Kdo pozna Slavoja Žižka
23. aprila 2010 popoldne srečam Jakova Brdarja na križišču Igriške in Gregorčičeve ulice in ga za hec vprašam, ali bi ga mikalo, da naredi kip Slavoja Žižka. Dolgo presunjeno molči, na koncu pa lakonično odgovori: On je peta dimenzija, njegovo telo je v funkciji mišljenja. Moram vam povedati, da je pogovor z Brdarjem nekaj zelo zelo posebnega. Še zlasti če se z njim zapleteš v pogovor o kiparstvu. Takrat Brdar mahoma zapade v stanje globoke zamaknjenosti. Besede tehta z apotekarsko vago, govori kot Pitija v preročišču Delfi, izvali en dobro moduliran stavek ali eno samo krepko besedo, potem pa za dolge minute utihne. In medtem ko je on tiho, si jaz poskušam razložiti to, kar mi je bilo sporočeno: On je peta dimenzija, njegovo telo je v funkciji mišljenja?
Ali mi Jakov hoče reči, da je Žižkovo telo težko upodobljivo ali celo neupodobljivo? Ali hoče reči, da je njegovo telo le orodje, ki rabi za produkcijo in transfer idej? To bi lahko pomenilo, da je Žižkova telesnost postranska, zanemarljiva zadeva, da je njegovo telo lupina, ki slabo reprezentira karakter svojega lastnika? No, si mislim, s tem se pa ne bi mogel strinjati. Ali ni gibanje Žižkovega telesa spektakularno? Ali ni scenično? Ali ni fascinantno? Ali ni tako rekoč skoz in skoz športno? Tako zelo športno, da mu sploh ni treba hodit v fitnes. Nisem še videl filozofa, ki bi med nastopi toliko telovadil, ki bi tako grozljivo švical v glavo! Če bi filozofi imeli svojo olimpijado, bi Žižek odnesel vsaj tri zlate medalje: v kategoriji mimike, gestikulacije in humorja (više voli da priča viceve, nego leba da jede, bi rekel moj fotr), v kategoriji kdo je največji komunist bi se z malo sreče lahko potegoval za najmanj srebrno, v kategoriji ljubiteljev Hegla pa za bronasto medaljo. V kategoriji sledarjev Lacana sploh ne bi nastopil, ker ne bi imel dostojnih tekmecev. Dragi moj, Žižkovega intelekta ne moreš ločiti od divje gimnastike razgretega telesa, v katerem se rojeva, tako kot granate ne moreš ločiti od topa, ki jo izstreli! Žižkova strast je strast nevrotičnega telesa, strast spekulativnega uma in strast hudournega logosa. Žižkovo telo je top, ki strelja ideje. Top, ki se stresa in trza, top, iz katerega se kadi, top, iz katerega frčijo projektili kot iz vulkana, ki bruha oblake žvepla, kamenje in žarečo lavo (to so prispodobe za njegovih petdeset knjig). Morda bo zvenelo patetično, ampak kaj potem, naj kar zveni patetično, ni me sram, saj Gorkega tudi ni bilo sram, ko je rekel človek, kako ponosno to zveni: Žižek je intelektualni top velikega kalibra! Kaj top, raketna rampa! Jaz bi na Brdarjevem mestu Žižka modeliral kot novodobno mitsko pošast – pol top, pol človek – androkanon.
Sedeva za mizo na pločniku pred Bruc barom, naročiva dva mala hajnekena, mimo hodijo igralke in ministrice, Jakov nič ne vidi, nič ne sliši, sedi na svojem pitijskem plastičnem fotelju in nadaljuje svoj monolog. Pravzaprav izgovori samo še eno besedo, besedo, ki naj bi vse povedala. Ta beseda je meteor. Vem, da ga ne smem vprašati, kaj s tem misli, ker bi padel iz stanja omamljenosti, v katero ga je zacopralo moje vprašanje, zbudil bi se iz transa. Čakam, ampak človek, ki je nenavadno podoben Aristotelu, je pogreznjen v globoko meditacijo. Razmišljam, ali ni ta Brdarjev obrat ni top, temveč meteor tipično žižkovski (nikoli ni to, kar se zdi, da je res, res, temveč je res to, kar stoji za tem videzom, in jaz ti bom zdaj razkril to, česar ti ne vidiš: roža, ki jo zdaj zalivam, ni nedolžna, ljubka, lepo dišeča stvarca, kot se tebi dozdeva, ampak promiskuitetna sprijenka, ki se pusti oploditi vsakemu mimo letečemu žužku, ki ima pet sekund časa)?
