Postmaterialna družbena pogodba
Pisalo se je leto 1543. Nikolaj Kopernik je tik pred smrtjo objavil razpravo De Revolutionibus orbium coelestium (O kroženju nebesnih sfer), v kateri je predstavil nov pogled na svet: heliocentrični model. Delo je izzvalo stoletja zakoreninjene poglede na delovanje vesolja in pretirano pomembnost Zemlje ter, posledično, človeka. Spoznanje, da smo človeška bitja, skupaj z našim planetom in sončnim sistemom (in celo galaksijo) nekaj povsem običajnega in zato nepomembnega v vesolju mnogih sistemov planetov, pomeni streznitev, ki ni bila sprejeta zlahka. Vsa zagotovila kozmologij srednjega veka so naenkrat odpadla, rodil se je nov pogled na svet, ki je bil veliko manj varen in udoben, zato pa bolj atomiziran, razsrediščen in negotov.
Za družbene in politične mislece poznega sedemnajstega stoletja je kopernikanska revolucija prinesla ogromno miselnih izzivov. Kar naenkrat so do takrat osrednje kategorije družbene in politične misli postale prazne in neuporabne, pomen avtoritete in podrejanja oblasti je bilo treba osmisliti na novo. Janez VI. Škotski (kasneje tudi Janez I. Angleški) je s svojo politično teorijo konec šestnajstega in v začetku sedemnajstega stoletja še nasprotoval idejam družbene pogodbe in verjel, da so kralji mali bogovi na Zemlji in da zato njihova politična avtoriteta izhaja iz božje, v naslednjega pol stoletja pa so se zgodili epohalni premiki.
Znanstvena revolucija je imela pomemben (a ne izključen) vpliv na družbeno in politično misel. Začelo se je razmišljati ne samo o harmonijah, temveč tudi o disharmonijah kraljevih dveh teles, zorela je ideja o individualizmu in naravnih posameznikovih pravicah. Hobbes, Locke, Rousseau in sopotniki so se čutili poklicani, da razmišljajo o novih načinih utemeljevanja oblasti in odnosov med ljudmi.
Teorije družbene pogodbe oziroma kontraktualistične teorije so bile odsihmal stalnica razmišljanja o celi vrsti odnosov in interakcij med ljudmi v zahodnih družbah. Mogoče je celo reči, da smo v zahodnem svetu na neki način ujetniki razmišljanja o družbenem in političnem skozi teorije družbene pogodbe. Za nas predstavljajo način razmišljanja o moralni in politični avtoriteti, o urejanju odnosov med ljudmi, med nadrejenimi in podrejeni, moškimi in ženskami, rasami. Čeprav so zgolj miselni oziroma teoretski pripomočki, s katerimi misleci poskušajo urejeno misliti odnose med ljudmi, so jih z veseljem posvojili politiki. Z govorjenjem o družbenih pogodbah poskušajo prodajati svoje vizije političnega in družbenega urejanja zadev, v zadnjem času vedno bolj pogosto zapakirane za hitro potrošnjo tabloidizirane politike.
Družbene pogodbe nikoli niso (bile) kot druge pisane pogodbe, a njihov vpliv je segal onkraj zapisane pravnosti nekega odnosa. Prišli smo celo tako daleč, da smo pod vplivom teorij družbenih pogodb začeli razmišljati o človeških odnosih kot o pogodbenih odnosih te ali one vrste, pač v skladu z individualistično doktrino oposamljenega posameznika in njegovih redukcionistično zastavljenih družbenih odnosov, ki naj bi bili zgolj in vedno iniciirani ter odobreni z njegove strani, torej imitacija pravnih pogodbenih odnosov. Seveda je jasno, da je razumevanje človeških odnosov zgolj skozi pogodbene odnose redukcionizem fenomena človeškega in vseh njegovih stremljenj. Je veliko premalo, da bi na ta način zares želeli urejati odnose v političnih skupnostih.
»Potrebujem« in/ali »želim«
A vendarle imajo teorije družbene pogodbe tudi dobre strani. Navdihujejo nas, da premišljamo o svoji naravi ter o naravi odnosov s soljudmi. Kaj si sploh želimo od življenja v družbi in politični skupnosti? Kakšno je zaželeno stanje odnosov med ljudmi? Pa število teh odnosov? Njihova gostota? Kakšna naj bodo razmerja nadrejenosti in podrejenosti, odgovornosti in politične oblasti? Premisliti moramo, ali smo v skladu s tisto Marxovo krilatico o enakopravnosti v političnih nebesih in neenakosti na zemlji res vsi tako zelo enaki in enakopravni pri vstopanju v razmerja z drugimi ljudmi. Dominira patriarhalno pokroviteljstvo in je zato pred družbeno pogodbo pravzaprav potrebna pogodba med spoloma, da bi se sploh lahko začeli pogovarjati o odnosih enakih in enakopravnih posameznic in posameznikov?
