Idejni, besedni in zvočni Vihar
O plošči se je v Ameriki govorilo že mesece pred izidom. Veliko je bilo ugibanj in poučenih namigovanj, recimo, da je Tempest zadnja plošča Boba Dylana, ker je zanjo izbral naslov, ki ga ima tudi zadnja napisana Shakespearova igra (Vihar), in ker je izbral datum izida (11. septembra v ZDA, dan prej v Evropi), ki sovpada z izidom njegovega prvega albuma pred petdesetimi leti. Dylana je najbrž vse to zabavalo, vendar je namige zavrnil s pojasnilom, da ima Shakespearova igra naslov The Tempest, medtem ko je njegova plošča naslovljena samo Tempest. In napetost, delno gotovo tudi po zaslugi službe za odnose z javnostmi njegove založbe, je samo še naraščala.
Dokler se niso v drugi polovici avgusta pojavili prvi zapisi o plošči, ki so jo nekateri srečneži lahko enkrat samkrat slišali in o njej poročali. No, ne preveč detajlno, ker so jim tako pač ukazali, ali pa si niso drznili, kajti kaj več od bežnega vtisa pač niso mogli dobiti. Ne samo zaradi Dylanovega zlomljenega glasu, ampak tudi zato, ker se je pokazalo, da so pesmi na plošči nenavadno dolge, zapletene in morda še malo bolj izmuzljive kot običajno. Toda ko smo do posnetkov kakšnih deset dni pred uradnim izidom prišli tudi navadni poslušalci, je bilo kaj hitro jasno, da je Dylan v vrhunski formi in da je znova ustvaril mojstrovino, ki jo bomo velikokrat poslušali in zelo dolgo analizirali.
Tempest je vsekakor Dylanova najbolj mračna plošča doslej. V besedilih desetih pesmi v skupni dolžini skoraj sedemdeset minut (samo dve sta krajši od štirih minut, najdaljša pa jih ima skoraj štirinajst) najdemo toliko smrti, sovraštva, prevar, izdajstev, sebičnosti, pa tudi posmeha, sarkazma in črnega humorja, da bi z njimi zlahka napolnili celo knjižnico. Toda Dylanov pogled na svet je pač takšen, kot je, vidi ga kot solzno dolino, polno najhujših grehov, nasilja in izkoriščanja, pravzaprav že bolj spominja na prizor iz pekla. In če vsak dan gledamo televizijska poročila, niti naš pogled ne more biti drugačen, refreni nekaterih Dylanovih pesmi pa se zelo lepo prilegajo tudi okoliščinam na domačem prizorišču. Recimo tisti v Pay In Blood, ki pravi: »Plačujem s krvjo, vendar ne s svojo,« kar je mantra vseh ljubiteljev svobodnega trga in pretoka kapitala, dokler seveda ta teče v njihov žep. Nasploh je ta pesem ena tistih, ki pričajo o tem, da je Dylan morda opustil obliko protestnih pesmi, kot jih poznamo z njegovih prvih plošč, ne poje več o konkretnih primerih nasilja, krivic in zatiranja, zato pa nič manj vneto ne drži ogledala svetu (pa tudi nam vsem) in ostaja kronist časa, v katerem živimo.
Kronist zablod in nesmislov, kronist prikrivanj in odkritih laži Zgodnjih rimskih kraljev, kakor je naslov naslednji besedni mojstrovini s plošče, v kateri si privošči brezvestne poslovneže: »Kot zgodnji rimski kralji, / so krošnjarji in nadležneži, / kupujejo in prodajajo, / uničili so vaše mesto, / pa tudi vas bodo, / pohotni so in izdajalski …« In kar je še bolj pomembno, Dylan o njih poje s sovraštvom in zaničevanjem, ki ga je razločno slišati; ne samo zato, ker mikrofon komaj prenaša hripav, vendar izredno artikuliran glas, ampak ker vanj hkrati leti ves tisti sluz, ki bi moral sicer končati kje drugje.