V kiparski zgodbi ni prostora za dva kosa, za top in granato. En sam kos naj bo, pravi Brdar – meteor. Meteor je monolit, je vse v enem, stroj, ki strelja, in hkrati izstrelek, je nebesno telo, ki s tako blazno hitrostjo pridrvi v atmosfero, da se vname, zagori in zasveti z bleščečo svetlobo. Au! Prestreli me ta Brdarjev kiparski preblisk. Žižka predstavi kot eksplozivno napravo, ki sama sebe katapultira in se usmeri v izbrano tarčo z namenom, da jo raztrešči. Popolnoma v skladu z Lacanom: vsaka simbolna struktura mora vsebovati element, ki uteleša trenutek nemogočega, okoli katerega je nameščena. To je hkrati nemogoče in realno. Metafora meteor dobro poantira Žižkovo intelektualno prodornost, njegov eksplozivni levičarski aktivizem, njegovo napoved novega komunizma. V knjigi Najprej tragedija, potem farsa Žižek ugotavlja, da je liberalna ideja Francisa Fukuyame o »koncu zgodovine« umrla dvakrat. 9/11 1990 je umrla kot politična utopija kapitalizma, leta 2008 pa še kot ekonomska utopija globalnega kapitalističnega trga. Zlom finančnih trgov in milijoni brezposelnih so jasen znak, da ni več mogoče ignorirati iracionalnosti globalnega kapitalizma. Vidimo, da je nekaj gnilega v sistemu, kaj bomo storili? Odgovor je zelo preprost, pravi nekje na koncu knjige: ponovno oživimo komunizem! Žižek sistematično zbira okoli sebe radikalne leve intelektualce, gradi široko teoretično bazo za projekt novega družbenega reda. Iz bivših komunistov, revolucionarjev in morda tudi teroristov se spleta nekakšna nova neformalna internacionala. Marca 2009 je na kolidžu Birkbeck v Londonu Žižek gostil tridnevno konferenco s temo Ideja komunizma. Neimenovanemu ameriškemu profesorju so ameriške oblasti preprečile, da bi se udeležil konference. Obama je Žižku pokazal zobe. Žižek je na koncu konference poskušal osemstoglavo občinstvo pripraviti do tega, da bi skupaj zapeli internacionalo, a se mu to ni posrečilo. Morda jim je bilo nerodno peti pesem, ki je bila tolikokrat zlorabljena na vzhodni strani železne zavese. Očitno se je začelo odštevanje za zagon epohalnega projekta. Metafora meteor kar lepo funkcionira. Ima pa eno napako: meteor je mrtev, slep predmet neorganskega izvora, sila brez volje, brez invencije, brez domišljije, brez duše. Ali je Žižek filozof brez duše? Ali Brdar namiguje, da je neka visoko inteligentna zunajzemeljska civilizacija iztrgala Žižku srce iz prsi (izbrali so takega, ki se mu ne vlažijo oči, ko posluša pesem vsi so venci beli) in ga poslali na zemljo, da nas nauči pameti. Žižek temu pritrjuje. Ja, pravi, najslabša igra, ki se je lahko gremo, je igra »saj smo vsi samo ljudje«. Jaz nisem človek. Jaz sem pošast. Moja pošastnost ni maska teoretika, pod katero se skriva toplo človeško bitje. Ne! Jaz sem pošast, ki igra človeka, pošast, ki se pretvarja, da je človek. Tako se Žižek legitimira kot komunist, kot pošast, ki je ušla iz Komunističnega manifesta. Kot prikazen iz leta 1948, kot strašilo. Ampak to strašilo, ki se pretvarja, da je Frankenstein, ima tudi pristne lirične trenutke: Kaj je Absolut? Nekaj, kar se nam prikaže v bežnih izkustvih, recimo, skozi nežen smehljaj lepe ženske, ali skozi zaskrbljen smehljaj osebe, ki je sicer lahko videti grda in groba. V takih čudežnih, a zelo krhkih trenutkih pride na površje neka druga dimenzija naše realnosti. Absolut se zlahka razkroji, v hipu se nam izmuzne med prsti in zato moramo v ravnanju z njim biti previdni kakor z metuljem! Zapomnite si tega metulja! Žižek ni ideolog, ni guru, ni prerok, je učitelj pameti. Učitelj je nehvaležen poklic, učitelj pameti pa je Sizifovo delo. Za večino ljudi pamet ni prav visoko na lestvici življenjskih prioritet. Sploh pa ne žižkovska različica pameti. Kakšno uporabno korist pa vidijo neozaveščene ljudske množice od filozofske pameti? Dober filozof je samo mrtev filozof (Derrida je trdil, da so ga ljudje že pred smrtjo razglasili za mrtvega). Je Žižek vplivni član Društva mrtvih filozofov? Sicer pa – kaj vemo, vse se lahko spremeni.