Na razmišljanja o odnosih med ljudmi in posledično družbenih pogodbah vedno vplivajo dogajanja v nekem zgodovinskem obdobju. Znanstvena odkritja šestnajstega stoletja, zavrnitev aristotelovskega pogleda na svet, Galenova medicinska spoznanja so skupaj imeli vpliv na razmišljanje o političnih odnosih nadrejenosti in podrejenosti, varnosti posameznika in družbe tistega časa. Velika gospodarska kriza začetka dvajsetega stoletja je prinesla Rooseveltov odgovor v obliki New Deala – nabora gospodarskih in družbenih ukrepov, ki so Ameriko in Američane povezali v skupnost. Po drugi svetovni vojni je bila naloga najti družbeno pogodbo, ki bo odgovarjala na izziv »potrebujem«. V razdejani Evropi je bilo treba najti modaliteto ustvarjanja eksistenčnih pogojev za čim bolj normalno in bogato življenje. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih se je začel proces, ki se je končal s finančno in gospodarsko krizo 2008–2009. Neoliberalna in neokonservativna politika sta prvi začutili, da ljudje ne več zgolj »potrebujejo«, ampak tudi »želijo«. Tisto, kar je v povojnem času lahko zagotavljala zgolj država in politika, je bilo zagotovljeno. Sistemi držav blaginj so bili zgrajeni, življenja ljudi relativno vedno bogatejša. »Želim« je bil izziv politiki nove dobe, ko se je ljudem zazdelo, da za ustvarjanje lastnih življenj ne potrebujejo več države in politike v prejšnji obliki, pač pa zgolj kot nočnega čuvaja, ki s strani pazi, da so ustvarjeni pogoji za enakopravno izpolnjevanje njihovih »želja«. Časi, ko je tiho veljala družbena pogodba, po kateri je bilo povsem normalno in družbeno sprejemljivo, da so bankirji dobivali večmilijonske nagrade za hazardiranje z davkoplačevalskim denarjem, so definitivno mimo.
Aktivno okolje
Kaj je torej družbena pogodba za novo dobo? Predvsem bo morala vedno bolj odgovarjati na izziv »zmorem«. Za današnje evropske politične skupnosti, kljub finančni in gospodarski krizi, ni več ključno ustvarjanje osnovnih eksistenčnih pogojev kot v povojni Evropi niti vsesplošna deregulacija sedemdesetih in osemdesetih, kjer bi se vsak zanašal nase in upal na najboljše individualne priložnosti. Kriza, s katero smo bili v zadnjih dveh letih soočeni, je predvsem civilizacijska kriza, je kriza načina življenja, kot smo ga poznali, ter posledično odnosov med posamezniki. Izziv »zmorem« se zato ne bo več nanašal na zadovoljevanje klasičnih materialnih potreb, ampak predvsem na tako imenovane postmaterialne potrebe, na primer srečo, stabilnost življenjskih potekov, kreativnost življenjskih stilov in podobnim. Soočeni smo z izzivom, kako ustvarjati kreativno okolje za doseganje postmaterialnih potreb.
S krizo s(m)o državi znova začeli priznavati bolj aktivno vlogo pri zadevah, kot je na primer človeška varnost – vlogo, ki je zares nikoli ni izgubila. A pomembneje kot reciklirana vloga države je, da ima država s svojim aparatom omejen doseg urejanja medčloveških odnosov. Čas državnega pokroviteljstva je mimo. Družbe so postale preveč kompleksne, da bi jih bilo mogoče urejati od zgoraj navdol. Mogoče je zgolj ustvarjati primerne pogoje, da lahko vsak realizira svoje potenciale. Skrb zbujajoč je na primer podatek, da je v ZDA delež ljudi, ki pravijo, da se o pomembnih vprašanjih nimajo s kom pogovarjati, v zadnjih dvajsetih letih zrastel z 10 na 25 odstotkov.
Sodobna biologija, nevroznanost, evolucijska psihologija, behavioralna ekonomija in ne nazadnje družboslovje so nas naučili, da smo predvsem družbene živali in da se kot taki zanašamo na druge za naš občutek sreče, samospoštovanja, pomembnosti ali celo življenja. Bruto družbeni proizvod je sicer lahko mera družbene uspešnosti, a veliko premalo natančna in z zelo omejeno pojasnjevalno močjo za sodobne družbe. Merilo bo moralo upoštevati vsaj množino in gostoto družbenih vezi med posamezniki, napredek v zdravju, čistejšem okolju, boljši izobrazbi in tako naprej. Nova družbena pogodba torej ni samo vprašanje enakosti, enakopravnosti ali celo pravičnosti v razdeljevanju družbenega proizvoda. Tudi ni več zgolj vprašanje ranljivosti posameznika za tančico ignorance in iz tega rojenih družbenih in političnih vezi. Nova družbena pogodba je vprašanje množine in gostote človeških odnosov. Je zaveza, ki izhaja iz družbenosti posameznikov, da je mogoče dobro živeti samo v čim bolj povezani človeški skupnosti. Zatorej je naloga nove družbene pogodbe stremljenje vseh k aktivnemu ustvarjanju možnosti za samorealizacijo želja in interesov posameznikov. Kreativni posameznik 21. stoletja ne potrebuje pokroviteljske politike (da o omejujoči sploh ne govorimo), da bi zanj neposredno skrbela in se vmešavala v njegove zadeve. Potrebuje pa aktivno okolje, ki mu bo omogočalo in ustvarjalo pogoje za uresničevanje ambicij skozi vsestransko lastno kreacijo. Samo takšno okolje lahko aktivno spodbuja priložnosti za pridobitev temeljnih dobrin, kot so izobraževanje, zaposlitev, dohodek, bogastvo in sreča.
Pogledi, 5. maj 2010