1. vseslovenska vstaja na Trgu republike
Gospodarji svoje usode
Dan pred tem. Letošnji zimski solsticij je obljubljal veliko: svetu njegov konec, Sloveniji pa množično zborovanje ogorčenih državljanov, sklicano pod parolo Vseslovenska vstaja. Samo tvitu koalicijske stranke SDS gre zahvala, da je potem ljudski sestanek med stolpnicama na Trgu republike v medije zakorakal pod dosti bolj domiselnim in, resnici na ljubo, precej ustreznim imenom – Vstaja zombijev. Sobotni protest, ki se je v karnevalskem duhu nameraval posmehniti proslavi v čast neodvisnosti in enotnosti, je novo poimenovanje vzel za svoje in državljane poslal na ulice preoblečene v prikazni živih mrtvecev. Vendar začnimo na začetku. Začelo se je v petek nekaj čez tretjo.
Različni viri navajajo različne številke, ki se gibljejo nekje od pet do enajst tisoč glav, rečeno bolj na oko – bilo nas je veliko. Dosleden, suh in nespekulativen opis dogodka lahko pove, da smo dolgo časa stali na mrazu, pozdravljali prijatelje in znance in ugibali, ali se morda nekje, na drugem koncu nepregledne množice, ne dogaja kaj pomembnega in zanimivega, kar nas bo zaobšlo. Padlo je nekaj petard, Dubioza kolektiv nam je v znak podpore zapel, da zaradi svetovne krize nima za rizle, glas Janija Kovačiča iz zvočnika pa se je spraševal, kje so tiste sibirske noči, ko je ob sveči bral Marxa in Engelsa. Vsake toliko je kdo med nami pogledal na mobilni telefon, da bi preveril, kaj o nas pišejo drugi, in si izboril boljši pregled nad situacijo. Prišel je marsikdo. Univerzitetni profesorji, socialne delavke, veterani osamosvojitvene vojne, Božiček, Delavsko-punkerska univerza, feministke, ki so v španščini pozivale dekleta in žene, naj stopijo v prvo vrsto, po letakih sodeč pa tudi odposlanci Maitreje, mojstra modrosti in znanilca novih energij. Da bomo heterogena množica, ki jo več stvari razdružuje kot druži, je bilo, vsaj mislim, pričakovano in nujno.
Sobotni protest je na prvi pogled deloval bolj homogeno, vsaj dokler se je držal koncepta karnevala. Dokler smo se šli noč živih mrtvecev, dokler so maske pele in plesale in dajale duška svojemu nelagodju v politiki, je bilo nepričakovano lahko čutiti vezi, ki jih ustvarja zabrisan, neubeseden smisel za humor. Zabavali smo se in v tem smo bili enotni. Vendar je kmalu napočil čas govorov in takoj zatem, ko je prvi govorec pozval zbrane, naj postanejo kompost (ki je sicer gnoj, ampak ploden), smo zatavali v sivo cono nejasnega sklicevanja na vrednote rdeče zvezde in spet je postalo očitno, da imamo pred sabo protest kot protest – ljudi, ki bi radi drugače, vendar bi marsikdo rad tudi drugače od marsikoga drugega, kako drugače, pa do nadaljnjega ostaja skrivnost.
Da ne bo pomote: to, da protestniki drug drugemu niso nujno somišljeniki, da jim manjka strankarskih tendenc in da ne bodo nastopili z jasno artikuliranim političnim programom, je bilo prav tako pričakovano in nujno. Protestnike, ne samo tokrat, marveč po definiciji, druži samo eno: želja protestirati. Želja uporabiti zelo poseben način družbenega ozvočenja, ki pride prav, kadar se zdi, da so vsi ostali vzvodi obnemeli. To, da nasprotniki protestov kot protiargument navajajo nehomogenost in partikularnost interesov protestnikov, priča samo o tem, da smo se v zadnjih desetih letih povsem odvadili protestirati. Da smo se odvadili tega, da se nezadovoljstvo izraža javno, da na to gledamo kot na nekaj preživetega, kot na nekaj, kar smo pustili za sabo, ko smo se srečno odkrižali 20. stoletja.
