Problem vožnje po vesolju
V filmu Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje eden izmed mladih protagonistov prebira knjigo Hermana Potočnika Noordunga Problem vožnje po vesolju, medtem ko je drugi zatopljen v »vedeti-kako« ameriški filmski priročnik. Ta mala detajla bi lahko, seveda nehote, a lucidno komentirala letošnji nacionalni filmski festival. Problem vožnje po vesolju je namreč dobra metafora za sodobno slovensko kinematografijo, tako tisto na platnu kot ono za njim. Se pravi tako za zgodbe dandanašnjega slovenskega filma, njihovega metieja, njihovega vedeti-kako, kot tudi za sistemske okvire, znotraj katerih slovenski film sploh, kljub vsemu in komajda nastaja.
Če je namreč vesolje metafora za svet, ki ga film reflektira, problematizira, postavlja in konstruira, vožnja način, kako to počne, potem problem te vožnje ne meri le na filme same, ampak tudi na vse tisto, kar bi moralo biti zagotovljeno za njihovo produkcijo. Nič novega ne zapišem, če rečem, da so ti pogoji daleč od idealnih. Problem še zdaleč ni en sam, ampak jih je obilo. Zato bi bilo bržkone utopično pričakovati, da bi bil nacionalni filmski festival, ki naj bi prikazal najboljše, kar smo posneli v preteklem letu, kaj drugačen, kot je – da bi bil namesto provincialne prireditve tisto, kar se skriva že v sami besedi festival: prireditev, ki bi slavila (nacionalni) film.
A festival, ki mu je pred mesecem celo grozilo, da ga sploh ne bo, se nikakor ne zmore razviti v profesionalno, ambiciozno in odmevno prireditev. Vsako leto znova je zanj največji dosežek že to, da se sploh zgodi. Je kot vsakokraten eksces ob letu osorej, medtem ko se v vmesnem času očitno ne spopada s premislekom o dilemah in boleznih, še manj o kakšnem uspehu preteklih trinajstih let svojega življenja. Zato sploh ne preseneča več (in to tu le mimogrede), da festival prikazuje filme, med njimi prave bisere, v dvorani, ki ne zagotavlja niti minimalnih pogojev za profesionalno prikazovanje filmov in kjer sta neostra in tresoča se slika ter zvok, ki zamuja, postala standard. To je žaljivo tako do filmskih ustvarjalcev kot gledalcev.
Letošnji festival je prikazal 52 filmov različnih žanrov in dolžin, od tega 37 (!) v tekmovalnem programu. Te visoke tekmujoče številke so zavajajoče, saj še zdaleč nič ne povedo o kakovosti prikazanega, sprožajo pa zadnja leta tudi ene in iste dileme. Kako velikodušna naj sploh bo selekcija, če želimo vzpostaviti določene standarde? Po katerih koordinatah razvrstiti filme v program (dolžini, žanru, vrsti produkcije …), da ta ne bo tako zelo nepregleden ter da ne bo prihajalo do absurdov, kakršen je program srednjemetražnih filmov – gotovo festivalsko-filmski unikum. In kaj na festivalu početi s televizijsko produkcijo, do katere se festivalski selektorji vedejo vroče-hladno, pa kljub vsemu od tam praviloma prihajajo najboljši dokumentarci in sem pa tja tudi povsem spodobni igrani celovečerci, kakršni so bili denimo lani Skriti spomin Angele Vode Maje Weiss in Vampir z Gorjancev Vincija Voguea Anžlovarja ter letošnji dokumentarec Polka film Dušana Moravca, pa se jih je selektor mirno odrekel. Saj, ne rečem, če bi lahko izbiral med desetinami odličnih celovečercev ... Po drugi strani smo v selekciji študentskih filmov gledali tudi take, ki bi morali biti zaradi produkcijske ter predvsem idejne in estetske nedonošenosti pred gledalci varno pospravljeni v arhivih šol, iz katerih so prihajali. Tudi zato, a še zdaleč ne samo zaradi tega, je bila letošnja filmska produkcija Akademije za gledališče, radio, film in televizijo kot z drugega planeta: Darilo Borisa Bezovića, film o dedku, ki skuša premostiti prepad, ki ga oddaljuje od vnuka, zasvojenega s tehnologijo in računalniškimi igricami, Moški Mine Bergant (sicer dobitnice Kodakove nagrade za najboljši študentski film), duhovita zgodba o štiridesetletniku, ki še vedno živi z mamo, in še zlasti Lov na race Roka Bičeka, oster in zrel film o umoru očeta, ki ga po njegovem prihodu iz zapora zagrešita sinova – vse to so stvaritve, ki govorijo o še eni močni akademijski generaciji. A kaj, ko bo tako kot že vrsta generacij pred njo dolgometražne prvence, če sploh, dočakala tam sredi svoji tridesetih let. To je gotovo eden najbolj perečih problemov slovenske kinematografije, tako kot so tudi preostale naštete dileme pravzaprav samo »simptom« umanjkanja vsakršne oprijemljive vizije in strategije sistemske nacionalne kinematografije.