Druga razlaga: meteor, ali še bolje komet (ti so večji in baje nevarnejši), je prispodoba samomorilskega fanatika, ki svet pahne v epohalno katastrofo. Žižka so označili kot »Elvisa Presleyja« kulturne teorije pa tudi kot »najbolj nevarnega filozofa na Zahodu«. Kaj mislite, ali je verjetno, da bi z udobnega stolčka teorije presedlal na konja revolucionarne akcije? Da bi nehal živeti kot Marx in krenil po Leninovi poti? Lenin je velika ljubezen Slavoja Žižka. Ali je tudi njegov vzornik? Ali se Žižek končno spreminja v revolucionarnega fanatika? Ali nas čaka še en Oktober? Mislim, da človek, ki toliko uživa v tem, kar govori, ne bo nikoli ogrozil svojega užitka s tem, da bi ogrozil sebe. Iz istega razloga ne bo radikalno ogrozil drugih. Žižek ni fanatik. Kakšen fanatik pa je to, ki reče o mein gott, zdaj bom pa jaz skromni britanski empirik? Njegova dejanja so izključno akademska, ali morda celo umetniška. In mi ga moramo (na njegovo lastno željo) soditi po dejanjih, ne po besedah. Ne, ne, Žižek definitivno ni nevaren. Tega, da ni nevaren, ne smete vzeti dobesedno. Morda koketira z idejo, da bi bil nevaren (njegova stalinska fantazma), a se, vsaj za zdaj, od nje ograjuje in jo sistematično mehča.
Nenadoma Brdar izreče besedo čarovnik in spet obmolkne. Spet moram ugibati, kaj ima v mislih.
Čarovnik je tisti, ki čara. In tisti, ki začara. Ko gledam čarovnika pri delu, se zavedam, da sem priča iluzionističnemu dogodku. To je tisti dogodek, ko na videz nemogoče postane na videz mogoče. Strmim, in naenkrat – hop! Dogodek je čudežen, eleganten, fascinanten, in vendar imam do njega distanco. Žižek je »intelectual maverick«. Za čaranje uporablja psihoanalitične »trike«, jezikovne igre in intelektualne parabole. To so verbalne akrobacije, ki jim ni lahko priti do živega. Jaz gotovo nisem kompetentna oseba, da bi razlagal Žižka, ker pol tega, kar piše, enostavno ne razumem. Lahko sicer odmahnem z roko in rečem kurc te gleda, Žižek, pejt ti mal nekam, ne morem pa reči v tej in tej točki si naredil napako. Kajti Žižkova ekshibicija je kot Cerarjeva vaja na konju z ročaji: brezhibna. Žižkov najučinkovitejši trik je lacanovski psihoanalitični triadični model (odnos določene identitete do okolja je sestavljen iz simbolnega, imaginarnega in realnega). Za produkcijo realnosti so potrebni strah, poželenje ali podobni nezavedni psihični procesi. Splošno se zrcali v posebnem, v »simptomu«. Nezavedno, ki je strukturirano kot jezik, se orientira po objektu poželenja. Poželenje je usmerjeno v »obskurni objekt«. In tako naprej, in tako naprej, vse do fetiša, do utelešenja laži, ki nam omogoča prenesti neprebavljivo resnico, do »objekta mali a«, ki sproži simbolni proces interpretacije »skrivnosti«. In tako naprej, in tako naprej! Tu pademo v teoretični hokuspokus blodnjak, in če pridemo živi in nepoškodovani iz njega, smo bogatejši za dve spoznanji. Prvo: da je življenje nekaj neizmerno kompliciranega, človek pa do amena zajeban stroj. In drugo: Vse, kar je »normalno«, je za popizdit dolgočasno. Ta svet ni, nikoli ni bil, in nikoli ne bo »normalen«. In to je ta težko prebavljiva resnica.
Končno pade še ena, zadnja Brdarjeva beseda: spirala. Brdarjev pitijski niz se torej glasi: peta dimenzija, meteor, čarovnik, spirala.
Spirala je krivulja, ki se vrti okoli določenega mesta tako, da se nenehno oddaljuje od njega ali se mu približuje. Žižek se kot obsesivni nevrotik spiralno vrti okoli razmerja med resnico in lažjo. Kaj je res in kaj ni res? Tipa, tuhta, vrta v ideološke nategavščine in slepila, najeda liberalne filantrope, zmerja lepe duše psevdolevičarjev, analizira, raziskuje, kalkulira, naskakuje, našteva dejstva, motive, razloge, interpretira, zavija laži v resnico in resnico v laži, pleše svoje fantastične piruete. Če bi lahko Žižkove nastope prevedli v jezik baleta, bi dobili Nadnurejeva. In nasprotno, če bi Nurejev plesal tako, kot Žižek misli, bi bil Bog.
No, medtem so k najini mizi prisedli Ludvik Bagari, Ferdo Miklavc in Milena Zupančič. Ko jo je zagledal, je Brdar padel iz enega transa v drugega in ji zrecitiral verze Tina Ujevića: Najljepši su snovi svileni metulji / uhvaćeni rukom gube sjaj i krila / zjenica naša za taj je trenutak slijepa. Ali se spomnite metulja, o katerem je govoril Žižek?
Pogledi, 19. maj 2010