Je pred nami leto 2013 ali leto 2Q13?
Aomame je junakinja zadnjega Murakamijevega romana, tridesetletna Japonka privlačnega videza, športna inštruktorica, ki v Orwellovem letu 1984 s taksijem hiti na posebno nalogo, dokler na avtocesti ne pride do zastoja, tako da jo je prisiljena zapustiti po zasilnih stopnicah, ki vodijo k podzemni železnici. Ko se spusti po njih, na neki točki vstopi v vzporedno resničnost, v leto 1Q84 (kakor je tudi naslov romana), ki je skoraj povsem enako letu 1984; skoraj, a ne povsem. Med drugim na nebu sijeta tudi dve luni. Pred Aomame je tako največja, 1200 strani dolga preizkušnja in kot bralci lahko samo upamo, da ji bo uspelo rešiti sebe in svoj svet, kot ga pozna.
Tudi leto 2013, ki je pred nami, se v knjižno založniškem smislu lahko hitro sprevrže v leto 2Q13. Leto 2Q13 je skoraj povsem enako letu 2013, skoraj, a ne povsem, te majhne razlike pa lahko hitro postanejo zelo pomembne in vse večje. Naj razložim podrobneje, najprej na lastnem primeru.
Pred petimi leti smo začeli s knjižno zbirko filmskih portretov, v kateri smo objavljali knjige o pomembnih svetovnih filmskih ustvarjalcih. Filmsko ustvarjanje iz prve roke, pač, obvezna literatura za tiste, ki delajo filme. Prvo delo je bila knjiga-intervju o Larsu von Trierju (2007), nadaljevali smo z biografijo Krzysztofa Kieslowskega (2008), potem je prišla na vrsto avtobiografija Akire Kurosawe (2010), lani pa je izšla domača študija filmov Vojka Duletiča (avtor Tone Frelih). Vse knjige je na projektnih razpisih podprlo ministrstvo za kulturo oziroma pozneje Javna agencija za knjigo, večina je izšla v sozaložništvu s Slovensko kinoteko, saj gre za knjige, ki se na trgu ne morejo same pokriti, kar kažejo tudi podobni projekti drugih založb (denimo avtobiografija Ingmarja Bergmana). Letos smo se namenili izdati knjigo pogovorov z Woodyjem Allenom. Prijavili smo se na projektni razpis v začetku tega leta, knjige pa še nismo dali v prevajanje, saj smo bili opozorjeni, da je ostalo le malo sredstev za letošnjo podporo iz tega naslova. Rezultati razpisa so se vlekli proti poletju, začele so se širiti informacije, da bodo podprti le redko kateri projekti, in ker smo ocenili, da knjige ne bomo mogli kakovostno pripraviti v predvidenem roku, smo od prijave navsezadnje odstopili. Naša knjižna zbirka je s tem po vsej verjetnosti zamrla in le težko jo bo spet obuditi. To je majhna sprememba, ki jo bo opazil le redko kdo in tudi za nas je ta zbirka samo eden od vsebinskih segmentov knjižnega založništva s področja filma.
Rezultati razpisa so potem pokazali, da smo imeli prav, saj je bilo na njem letos podprtih skoraj polovico naslovov manj kot lani, zneski podpore pa so bili tudi občutno nižji od običajnih. Podprtih je bilo torej približno petdeset knjig manj, večina teh knjig pa najbrž še nekaj časa ne bo izšla, če sploh kdaj bo. To je že nekaj večja sprememba.
Po treh triletnih programskih obdobjih 2004/06, 2007/09 in 2010/12, prek katerih je podprta večina knjižnih aktivnosti, ki predstavljajo t. i. založništvo v javnem interesu (sem poleg podpore knjigam spada še podpora revijam, bralni kulturi, mednarodnemu sodelovanju in raznim knjižnim dogodkom ter literarnim prireditvam), smo zdaj pred četrtim triletjem, ki naj bi se odvilo v obdobju 2013–2015. Do triletnega programskega financiranja teh knjižnih aktivnosti je pred skoraj desetletjem v osnovi prišlo z namenom, da bi se na ta način stabiliziralo izdajanje knjig v javnem interesu in s tem zagotovilo bolj kakovostno uresničevanje programskih in vsebinskih ciljev posameznih založb oziroma drugih producentov. Da bi bilo njihovo učinkovanje čim bolj smotrno, so bili triletni programski razpisi doslej objavljeni konec novembra v iztekajočem letu triletja, kar z drugimi besedami pomeni, da je ta čas že za nami. Nedavna informacija na spletni strani Javne agencije za knjigo pa še dodatno zbuja slabe občutke, saj naj bi bil novi triletni programski razpis objavljen predvidoma v januarju 2013.
