Uprizorjena resničnost
Tako ne preseneča, da je že sam Seidl svoja dokumentarna dela opredelil kot »uprizorjeno resničnost« ter ob tem večkrat poudaril, da sebe ne vidi zgolj kot dokumentarista. Še več, v intervjuju, ki ga je dal sredi devetdesetih let, torej takrat, ko je snemal izključno dokumentarna dela, je izjavil, da sam med igranim filmom in dokumentarcem ne dela ločnice. In res se nam ob ogledu njegovih del iz tega obdobja, v katerih prevladujejo dolgi, statični posnetki s poudarjeno globino polja (tako neznačilni za dokumentarce, zato pa toliko bolj za »realistične« struje v zgodovini filma), zazdi, da na formalni ravni ne samo briše jasno začrtane meje med dokumentarnim in igranim filmom, ampak se gre celo nekakšno dekonstrukcijo razmejitve med dejstvom in fikcijo.
A Seidl vse te formalne elemente ne vpne le v funkcijo stila, temveč mu služijo tudi kot nekakšen potujitveni element, element, ki vzpostavi distanco med gledalcem in tistim, kar gleda, ki mu ne omogoči identifikacije in s tem spozabe, temveč ga prisili v razmislek in prepoznavanje. O tem, kakšnega gledalca pričakuje, je Seidl v nekem intervjuju poskušal povedati z negativno samoopredelitvijo: »Nisem fotograf porok«. In res bomo v njegovih delih zaman iskali tiste »srečne trenutke življenja«. Zato pa se Seidl toliko raje sprehaja po najmračnejših kotih in slepih ulicah sodobne družbe, predvsem avstrijske, ter pri tem brezkompromisno razgalja njene najbolj skrajno patološke odklone. V zadnjem desetletju je Seidl vse te značilnosti svojih »dokumentarnih« del prenesel tudi na področje igranega filma.
Najprej z odličnim igranim prvencem Pasji dnevi (Hundstage, 2001), za katerega je na beneškem festivalu prejel veliko nagrado žirije, tokrat pa z drugim igranim celovečercem, filmom Uvoz-izvoz. A čeprav je res, da se večina omenjenih značilnosti njegovih zgodnjih del ponovi v obeh igranih delih, pa je med njima vendarle zaznati precejšnjo razliko. Seidl je namreč s Pasjimi dnevi ustvaril hladno, vsakršnega sočutja oropano podobo mizernega, skrajno absurdnega in v mrežo frustrirajočih želja ujetega malomeščanskega življenja v avstrijskih predmestjih, s svojim najnovejšim igranim delom pa nas je presenetil. S filmom Uvoz-izvoz, v katerem sledimo paralelnima zgodbama ukrajinske medicinske sestre Olge, ki se v upanju na izboljšanje svojega ekonomskega položaja odpravi na zahod, v Avstrijo, ter vročekrvnega Avstrijca Paulija, ki naveličan brezposelnosti privoli v to, da bo delal za svojega bolno perverznega očima, in tako z njim odide v Ukrajino, kamor odpeljeta na zahodu odrabljene igralne avtomate, se je Seidl nepričakovano predstavil kot zavzet humanist, ki se jasno zaveda aktualne družbeno-ekonomske realnosti Evrope in se ji je pripravljen po svoje postaviti po robu. Seidl namreč nazorno pokaže, da je mit o zahodni Evropi kot družbi enakopravnosti in solidarnosti lažen, saj ponižanje, ki ga vsiljuje materialna prikrajšanost (ta hromi ljudi na vzhodu Evrope), tu le zamenja vrsta drugih, razredno-družbenih ponižanj. Seidl do gledalca sicer ni nič kaj bolj prijazen, kot je bil, saj tudi tu prevladujejo dolgi in statični kadri, ob tem pa Seidl tudi ruši utečene narativne obrazce. In čeprav je tudi zaključek filma, v katerem odmeva beseda »smrt«, izrazito temačen, pa je Uvoz-izvoz prav zaradi Seidlove izrazito humanistične note za povprečnega gledalca vseeno veliko bolj prebavljiv kot njegova prejšnja dela.
Pogledi, junij 2010