Po vsem tem pridejo na festivalu seveda tudi nagrade strokovne žirije. Glede na število filmov, ki običajno poberejo nagrade, torej število igranih celovečercev (ti so bili letos štirje, s slovenskimi vložki pa so tekmovale še tri koprodukcije), jih ni malo. Pravilnik jih omogoča kar osemnajst. Ta inflacija, ki je najbrž tudi posledica dejstva, da gre tako rekoč za edine nacionalne nagrade poleg Prešernovih, ki jih lahko prejmejo filmski ustvarjalci, ima predvidljive učinke. Ker slovenska kinematografija ni nekaj urejenega in ni zbir kakovostno in količinsko podobnih posamičnih letin, so tudi nagrade, podeljene na enem festivalu, lahko povsem drugih kakovostnih mer kot nagrade, podeljene na drugem. To pomeni, da smo vsako drugo leto priče tako rekoč absolutnim zmagovalcem s po osmimi, devetimi vesnami, kakršni so bili leta 2004 Janez Burger z Ruševinami, dve leti pozneje Janez Lapajne s Kratkimi stiki in lani Igor Štrek z 9:06, vsako prvo leto pa tako rekoč ni filma, ki ne bi prejel kakšne od nagrad.
Letošnje vesne so mešanica teh dveh trendov, saj je postal Circus Fantasticus Janeza Burgerja s šestimi vesnami, Kodakovo nagrado in nagrado filmskih kritikov prepričljiv zmagovalec, a brez nagrade ni ostal noben od sicer štirih igranih celovečernih filmov, vesne pa so šle tudi slovenskemu deležu v dveh od treh koprodukcij – Bjanki Ursulov za kostumografijo filma Hanne Slak v sicer petdelnem omnibusu Neke druge zgodbe režiserk bivšega jugoslovanskega prostora s skupno temo nosečnosti in materinstva ter Dušku Milavcu in Sandi Popovac za scenografijo v koprodukciji Cirkus Columbia sarajevskega režiserja Danisa Tanovića, zgodbi, ki na pragu balkanske morije v izteku prejšnjega stoletja ponovno združi moškega in žensko. Pri številčno tako skromni produkciji igranih celovečernih filmov se seveda takšnim usodam nagrad očitno ni mogoče izogniti. Konec koncev je na ta problem opozoril tudi predsednik letošnje žirije režiser Boris Palčič, ko je dejal, da absolutnih meril pri ocenjevanju filmov sicer ni (kot jih pač v umetnosti ne more biti), da pa se posameznih domačih filmskih letnikov ne da meriti z enakimi merili, ampak jih je treba vsakemu prilagoditi posebej.
