O krhkosti človeškega življenja
Zibelka civilizacije
Zato me v dneh, ki so sledili in še sledijo terorističnim napadom v Parizu, poročanje in refleksija, ki sta se nalepila nanje, spravljata ob pamet. Zgostila sta se namreč okrog nečesa, kar je bilo tisočkrat utrjeno, kar znamo na pamet in kar je tako globoko vsajeno v vse nas, da pogosto sploh ne opazimo, da je tisto, kar v resnici je: laž. Laž, ki v majhnem merilu sliši na ime mit o Parizu, v velikem pa mit o Evropi.
Morda je začel Hollande s svojimi govori, morda se je tudi on oprl na zgodbo, ki je že bila izdelana in ponujena v ponavljanje, vsekakor pa smo imeli od dne napadov vsaj tisočkrat priložnost slišati, da ti napadi niso bili napadi na ljudi, temveč napadi na vrednote. Na življenjski slog, če hočete. Na francoskost kot temelj evropskosti. Na francoskost kot mladost in sproščenost, na sekularno odprtost in liberalistično svobodo, na dom miru in razsodnosti, ki smo si ga v svetu norosti mukoma izborili in ga bomo zdaj branili do bridkega konca.
Nekaj tega smo imeli priložnost v živo videti tudi na Slovenskem knjižnem sejmu, ki je letos gostil venček francoskih avtorjev: Brucknerja, Beigbederja in Rancierja. Beigbeder, tisti, ki smo ga vajeni poslušati predvsem o spolnosti in kokainu, je zdaj Nadini Štefančič v intervjuju za Playboy na primer zaupal, da je končno postal zaveden Francoz:
»Kup kretenov in luzerjev, norcev, ki pobijajo, nam je pokazalo vrednote. Nikoli si nisem mislil, da bom ponosen, da sem Francoz. Mislil sem, da mi je vseeno za svojo državo, svoj jezik, francosko zgodovino. Zdaj sem ponosen na vse to. Noro.«
In res – noro. Ob smrti stotero nedolžnih ljudi se nekdo ni ovedel, da je človek, ovedel se je, da je Francoz. In da je njegovo življenje, ker ga je oplazila francoskost, vredno nekoliko več, kot so vredna življenja drugih. Nikoli namreč ni samo življenje, vedno je v isti sapi tudi metafora.
Pariz je v zadnjem mesecu naredil vse, da napada nanj ne bi razumeli kot napad na neko resničnost, temveč kot napad na idejo – na mesto, ki je več od mesta samega, na mesto, ki je simbol, kot da lahko na sočutje računa samo, če bo svetu še enkrat več dokazal, da resnično pomeni vse tisto, za kar se predstavlja po brošurah potovalnih agencij širom po svetu. Da je okus sveta, njegova moda in njegova pamet, mesto, ki zna rezonirati, zna pa se tudi zabavati, snifati kokain in nositi oprijete obleke brez modrčka, plesati dolgo v noč, dolgo spati, nato pa spet rezonirati, rezonirati in še enkrat rezonirati. Izdatno se je oprl na stereotip o samem sebi, na fantazmo o mestu, ki ga poganjata umetnost in ljubezen, kjer omikani ljudje cele dneve in noči posedajo po bifejih, malicajo croissante in razpravljajo o Sartru, kadar jih presvetlí genij, pa po svojih skrbno urejenih meščanskih stanovanjih z visokimi stropi snemajo art filme o odnosih.
To je mučno zato, ker ne drži. Ker zmore za silo opisati resničnost določenega sloja, ostale Parižane, ki razkošja takšnega življenjskega sloga ne bodo nikdar deležni, pa pomesti pod preprogo kot neobstoječe ljudi. Pariz je, kot vsako velemesto, namreč predvsem ogromen in nepregleden pletež življenja, ki obsega precej več od svojega centra, svojih palač in muzejev. Je predmestni vonj po urinu in odpadkih, je revščina, ki vse, kar premore, potiska pred sabo v nakupovalnem vozičku, in je kriminal, ki ga revščina rojeva. In ja, je metafora za Evropo. Le da Evropa ni tisto, za kar bi se rada predstavila.
Najbolj mučen pri vsem skupaj je namreč obupan poskus Evrope, da bi se skozi lik Pariza kot žrtve predstavila v siju svoje nedolžnosti. Da bi se ta ista Evropa, ki sta ji blaginjo prinesla kolonializem in izvoz vsega temačnega – od vojne do dela – na konce sveta, kamor sonce nikdar ne posije, samointerpretirala kot zadnji branik svobode in dobrote. Kar je najmanj sprevrženo, predvsem pa je hudo hudo krivično.
Obupan poskus, ki se nadaljuje v zatemnitev in potlačitev svoje odgovornosti, pa ne samo zgodovinske, temveč tudi tiste čisto aktualne. Tisti, ki tako radi pripovedujejo o tem, kako bodo svobodno Evropo ščitili pred nazadnjaškimi muslimani, namreč z odločnostjo, ki je videti skoraj načrtna, pozabljajo na vzpon evropskega konservativizma, ki mu je vse več do tega, da bi vsem tistim, ki bodo prepoznani kot del napačnega spola, spolne usmerjenosti, sloja ali etničnega porekla, odrekel pravico do človečnosti. V razsvetljeni Evropi, ki je vraževerje in neumnost trajno pustila za seboj že stoletja nazaj, je kaj takega vendar nemogoče.
Preden pride do nesporazuma: še ne ohlajeni teroristični napadi v Parizu so bili tragedija velikega formata. In zlahka razumem, zakaj so nas (z mano vred) pretresli bolj, kot nas pretresa vsakodnevno poročanje o terorističnih napadih na Bližnjem vzhodu. Odvili so se namreč znotraj našega vidnega polja in vse prelahko smo se vživeli v predstavo petkovega večera, ko nič hudega sluteč izbiramo obleke, ki jih bomo nosili, klepetamo s prijatelji po telefonu in se dogovarjamo, kdaj točno gremo na koncert in ali bo tam morda nekdo, ki ga radi srečamo. A vse to, do zadnje podrobnosti, je tragično zato, ker dokazuje krhkost človeškega življenja in nas obvešča, kako zlahka vanj nepreklicno zareže smrt. In terorizem ni problematičen zato, ker je napad na vrednote, temveč zato, ker je napad na ljudi.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015