Kaj to pomeni? V osnovi to, da založniki in drugi producenti vsebin, povezanih s knjigami, ne morejo več povsem tekoče planirati svojih nadaljnjih aktivnosti. Če pogledamo natančneje, potem vidimo, da je na javna sredstva vezan pomemben del slovenskega založništva. Ta del ni tako velik v smislu števila knjižnih naslovov (čeprav ni zanemarljiv niti v tem smislu), kot je pomembna »specifična teža« vseh teh knjižnih naslovov. Kar nekaj teh knjig nastaja v okviru knjižnih zbirk velikih založb, ki same zase niso eksistencialno odvisne od javne podpore, vseeno pa so od javne podpore eksistencialno odvisne te knjižne zbirke. Če pogledamo samo znotraj največje domače založbe, Mladinske knjige (v njeni lasti je tudi Cankarjeva založba), potem vidimo, da v tem okviru recimo nastajajo eminentne zbirke, kot so Kondor, Nova slovenska knjiga, Nova lirika, Spomini in izpovedi, Moderni klasiki, Bralno znamenje, S poti, Čas misli itn., ki brez javne podpore skoraj ne morejo delovati. Načrtovanje novih izidov v teh zbirkah zaradi nejasne prihodnosti je gotovo oteženo že znotraj velike založbe, medtem ko je pri manjših založbah, ki izdajajo skoraj izključno javno podprta dela, kot so denimo /*cf, Analecta, Apokalipsa, Center za slovensko književnost, Krtina, Litera, LUD Literatura, Sophia, Studia humanitatis, ŠKUC, Študentska založba itn., planiranje nadaljnjega poslovanja in izdajanja knjig s sedanjim vsebinskim profilom brez javne podpore praktično nemogoče. Tudi pri revijah je podobno. Tako tiste tradicionalne, specializirane, z izpričano kakovostjo in prepoznavnostjo, kot so denimo Problemi, Literatura, Sodobnost itn., kot tiste, ki ciljajo na številčnejše bralstvo, denimo Ciciban in Bukla, si svoje prihodnosti brez javne podpore najbrž ne morejo zamisliti.
Ko sem za potrebe tega članka malo preveril po nekaterih založbah, ki izdajajo javno podprte knjige, kako planirajo svoj knjižni program v prihodnjem letu, so bili odzivi večinoma dveh vrst. Prvi, to so (bili) tisti, ki so pretežno odvisni od javne podpore, ga planirajo v približno enakem obsegu kot letos, saj menijo, da je knjiga znotraj kulturnega proračuna zadnja leta relativno že tako nazadovala, da kakšna dodatna zniževanja založniških sredstev enostavno niso več mogoča. Zanje poslovanje brez javne podpore niti ne pride v poštev, zato si ga drugače niti ne morejo zamisliti in so prepričani, da bo šlo pri prihodnjem triletnem programskem razpisu zgolj za nekajmesečno zamudo, ki bo sicer povzročila precejšnje likvidnostne težave, vsebinski obseg izdajanja pa bo ohranjen v enakem obsegu kot letos. Njihova logika je torej enostavna: brez javne podpore ni založbe, zato do nadaljnjega delajmo, kot da podpora bo, saj drugače lahko kar takoj zaključimo s poslovanjem.
Drugi, to so tisti, ki v določenem obsegu lahko samostojno poslujejo na trgu in imajo del knjižnega programa, ki ga izdajajo tudi brez javne podpore, se odzivajo drugače, saj pospešeno pripravljajo svetle in črne scenarije. Svetli vključujejo tudi knjige (in knjižne zbirke in urednike), ki potrebujejo javno podporo, črni scenariji pa so osredinjeni na knjižni program, ki ga je možno na trgu realizirati brez subvencij, pri čemer ta poleg zmanjšanja števila knjižnih naslovov večinoma vključuje tudi kadrovske redukcije. Tudi ta logika je enostavna: brez javne podpore bo naš knjižni program precej drugačen.
Letošnje založniško leto s knjižnim sejmom pred nekaj tedni je ponovno pokazalo, da je naše založništvo kljub krizi dovolj robustno, da ob sedanji javni podpori lahko streže s pestrim in kakovostnim knjižnim programom domačega in tujega leposlovja ter neleposlovja. Medtem ko sem zadnja leta ugotavljal, da nas sosednji Hrvati, ki na knjige nimajo davka na dodano vrednost, pogosto prehitevajo v izdajanju najaktualnejših kakovostnih knjižnih del z vseh področij, lahko danes zaključim, da se je ta razkorak v zadnjem letu ali dveh precej zmanjšal, oziroma je celo izginil. Seveda pa je kontinuirana javna podpora osnova za nadaljnje izhajanje najbolj kakovostnih knjižnih zbirk, knjig, revij itn. in vsak poseg v dosedanjo prakso bi lahko imel katastrofalne posledice, zaradi katerih bi bila knjižna in obknjižna ponudba v slovenskem jeziku veliko siromašnejša že na kratki rok, torej že v letu 2013. Prihodnje leto bi tako lahko hitro postalo leto 2Q13.
Samo upamo lahko, da bo triletni programski razpis, ki je napovedan za konec januarja, takrat tudi realiziran, in da bo na nebu še naprej sijala samo ena luna.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012