Gotovo drži, da je marsikdo, ki protestira, nor in da je marsikdo neumen, vendar je to v nekem smislu nepomembno. Drži tudi, da marsikdo protestira iz larpurlartističnega veselja do protestiranja in piše transparente iz osebnih in ne političnih razlogov, vendar v danem trenutku tudi to ni pomembno. Pomembno je predvsem to, da so lanski protesti po dolgem času paralize in molka javne sfere prvi pravi dogodek. Poleg tega jasno govorijo o tem, da smo priča depresiji javne razprave in da je skrajni čas, da to popravimo. Zato menim, da se tisti, ki so proti, motijo, četudi imajo prav. Problem je namreč v tem, da v Slovenji (po dvajsetih letih raznobarvne osamosvojiteljske oblasti) javno razmišljati o tem, kaj bi se dalo urediti bolje in kako vse lahko mislimo, politično zbuja začudenje in je brez posebnega truda diskreditirano neutemeljeno in otročje vedenje. Kar pa je vedno znak za alarm.
Socializem, se spominja generacija mojih staršev, skratka generacija osamosvojiteljev, je bil slab, ker je onemogočal svobodo. Argumentacija je šla nekako takole: socializem je dušil zato, ker je samega sebe videl kot najboljši možni sistem, v najboljšem možnem sistemu pa so napake nedopustne. Če torej čutiš, da nekaj ni prav, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo, ker s sistemom po definiciji ne more biti. Socializem ni bil politika, bil je vrednota. Postavljal se je z Marxovo človekoljubnostjo in dobrimi nameni, iz katerih je rasel. Kot ljudje, ki jih obsedata čast in ugled, za nobeno ceno ne zmorejo priznati lastnih napak, ker bi to vodilo v njihovo samoizničenje, je krivdo za svoje pomanjkljivosti nalagal drugim, v tem primeru posamezniku. Sistem je že dober, se je govorilo, le ljudje niso dovolj zreli. In generacija osamosvojiteljev je z leti spoznala, da tega očitka ne misli sprejeti nase. Problem nismo mi, se je glasila nova artikulacija, problem je nedemokratičnost režima, problem je rdeča buržoazija, ki s proletarskimi ideali pita lačno množico, inteligenci pa ne dopušča, da bi svobodno mislila, govorila in delovala, ker se je boji in v njej vidi notranjega sovražnika. Marksistične sanje v političnih načrtih povojne polovice 20. stoletja so se čudno skrotovičile in ti, ki so to vedeli, so s padcem berlinskega zidu dočakali svojo absolutno zmago. Socializem je bil zmota, zmoto smo spoznali, se ji uprli, zdaj pa lahko zaživimo na novo. Slovenija je ta val zajezdila z relativno lahkoto, predvsem glede na svoje jugoslovanske sopotnice, ki so naslednjih nekaj let preživele v karnevalu barbarstva in krvi. Nacionalizem, ki smo ga izglasovali leta 1990, si rok ni umazal s klanjem in krivdo. Naključje in sreča sta šla želji po novem začetku imenitno na roko. Želeli smo ravnati svobodno, ravnali smo in škoda, ki smo jo ob tem utrpeli, je bila predvsem v luči zmagoslavja, ki je sledilo, minimalna. Dovolili smo si sanjati, se je reklo. Devetdeseta so za Slovence minila v blagostanju in miru, slab sistem je bil poražen, nadomestili smo ga z boljšim, vse nadaljnje skrbi so odveč. Končno smo se lahko sprostili v svoji zasebnosti. Ta udobna zasebnost pa je počasi, a vztrajno razžirala javno rezoniranje.
So časi, ki vabijo k hitrim zaključkom in posploševanju, časi, v katerih se razmislek zdi kot nepotrebno zapravljanje časa, sarkazem pa izdaja najslabšo vrsto strahopetnosti. So časi, ko se zdi razumeti ljudi in njihove odločitve v vsej kompleksnosti in paradoksalnosti nekoristno in odveč, časi, ki pozivajo k odločnosti in delovanju, časi, ki jim ljubkovalno pravimo časi krize, časi, ki ljudi, ki visoko cenijo svoj individualistični mir in pravico, da mislijo drugače, že tisočletja spravljajo v obup in jih navdajajo z občutkom, da se bodo, ne glede na to, kako se bodo izrekli, izrekli narobe. To zimo, kot vse kaže, so ti časi napočili tudi pri nas. Zato bom, ne brez slabe vesti, nekaj prehitrih zaključkov potegnila še sama.