In kakšni so problemi vožnje po vesolju letošnjih štirih igranih celovečercev, ki so sicer vsi nastali kot del programa filmskega sklada? Film Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja, sicer četrti celovečerec tega režiserja in po Distorziji (2009) njegov drugi mladinski film, ima na prvi pogled vse, kar mora imeti potencialna mladinska uspešnica: dobro izbrano in vodeno igralsko zasedbo najstnikov in zvezdniškega Jurija Zrneca v glavni vlogi, mikrokozmos (počitniški taborniški tabor pod alpskimi vršaci), ki ima vse potenciale za univerzalno zgodbo, izdelan in avtentičen sleng, nekaj duhovitih prizorov, uporništvo do starejših, ljubezenske dogodivščine in song, ki si ga ušesa hitro zapomnijo. Manjka pa mu kompaktna zgodba: osnovni problem tega filma, ki se sicer vrti okoli najstniških fantov, ki jih bolj kot taborniška disciplina in veščine zanimajo punce s sosednjega športno-umetniškega tabora, pri tem pa jih omejuje preresni starešina, je namreč, da vzpostavi preobilico mladih protagonistov in nekaj malih gegovskih in situacijskih zapetljajev, ki film sicer nekako poganjajo naprej, ne proizvedejo pa celovite in domišljene zgodbe, pa zato tudi ne iniciacijske poante. Kot bi se Hočevar tega zavedal, vpelje v film magične sanjske prizore, ki so zaradi domišljene žanrske »nepravilnosti« celo presežki tega filma, a zgodbi sami niso v pomoč. Film je poleg nagrade za glavno moško vlogo prejel tudi nagrado občinstva, zato je upati, da se oko starejšega gledalca pač moti.
Piran – Pirano, igrani celovečerni prvenec Gorana Vojnovića, je gotovo veljal za favorita. Tri vesne zato zanj niso veliko. Še zlasti, ker je šlo v letošnji konkurenci za nekako najbolj »pravilen«, »urejen«, tako rekoč mainstreamovski film z Borisom Cavazzo in Mustafom Nadarevićem v glavnih vlogah. Kot tak bo gotovo motiviral spodobno število gledalcev. Filmu tako ni moč očitati kaj velikega, razen tega, da mu ni moč pripeti navdušenih kritiških besed, saj mu umanjkata za prvence sicer pričakovana »subverzivnost« in avtorski pečat. Nagrada za scenarij je v letošnji konkurenci upravičena; zgodba o sklepnih dejanjih druge svetovne vojne v Piranu, v kateri se določijo življenjske usode treh mladih ljudi, Italijana Antonia, Bosanca Veljka in Slovenke Anice in ki jo Vojnović stke prek spominov dveh postaranih moških, je dovolj univerzalna, da v opombi pod črto neideološko, a morda tudi malce preveč politično-korektno zglajeno govori o vojni kot neosebni in tragični proizvajalki žrtev na vseh njenih straneh ter o spodmaknjenih identitetah z vojno zaznamovanih posameznikov.
S filmom Oča Vlado Škafar kontinuirano vleče avtorski lok, ki ga je gotovo najbolj zaznamoval njegov dokumentarni film Otroci (2008), v katerem je postavil kamero pred starostno različne posameznike, ki so spregovorili o otroštvu kot formativnem obdobju svojega življenja. Tokrat je posnel senzibilno, tako rekoč lirično meditacijo o očetu in sinu, ki po dolgem času, ob ribarjenju, sprehajanju po gozdu in poležavanju v travi preživita skupaj en dan. Njun dotik so besede; z njimi počasi stketa nazaj nekoč pretrgane vezi. Škafar je mojster poetične atmosfere, zvokov med nemimi vrsticami, ki gledalca ali močno privežejo k filmu ali pa ga pustijo hladnega. Zato preseneča, da koncu filma, ko oče zvečer pripelje sina nazaj k mami, pripne dodatek med snemanjem filma potekajoče drame delavcev murskosoboške Mure: ta konkretni družbenokritični moment namreč celoten film za nazaj postavi v povsem drug kontekst. Ob tem pa še en pomislek: dve nagradi za še rosno mladega Sandija Šalamona, ki igra sina (vesna za posebne dosežke in Stopov igralec leta), sta morda povsem simpatični gesti za dejansko dušo in srce tega oče-sin filmskega poetikona. Pa vendar neupravičeno nič kaj dobrega ne govorita o profesionalnih igralskih stvaritvah, ki so jim takšne nagrade pravzaprav namenjene.
