Reševanje finančne krize
Kriza je izbruhnila predvsem zaradi poka ameriškega nepremičninskega balona. Njegovo napihovanje je bilo premalo nadzorovano zaradi interesov ameriških politikov (Clinton in njegove sanje – vsak Američan ima pravico do svoje lastne nepremičnine) ter izjemno nizkih obrestnih mer, ki jih je dolgoletni predsednik Centralne banke Alan Greenspan prepozno začel zviševati. Zaradi prevelike likvidnosti na trgu, nizkih obrestnih mer na hipotekarne kredite in nizkih pristopnih pogojev za odobritev kredita so prebivalci vedno več vlagali v nepremičnine in tako višali njihovo ceno. Zaradi lepega rastočega trenda cen nepremičnin so vsi verjeli, da te ne morejo pasti, in so investirali še več. Prav tako so banke še nižale pristopne pogoje za kredite, saj se je trg zaradi prenasičenosti začel manjšati. Po letu 2004 so banke dajale posojila ljudem brez prihodkov, službe ali premoženja (tako imenovana NINJA posojila: ЃâNo Income, No Job or AssetsЃá) samo zato, da so lahko ohranile tako visoke dobičke kot leta prej.
Čudežni izvedeni finančni instrumenti
Dodatno so gorivo na ogenj prilili izvedeni finančni instrumenti, ki so omogočili združitev hipotekarnih posojil. Princip delovanja teh finančnih instrumentov bomo predstavili z zgodbo: Banka A vam in tisoč drugim da hipotekarni kredit, s katerim kupite nepremičnino, in nato kredit sčasoma odplačujete. Te hipotekarne kredite banka A s pomočjo neodvisnega strokovnjaka P prepakira v finančni instrument MBS (Mortgage Backed Securities) in ga proda banki B ali drugim investitorjem, s tem da pred prodajo instrument zavaruje zavarovalnica A in ga zato bonitetna hiša S oceni z visoko oceno. Banka B oziroma investitor prejema obresti, ki jih plačujejo tisti, ki so si pri banki A sposodili denar za nakup nepremičnine. Ker je takšne finančne instrumente sestavljalo veliko bank, je zavarovalnica A imela veliko dela, in to celo tako veliko, da je vrednost vseh MBS, ki jih je zavarovala, bila nekajkrat večja kot vrednost zavarovalnice. Temu sledi zanimivo nadaljevanje. Ko nekateri lastniki nepremičnin niso mogli več odplačevati mesečnih obveznosti, jim je banka A zasegla nepremičnino in jo prodala najboljšemu ponudniku. Ker pa je banka A morala prodati veliko nepremičnin, je njihova cena začela padati, to pa je negativno vplivalo na preostale lastnike nepremičnin. Od njih so banke, ki so jim dale posojila, v večini primerov zahtevale dokapitalizacijo hipotekarnega posojila, saj je postalo posojilo zaradi padanja cen več vredno kot zastavljena nepremičnina. Še več nepremičnin v rokah bank je še pospešilo padec njihovih cen in začarani krog se je nadaljeval. Medtem je vrednost MBS začela drastično padati in banka B je zato imela velikanske izgube. Ker je instrumente zavarovala zavarovalnica A, je banka B zahtevala izplačilo zavarovalnine, vendar izplačila ni bilo, saj je morala zavarovalnica A izplačati toliko investitorjev v zavarovane MBS, da se je tega vsega skupaj nabralo veliko več, kot je bila zavarovalnica zmožna izplačati.
Končni rezultat je očiten. Vsi so na izgubi in nastala je finančna kriza. Banka A je imela izgubo zaradi odprodaje nepremičnin, banka B zaradi investiranja v MBS, zavarovalnica A je morala v stečaj, nekdanji lastniki nepremičnin nimajo nič, le neodvisni strokovnjak P je ostal brez izgube. Se vam zgodba zdi znana? Spremenite banko A z Goldman Sachs, banko B z RBS (ali mogoče z Lehman Brothers ali kakim pokojninskim skladom), zavarovalnico A z AIG, lastnike nepremičnin s povprečnim Američanom ter neodvisnega strokovnjaka P z Johnom Paulsonom, ki je s stavo na padec cene tistega MBS, ki ga je sam pomagal sestaviti, zaslužil milijardo dolarjev.
Reševanje krize
Zaradi ogroženosti celotnega finančnega sistema je bilo po mnenju ameriške vlade in ameriške centralne banke treba pomagati bankam, ki jih je ob stečaju investicijske banke bratov Lehman zagrabil likvidnostni krč. Ameriška vlada je hitro sprejela protikrizne ukrepe za reševanje finančnih institucij v velikosti 700 milijard dolarjev, ameriška Centralna banka pa je dodatno znižala temeljno obrestno mero – kasneje celo do 0,25 odstotka.