Jugoslavija je razpadla zaradi slabega poslovanja in govori se, da je Slovenija danes v stiski zaradi podobnih razlogov, le da je tokrat malo bolj zapleteno reči veste kaj, mi s tem nočemo imeti opravka in iti stran. Ker oblast vlada, da bi vladala, kdor bi rad vladal, pa mora volivce radodarno zasipavati z obljubami, podpornike pa z delovnimi mesti, in če pri tem ni spreten, predvsem pa če je po sorodstveni liniji zaposlil še bolj nespretne od sebe, gresta oblast in z njo država hitro pod gladino. Čeprav se zdi skoraj odveč zapisati, da se zgodovina ponavlja in da na vsakih sto let nekdo ugotovi, da na njegov račun živijo drugi, se svojega položaja ove, ga krvavo ali manj krvavo sanira, nato pa še sam zaživi na račun drugih, dokler ga ne detronizira kdo drug, vsebuje ta zgodba tudi nianso, ki jo redko poudarja. Ravno zato, ker se vsaka politična rešitev, ki se sprva kaže kot optimalna, zaradi človeškega faktorja sfiži, mora vsaka generacija zase in vsaka generacija sproti razmisliti, kakšno dediščino ji nalaga generacija njenih očetov in ali jo je res smiselno nepremišljeno sprejeti nase. Razsvetljenstvo, to napol pozabljeno upanje starega meščanstva, je nekaj, kar mora vsakič znova vznikniti, se zaplesti in propasti, da bi lahko vzniknilo na novo.
Za trenutek sem pomislila, da bi zgornjih nekaj odstavkov zbrisala, ker so preveč spekulativni in ker bralca moja zasebna posploševanja verjetno prav malo zanimajo. Da bi svoja napol dodelana ugibanja o tem, kako deluje družba, rajši zadržala zase, ker do njih pravzaprav nisem upravičena. Ker, kot vemo, ni nič bolj neprijetnega od kulturnika, ki ničesar zares ne ve, se pa na vse spozna. Nato pa sem ugotovila, da je prav ta neskončni dvom, ki mi onemogoča, da bi javno govorila in delovala kakorkoli drugače kot v zvezi s knjigami (ki so varne, ker tako ali tako nikogar ne zanimajo in se vanje nihče ne vtika), konstitutivni del težave. Da je prav to tista depresija javnega mnenja, o kateri sem govorila na začetku tega besedila, in da je moja zasebna frustracija del javnega problema.
Težava se začne z univerzo, ki je v zadnjem desetletju izgubila toliko ugleda, z njim pa toliko samopodobe, da ljudem, ki jo končajo, ni več zmožna zagotoviti občutka, da so s tem nekaj dosegli in da so upravičeni enakopravno stopiti v svet odraslih. Pri tem niti ne gre toliko za vprašanje, ali je univerzitetno šolstvo dobro ali slabo, gre bolj za vprašanje, zakaj je razvrednoteno. Študentje, ki zapuščajo fakultete, znanje sicer imajo, vendar ga ne znajo ne ovrednoti ne zares uporabiti, in ko stopajo na trg delovne sile, večinoma stopajo s točke, na kateri so bili kot maturanti. Zbegani, neuvrščeni, lahke tarče izkoriščanja. Fakulteta, kot se zdi, je bila samo vmesni oddih, plačane počitnice s poceni hrano, odlog prihodnosti. Rezultat neuspeha univerze, da bi proizvajala aktivne intelektualce, pa rezultira v tem, da ljudje, ki so najbolje opremljeni za to, da bi sodelovali v javni razpravi, iz nje izostanejo, ker imajo občutek, da do nje nimajo pravice. In tako pridemo do stanja, ki ga lahko zazna vsak, ki ima televizijo, in vsak, ki mu v nabiralnik vztrajno potiskajo Žurnal – do debilizacije medijev. Medijske hiše inertno zaposlujejo profil ljudi, ki po svojem delu sodeč nimajo nikakršnega uvida v družbeno resničnost, drug od drugega pobirajo stalne besedne zveze in jih na bolj ali manj neprimerne načine združujejo v stavke in odstavke, ki naj bi družbi služili kot ogledalo.
