Odziv na esej Janeza Suhadolca
Odvračanje potencialnih študentov od študija arhitekture, ker naj bi bilo vse najlepše že sezidano, je najmanj kapitulantsko, nekorektno pa v smislu, da vnaprej omalovažuje potenciale novih generacij; domnevam, da temu niti sam povsem ne verjame. Saj je navsezadnje (bil) profesor na Fakulteti za arhitekturo in bi ne mogel tako dolgo vztrajati, če ne bi videl smisla svojega početja.
Ampak to je pedagoška, malce šegava plat Janeza Suhadolca. Ko pa konkretizira svoje poglede na vzorih dobre arhitekture (ki jim nič sodobnega ne sega do gležnjev), postane stvar preveč resna, da bi se samo tiho distancirali.
Kjer se le da, se za vzorne rešitve pokloni »neizrekljivemu« (izraz iz njegovega drugega besedila) vzorniku, Jožetu Plečniku. V tem eseju obžaluje, da država ob osamosvojitvi ni zgrabila priložnost za realizacijo Plečnikovega načrta novega slovenskega parlamenta, »katedrale svobode« iz leta 1947.
Če načrt parlamenta poznamo bolje kot po reliefnem odtisu na evrskem kovancu za 10 centov ali po risbici na lepi »osamosvojitveni« znamki filatelistične vrednosti, lahko le oporekamo: ta projekt, čeprav Plečnikov in navkljub prelomnemu času v zgodovini, ne bi smel biti nikoli realiziran! Zakaj ne? Ker izraža duha in vrednote neke druge družbene ureditve, v kateri je demonstracija avtoritete oblasti, poveličevanje oblastnega reda oziroma poveličevanje oblasti nekaj normalno sprejetega. Ora et labora za ljudstvo, navzgor pa le ponižno. Prepričan sem, da so tedanji oblastniki zaslutili subverzivno misel, se zavedali zgovornih konotacij načrta, zato ga niso uresničili, ampak se izgovorili, da ni denarja. Prav to vidim v Plečnikovem načrtu parlamenta – je patetičen, pompozen simbol oblasti na ravni države, »prazen« pa na ravni državljanov, ki jih načrt sili, naj parlament vidijo kot cerkev, to je nedotakljivo avtoriteto, prostor čaščenja s pridihom poganske mitologije (stožec-šotor), namesto agore za pogovore enakih.
Od koncepta sodobnega parlamenta pričakujemo prav nasprotno – da je odprta, vsem dostopna, sproščena in nepretenciozna arhitektura, čeprav je takšna tudi za sedanji čas še vedno žalostna iluzija.
Podobno velja za ostale Suhadolcu zgledne projekte. Saj, v svojih časih so bili popolni, skladni z »duhom časa«, konsistentni v sporočilnem pomenu. V današnji percepciji pa so priče drugih časov, »udomačeno« lepi, težko pa jih vsiljujemo kot zglede, ki ne bodo nikdar preseženi.
V pojasnilo naj omenim v eseju obžalovani novi Mesarski most, zgrajen namesto Plečnikovega. Bi bil njegov dandanes res edini pravi?
V luči zgoraj zapisanega verjamem, da bi realizacija izvirnega načrta zanikala sedanjo ustvarjalnost, zatrla aspiracije po drugačnem razumevanju javnega prostora. Namesto rešitve, ki ji ni namen hommage preteklemu, čaščenje genija, streženje poveličani predstavi o pomenu mostu – naj bi vztrajali na viziji »neizrekljivega«? Plečnik, Plečnik, Plečnik. Plečnik? Plečnik! Kako duhamorna formula, če postane aksiom. Pa saj tudi ni prav vse, kar je naredil, dokončno nedotakljivo. Zanimiva je opazka pisatelja Lojzeta Kovačiča, ko se priduša, kakšen arhitekt je to, če je kiosk pri Tromostovju podoben mrliški vežici na Žalah?
Arhitekt Suhadolc seveda ve, da je mogoče mojstrovo metodo aktualizirati s projektivnimi premisami. Ampak ne forme in gradbenih materialov. Recimo, edina stvar, ki bi me kot »transplantacija« iz prvotne ideje Mesarskega mostu vznemirjala, je, da bi projektanti (oz. že prej razpisna komisija) dopustili sodobno izvedbo nadkritja tega mostu – nekakšno Calatravovo lebdečo membrano, ki bi iz »trga nad reko« naredila »mestno ložo«. Bila bi unikum, če ne drugega, pa odpustek plečnikoslovcem.
Pogled na arhitekturo, ki mu je skupni imenovalec v material ujeta količina mukotrpnega dela, rokodelstva, detajlov in simbolnih okraskov, je eden od načinov vrednotenja – ni pa zveličavni kriterij dobrega za vse čase. Bi si upali trditi, da je bilo v slikarstvu vse najlepše že doseženo do 20. stoletja? Najboljše v literaturi do takrat napisane? Da je slovenska moderna je »brez soli«?
Negacijo najdemo že v Suhadolčevem opusu na področju znamenitih stolov. Med njimi je stol, imenovan light – peresno lahek pomožni stol elementarne konstrukcije, funkcionalne forme. No, in? Ali naj ga zaničujemo zaradi tega, ker ni rezbarska mojstrovina, polna »valenc« na vladajoče stilne kánone, ali dostojanstven, kot je večina Plečnikovih?
Ima pa Suhadolc v marsičem prav. Ko je manj angažiran kot pedagog, bolj pa kot razgledan meščan, opaža protislovja v načrtovanju razvoja mesta, kot je na primer megalomansko zastavljena nova železniška postaja, pa je že na sedanji običajno popolno mrtvilo – ali načrtovane vpadnice-avenije, ko hkrati izganjajo avtomobile iz mesta (v primerjavi z železnico pa so v vseh pogledih favorizirani). Dodam naj opazko, da se mesto razvija izrazito dvopolno – na eni strani, v smislu redukcije ponudbe, smo priče siromašenju centra z učinkom neposredne degradacije (podhod Ajdovščina in Plečnikov podhod sta tako klavrna, da lahko kadarkoli začnejo snemati gangsterske filme, ne da bi se trudili s scenografijo), na drugi pa razcvetu megatrgovskih kompleksov na obrobju, kjer se človek izgubi, kamor »potuje«, ker mora tja tudi po banalne malenkosti, zgošča promet (ki bi ga sicer radi omejili). BTC – »moje mesto«? Nikakor ne.
Tu je morda ključ za razumevanje Suhadolčeve pozicije. Nostalgija po prijaznem, obvladljivem, kompleksno dopolnjujočem mestnem prostoru, kjer je vse »na dosegu roke« in vse oblikovano brez likovnih provokacij. Razen s slednjim se lahko strinjamo.
Marko Apih, arhitekt