo, povsem drugače, po uniformnih standardih novih časov. Napredek se tam najočitneje preobraža v dehumanizacijo, upirati se mu poskuša le peščica trmastih staroselcev, ki obveljajo bodisi za čudake ali pa za ljudske junake, a ne v enem ne v drugem primeru nimajo veliko možnosti dlje časa vplivati na dogajanje. Napredek seveda redno ščiti tudi policija, Razvoj pa je tako in tako smoter, ki mu ni mogoče ugovarjati.
Na razstavi si je zanimivo ogledati, kako se je status nekaterih zgradb spreminjal skozi čas, kako so bile same nekoč »napredne« in zaželene, že relativno kmalu pa so postale odveč, moteče. Sadovi Napredka znajo očitno biti hitro pokvarljivi, tako kot zna biti po drugi strani kvalitetna arhitektura trajna, če se ji le pusti priložnost, da živi, diha.
Značilno je, da se v določenih obdobjih, v časih gospodarskih vzponov, ko je na voljo dovolj »neplasiranih sredstev«, dogajajo prave epidemije rušitev in novih gradenj. Temu smo bili pred krizo priča tudi pri nas, zelo znano pa zveni tudi univerzalni argument zagovornikov nadomeščanja starega z novim, da naj bi bili namreč stroški obnove obstoječega previsoki, takšni posegi neracionalni.
Lep primer za razmislek o tematiki razstave se obiskovalcu ponudi že na njeni lokaciji, v kompleksu ljubljanske Tobačne, z markantno industrijsko arhitekturo. Ob prenehanju tamkajšnje proizvodnje in iskanju nove namembnosti so se pojavili tudi predlogi o prenovi tega majhnega mesta v mestu za kulturne namene, galerije, ateljeje, različne dvorane ... Tovrstni predlogi so bili več kot logični, v marsikaterem drugem okolju pa bi bilo samoumevno tudi njihovo udejanjanje (primerov takšnih posegov je po svetu toliko in so tako znani, da jih nima smisla naštevati); a pri nas se to seveda ni zgodilo. Nespregledljivo je, da so bili tudi ob zasedbah opuščenih objektov s strani kulturnikov (Metelkova, Rog) v ozadju nasprotovanj njihovim prizadevanjem navadno kapitalski interesi, ki so se sklicevali na nujnost »boljše izrabe dragocenega mestnega prostora«.
V zadnjem obdobju »zaostrene gospodarske klime« nas na kratkovidno zaletavost na razstavi obravnavanega dogajanja spominjajo samevajoče gradbene jame, ki zevajo tudi po naših mestih. »Razvojno naravnani investitorji« so imeli ravno dovolj zagona, da so rušili, na gradnjo pa bo treba še malo ali pa precej počakati in seveda je vprašanje, kaj bo takrat zraslo. Za mesto z avtoričine makete se zdi, da bi lahko stalo še dolgo, kar pa je seveda iluzija, saj je le fantom, ki priča o brezobzirnosti pohlepa.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013