Letošnji zmagovalec, četrti igrani celovečerni film Janeza Burgerja Circus Fantasticus, je postavljen v nedoločen čas, na abstraktno in od vojne opustošeno planoto, za katero leži široko morje in na kateri v razpadajoči hiši živi moški, ki je – ženo je ubila granata – ostal sam z dvema otrokoma. To ni več svet življenja in še ni svet smrti, ampak neki vmesen, grozljiv in boleč svet vic. Neke noči se s strašnim truščem, za katerega se zdi, da napoveduje kolono težke vojaške mehanizacije, na planoto pripelje potujoči cirkus, s prebivalci, ravno tako pregnanimi z vojno in nasiljem. V filmu, ki ga gradijo izrazito močne in sugestivne vizualne in zvočne podobe, ni besed, kot da je ta neznosna vmesnost med življenjem in smrtjo, živimi in mrtvimi, obenem onkraj jezika, onkraj poimenovanja. Besede ne morejo biti več nosilke pomenov, lahko so samo še neznosno hropenje umirajočega starca, očeta cirkuške družine, ali pa akrobatske vragolije – z njimi eden izmed cirkusantov premami prihajajoč in grozeč tank, da namesto da bi bruhal uničujoč ogenj, začne oponašati cirkusanta in mu šaljivo odgovarjati s svojim jezikovnim arzenalom. Čudeži se potemtakem lahko dogajajo samo še v naravnem okolju čarovnije – cirkusu. In ta nomadska cirkuška družina je tudi tista, ki je po siloviti povodnji, nekakšnem vesoljnem potopu, ki odplakne vse materialno, pusti pa gola človeška življenja, sposobna vsaj za silo zakrpati razlomljeni svet prizadete družine, da ta ponovno naveže stik z življenjem in se premakne na pot. Circus Fantasticus je tako film, ki nas scela in z esencialnimi filmskimi sredstvi (prizori s tankom, vožnja dveh mladih po obali in povodenj so gotovo antologijski prizori slovenskega filma) pripelje v svet, kjer nam filmska govorica znova odpre registre razumevanja človeške govorice. V tem smislu je letošnji portoroški zmagovalec pravi filmski presežek, ki obenem vrhunsko demonstrira problem filmske vožnje po prostranstvu človeškega vesolja in tudi problem tega vesolja samega. To pa je za eno filmsko leto v življenju nacionalne kinematografije kar veliko. In še: Circus Fantasticus je na vseh produkcijskih ravneh mojstrovina te vrste, da zahteva res veliko filmsko platno in tehnično brezhibno predvajanje. To omogoča pravzaprav samo kaka izmed dvoran ljubljanskega Koloseja, a Circus Fantasticus seveda ni film, narejen za ta milje. To pa pomeni, da smo sposobni posneti tudi filme, za katere v državi enostavno nimamo ustrezne kinodvorane.
13. FsF – nagrade
BADJUROVA NAGRADA za življenjsko delo: Filip Robar Dorin
VESNE
igrani film: Staragara – Joško Rutar (Circus Fantasti-cus)
režija: Janez Burger (Circus Fantasticus)
scenarij: Goran Vojnović (Piran – Pirano, r. Goran Voj-nović)
igralka: Nina Ivanišin (Piran – Pirano)
igralec: Jurij Zrnec (Gremo mi po svoje, r. Miha Hoče-var)Gojmir Lešnjak (Trst je naš, r. Žiga Virc)
stranski igralec: Ravil Sultanov (Circus Fantasticus)
fotografija: Marko Brdar (Oča, r. Vlado Škafar)
scenografija: Duško Milavec, Sanda Popovac (Cirkus Columbia, r. Danis Tanović)
kostumografija: Bjanka Ursulov (za Slovensko zgodbo, r. Hanna Slak, v omnibusu Neke druge zgodbe)
montaža: Janez Bricelj (Piran – Pirano)
maska: Alenka Nahtigal (Circus Fantasticus)
ton: Robert Flanagan (Circus Fantasticus)
glasba: Drago Ivanuša (Circus Fantasticus)
dokumentarni film: Majoš, r. Amir Muratović (TV Slo-venija)
animirani: Mrtvaški ples, r. Koni Steinbacher (Atelje risanega filma)
kratki: 10 let, r. Peter Bratuša (Felina)
posebni dosežki: Sandi Šalamon (Oča)
KODAKOVA NAGRADA
študentski film: Moški, r. Mina Bergant (AGRFT)
fotografija: Diviš Marek (Circus Fanasticus)
NAGRADA FILMSKIH KRITIKOV
film: Circus Fantasticus, r. Janez Burger
posebna omemba: Oča, r. Vlado Škafar
STOPOVA NAGRADA
igralec leta: Sandi Šalamon (Oča)
NAGRADA OBČINSTVA
film: Gremo mi po svoje, r. Miha Hočevar
Pogledi, 6. oktobra 2010