Drug problem je v tem, da je retorika gospodarske krize zelo jasno dala vedeti, da je vsako razmišljanje, ki ne črpa iz ekonomije in se ne vrača vanjo, luksuz, ki si ga trenutno ne moremo privoščiti, s tem pa pripeljala do tega, da ves medijski prostor, ki se na ekonomijo spozna kot zajec na boben, iz sebe bljuva fiskalna pravila in slabe banke, ki jih ne razumejo niti novinarji, ki o njih govorijo, niti bralci, ki o njih berejo, vsi skupaj pa živijo v skupnem zadovoljstvu, da se pogovarjajo o relevantnih stvareh. Med tem pa intelektualci, ki na svojo smolo ne premorejo ne prave strasti ne prave žilice za ekonomijo, so pa sposobni družbene refleksije, vljudno molčijo, ker se jih ta razprava pravzaprav ne tiče.
Tretji problem pa je vzporedna javna debata, ki se je, ker so časi pač moderni, razvila na internetu in je poplavila tako twitter kot forume slovenskih medijskih hiš. Da imajo ljudje mnenje o stvareh, ki se jih tičejo, je sicer hvalevredno, težava je edino v tem, da ti ljudje ne kažejo niti najmanjše želje, da bi svoje mnenje poskusili kultivirati. Kdor bi rad razumel, zakaj je zgodovina človeštva krvava, kot je, naj za trenutek pobrska po forumskih komentarjih spletnega portala nacionalne televizije. Neinhibirano javno mnenje, sestavljeno iz klevet in predsodkov, svobodno klokota v kalnih vodah interneta in kaže neznosno odsotnost dialoga. In če že ravno naštevam, lahko navedem še četrti problem – impotenco že uveljavljene intelektualne sfere. Društvo slovenskih pisateljev, na primer, ki samo sebe visoko ceni glede na svojo družbeno vlogo, je v času protestov spisalo svoj spisek zahtev. Vse lepo in prav, vendar povsem prazno in neučinkovito. Kot bi zapornik tolkel po zelo debelem zidu samice. Nihče ni opazil, nikogar ni zanimalo, komunikacija ni stekla. Staroste slovenskega duha govorijo, vendar govorijo v jeziku, ki ne opravlja svoje naloge.
Vsi štirje dejavniki rezultirajo v tem, da je Slovenija glede na to, kako misli samo sebe in kako o sebi govori, trenutno neumna država, ki vabi k temu, da bi jo zapustil. Potopljena je v mrtvilo bebavosti, ki iz državljanov dela, kot je lucidno (čeprav nevede) zaznala SDS, zombije. Beg možganov, ki smo mu priča, je pomemben signal. Ne gre samo zato, da bi radi plačilo, ki bi ustrezalo vloženemu delu, predvsem bi radi okolje, ki nam bo omogočilo uresničiti svoj človeški potencial in bo družbeno nagrajevalo našo željo misliti in delati.
Zato se bom, čeprav mi je bilo v petek na Trgu republike bolj dolgčas kot ne in me je zeblo in nisem čutila nobene posebne populistične radosti, izrekla za proteste. Prinesli so namreč nekaj čudovitega: mlade intelektualce. Tiste, ki so za, tiste, ki so proti, tiste, ki se jim zdi vse skupaj posmeha vredno, vsekakor pa ljudi, ki so prvič začutili, da bi radi komentirali in da imajo pravico komentirati. V zadnjem tednu je bilo v tiskanih medijih, pa tudi na internetu verjetno objavljenih več inteligentnih člankov kot v zadnjih petih letih skupaj. Generacija, ki ji pripadam tudi sama, je očitno zaznala, da bi s svojo prihodnostjo rada naredila kaj bolj avtorskega od tega, da jo zgolj podeduje. Sijajno bi bilo, če bi pri tem vztrajali. Ker je imel pri vsem skupaj (čeprav nehote) novo izvoljeni predsednik povsem prav: res je konstitutivnega pomena, da postanemo gospodarji lastne usode.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013