Tako kot na prejšnjih treh ploščah se Dylan tudi na tej glasbeno naslanja na izročilo ameriške popularne glasbe, na tisto, kar je v njej obstajalo dolgo prej, preden je s svojimi pesmimi in glasbo tako globoko in neizbrisno zarezal vanjo, da jo je hkrati za vselej spremenil. Prva skladba je na začetku slišati kot uvodna tema kakšnega filma, ki nas vodi nazaj v lepe stare čase, polne upanja in dobrih možnosti, toda že ko vstopi cela skupina, se razpoloženje spremeni in pisk vlaka, ki ga oponašajo kovinske kitare, dobi zlovešč prizvok, ko v refrenu Dylan poje: »Poslušaj pisk Duquesna, / piska, kot da me bo do smrti pobil.« In to je šele začetek, čeprav ima naslednja pesem Soon After Midnight vsaj na prvi posluh čisto pravo ljubezensko temo in melodijo počasnega valčka, ki se ji prilega. Toda nekatere podobe v njej nakazujejo, da ne gre toliko za ljubezen, kot za maščevanje. In pomirjujoča melodija samo vara. Česar seveda ni mogoče reči za bluzovsko pesem Long and Narrow Way, ki sledi in je s poudarjenim ritmom in znova dvoumnim besedilom ena izrazitejših na plošči, skratka ena tistih, v kateri se Dylanova spremljevalna zasedba (tista, ki ga zadnja leta spremlja na koncertih) v celoti najbolj izkaže.
Čeprav je bluz na plošči lepo zastopan – omenjena pesem Early Roman Kings je pravzaprav Watersov Manish Boy, vendar z dodatkom izvrstne harmonike Davida Hidalga –, je za Tempest mogoče reči, da je hkrati tudi najbolj ljudska plošča, kar jih je Dylan posnel v zadnjih letih. Ne samo zaradi melodij, kot je tista za pesem Scarlet City, ampak tudi zaradi besedil, kot je Tin Angel, ki bi mu lahko pripisali, da je iz kakšne zbirke Childovih balad, v kateri Henry Lee (imena se bodo spomnili vsi tisti, ki poslušajo Nicka Cava – in ne omenjam ga zgolj zato) ugrabi ženo moškemu, ki ga poznamo samo kot »šefa«, nato pa sledi devet kitic dolgo zasledovanje, ki se konča s skupinsko smrtjo usodnega trikotnika.
Vsesplošen razpad vrednot je seveda najbolj očiten v naslovni pesmi, ki v petinštiridesetih kiticah brez refrena interpretira potop slovitega Titanika, in to z Leonardom DiCapriem na krovu. Samo ugibam lahko, zakaj se je Dylan tega lotil. Ga je navdahnila različica, ki jo je desetletja nazaj posnela družina Carter, ali pa je Titanik uporabil kot simbol propada sveta oziroma imperija, ki ga, no, ne ravno napoveduje, vsekakor pa predvideva tudi drugod v pesmih s Tempesta. Ob skoraj obešenjaškem, irsko zvenečem valčku Dylan niza prizore s potapljajoče ladje, povezuje pa jih samo speči čuvaj, ki sanja, da se Titanik potaplja na dno morja.
In nato, čisto za konec, še eno presenečenje. Pesem Roll On, John, posvečena že davno umrlemu prijatelju Johnu Lennonu, morebiti edinemu Dylanovemu vrstniku, ki je imel in še ima podoben status. Dylan je napisal lepše in bolj pretresljive pesmi o ljudeh, ki jih je tako ali drugače izgubil, toda kljub temu je pozdrav slišati presenetljivo iskren in občuten, zlasti čisto na koncu.
Tempest je odlična plošča, morda ne ena izmed treh najboljših od petintridesetih, kolikor jih je posnel v petdesetletni karieri, vsaj po mojem mnenju pa je vsekakor najboljša po Time Out of Mind, ki je izšla pred točno petnajstimi leti. Čeprav je tematsko mračna in včasih skoraj tesnobna, vsebuje toliko melodične raznolikosti in privlačnosti, da je poslušljivejša od zadnjih treh plošč, na katere se glasbeno in poetično sicer navezuje, hkrati pa dokazuje, da Dylan še zdaleč ni rekel zadnje besede.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012