Podobna zgodba se je zgodila tudi v Evropi – s tem da so bile evropske banke v večini primerov le na investicijski strani, a kljub temu so se tla zamajala tudi evropskim finančnim institucijam. Evropska komisija je sprejela sveženj ukrepov za reševanje finančnega sistema v velikosti 400 milijard evrov, dodatno likvidnost bankam pa je zagotovila Evropska centralna banka ECB z nižanjem obrestnih mer vse do enega odstotka.
Posamezne države so v večini primerov reševale krizno situacijo na podoben način. Da bi povrnile zaupanje potrošnikov v finančni sistem, so morale rešiti sistemsko pomembne institucije s podržavljanjem, dokapitalizacijo, odkupom toksičnih investicij ter z garancijami na bančne depozite. Američani so tako rešili več bank in zavarovalnic (bančno skupino Citigroup, zavarovalnico AIG idr.), Angleži so morali podržaviti banko Royal Bank of Scotland, ki je z MBS-ji izgubila več kot 800 milijonov dolarjev. V celinski Evropi so podobno rešili nekaj pomembnejših bank (Fortis, Hypo Real Estate idr.). Evropska komisija je oktobra 2008 predlagala, da članice povečajo državne garancije na bančne depozite vse do 100.000 evrov, nekatere članice pa so celo uvedle 100-odstotno garancijo na depozite).
Največ polemik je bilo pri reševanju bank z odkupom toksičnih investicij. Predstavljajte si, da kupite nov avto za 10.000 evrov. Kasneje ugotovite, da je pokvarjen, in ga želite prodati. A zdaj že vsi vedo, da je v okvari, in ga nihče več noče kupiti. Takrat vam na pomoč priskoči država in odkupi avto za prvotno ceno – 10.000 evrov, čeprav je pokvarjen in ga sicer nihče noče kupiti. Vi ste zadovoljni, saj ste dobili ves svoj denar nazaj, država pa je denar za to pobrala davkoplačevalcem.
Kaznovanje krivih
Reševanje bank je bilo med finančnim šokom nujno za obstoj finančnega sistema, ki je bil motor razvoja več desetletij, vendar so se z intervencijami držav v bančni sektor odprla nova vprašanja. Zakaj morajo za napake bančnikov plačevati davkoplačevalci? Zakaj nobena izmed velikih finančnih institucij kljub očitni vpletenosti v nastanek krize ni bila kaznovana? Kako bi lahko kaznovali banke oziroma podjetja za njihove grehe?
Najpravičnejša kazen za kakršne koli velike napake podjetja je njegov stečaj. Če pa podjetja, ki grešijo, rešujemo pred stečaji, ustvarimo le moralni hazard. Kapitalizem brez stečaja je kot krščanstvo brez pekla. Tako velika vsota za reševanje pomembnih igralcev v finančnem sistemu bi bila lahko dosti bolje izkoriščena, če bi vlade kupile deleže bank ter tako zagotovile dodatno likvidnost, očistile bilanco ter kasneje prodale deleže drugim investitorjem ‒ seveda pod pogojem, da izgube krijejo prvotni lastniki, ki so banko tudi pripeljali do takšnega stanja.
Tako se je Švedska z minimalnimi stroški dobro rešila krize v devetdesetih prejšnjega stoletja. Za pomoč bančnemu sistemu so namenili znesek v višini 3,6 odstotka BDP. Po petih letih so dobili povrnjeno 3,4 odstotka BDP oziroma 94,4 odstotka investicije. Za primerjavo vzemimo Japonsko, ki je reševala svoje banke z odkupovanji slabih investicij in je za reševanje bančne krize namenila 14 odstotkov BDP. Po petih letih so imeli povrnjenega le 0,1 odstotka BDP oziroma 0,7 odstotka investicije, po desetih letih pa le okrog 50 odstotkov investicije.
Združene države so za reševanje te finančne krize do zdaj namenile več kot dva tisoč milijard dolarjev, to je približno 14 odstotkov njenega BDP. V EU s(m)o za reševanje finančnih institucij namenili tisoč petsto milijard evrov, 13 odstotkov celotnega BDP. Kolikšen delež bomo davkoplačevalci dobili nazaj iz pomoči za finančne institucije, je dobro vprašanje, saj je več kot tretjina pomoči namenjena odkupu toksičnih investicij bank in ne direktna investicija v institucije. Komu bodo države v naslednjih letih prodale pokvarjene avtomobile (toksične investicije) po prvotni ceni?
Pogledi, 5. maj 2010