Zloraba avtorskih pravic
Z intelektualno lastnino kakor je komu drago
Toda kaj ko se je med zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in svoboščin vrinil prostor brez pravne kulture, kjer so mimo zakonov speljane obvoznice, da se lahko odvija igra brez pravil. Ko se namreč zgodi, da se okradeni, zlorabljeni in ponižani avtor prične boriti za svoje avtorske pravice in se ob tem opre na zakone, kmalu ugotovi, da ti ne delujejo in da se je podal na samoten safari. To pa pomeni, da se mora z največjo mero vzdržljivosti boriti za tisto, kar mu pripada.
Razdiralna brezbrižnost do avtorjevega dela
V vseh razvitih državah je intelektualna lastnina nedotakljiva in z zakoni izjemno zaščitena, samo pri nas se z njo ravna kar po domače. Res je, da ne spadajo vsa podjetja v isti koš, toda odpreti je treba Pandorino skrinjico in iz nje bosta vzletela primera dveh mogočnih slovenskih podjetij, ki jima je prav malo mar, ko gre za uporabo, zlorabo in izmaličenje avtorjevega dela v njihove oglaševalske in marketinške namene, skratka, gre za hudo kršenje Zakona o avtorskih pravicah.
Kot pisateljica sem se tudi sama šele takrat, ko sem občutila, da sem opeharjena svojih pravic, ker mi je nekdo ukradel ustvarjalnost in čas, vprašala, kako naj te izkušnje uporabim, da bi se Zakon o avtorskih pravicah izvil iz točke, kjer je obstal. Pred leti se je podjetje, ki rado izstopa, odločilo, da bo višjim razredom osnovnih šol podarilo zbirko slovenskih mladinskih uspešnic, za kar je potrebovalo založbo, preko katere je sklenilo enoletno avtorsko pogodbo s pisatelji. Vse lepo in prav, dokler niso »trgovci z novci« pričeli mešetariti po trgovsko, kar pomeni, da so začeli po izteku enoletne založniške pogodbe višek natiskanih knjig razprodajati v svojih trgovinah po vsej Sloveniji. In če ni bila več na voljo knjiga, ki si jo je kupec želel, se je celo zgodilo, da so mu pri blagajni prijazno prišepnili, da lahko v zameno dobi pralni prašek.
To pa še ni bilo vse, kajti še v trajanju sicer te hvalevredne in odmevne bralne akcije so se brez vednosti pisateljev s svojo partnersko oglaševalno agencijo družno lotili tudi predelave nekaterih od teh romanov v hip-hop pesmi. Po televiziji so objavili natečaj odpetih knjig, po šolah razposlali zgibanko s prijavnicami za predelavo najljubšega besedila teh romanov v hip-hop pesem, razpisali regijske avdicije, na finalni prireditvi izbrali nagrajence, javno obljubo o izdani zgoščenki, ki naj bi bila v prodaji po vsej Sloveniji, pa je pojedla muca, ker so se celotne akcije lotili na črno.
In kaj se zgodi, ko pisatelj v televizijskem oglaševalskem spotu in na internetu presenečen naleti na plagiat svojega, pred leti že predvajanega mladinskega scenarija? Pisateljevo dokazovanje podjetju, znanemu po milijonskih dobičkih, da gre za hud poseg v njegove avtorske pravice in za nezakonito izkoriščanje njegove intelektualne lastnine v lastne komercialne namene, je s strani samega vrha tega podjetja grobo zavrnjen, saj imajo mali bogovi na sedežih teh družb do popolnosti izdelan notranji sistem složnega zanikanja kakršnekoli skrunitve intelektualne lastnine, čeprav gre za očitno predelavo avtorjevega dela v televizijski spot, okradenemu avtorju pa zaradi medsebojnih povezav in moči, ki jo imajo, dajo poduk, da naj gre kar v tožbo, če hoče – po domače povedano, briga jih. In če bi se z njihove strani omalovaževani avtor slučajno le odločil, da na sodišču dvigne predpražnik podjetja, pod katerim je skrito plagiatorstvo, se ti brezobzirni mali bogovi zanašajo na finančno premoč ter na izkušnje iz prakse s sodnimi postopki, ki se vlečejo v nedogled.
Potuho pa jim daje tudi ministrstvo za kulturo, kjer se oškodovanega avtorja na hitro otresejo s tem, da ga usmerijo na Urad za intelektualno lastnino, ki je na gospodarskem ministrstvu, kar očitno kaže na brezbrižen odnos kulturnega ministrstva do kulturnikov in do intelektualne lastnine, ki je bila tako ali drugače izmaličena.
In če se ob vsem tem kdo od pisateljev nazadnje le odloči postaviti zase in za svoje hudo kršene avtorske pravice – kot je zaščita zamisli, idej, zbirateljskega avtorskega gradiva za literarna dela, spoštovanje določil avtorskih pogodb, neupravičenost predelave avtorskega dela, kraja intelektualne lastnine ali nespoštovanje avtorjevih moralnih in materialnih pravic –, se mora torej povsem sam spoprijeti s krepkim plenilcem, ki ga brani močna značka obrambe, ali pa v sebi potlačiti krivico in se vdati.
Se morda zato oškodovani slovenski ustvarjalci večinoma zgrbijo vase in se pustijo potisniti v kot ter hkrati podležejo še razpredanju okolice, da z iskanjem pravice na sodišču ne bodo zmagali, da rinejo z glavo skozi zid, da se bo vleklo leta in tako naprej, namesto da bi se zavzeli za svoje pravice iz ustvarjalnosti in pognali Zakon o avtorskih pravicah v življenje? Avtorjeva ustvarjalna sposobnost je namreč njegova najdragocenejša lastnina, najsi po idejni, izvirni, čustveni in ne nazadnje tudi po eksistenčni plati, vendar je pri nas kršenje avtorskih pravic še vedno tabu tema.
A ker ima kulturno ministrstvo prevezo čez oči in ni tam najti nikogar, ki bi se tako ali drugače zavzel za oškodovanega kulturnika, mu pomagal v borbi za njegove avtorske pravice oziroma za varstvo ustvarjalnosti in poplačilo krivice in ker niti Urad za intelektualno lastnino nima kaj dosti svojih pristojnosti, to daje prepustnico tem in onim plenilcem intelektualne lastnine, ki imajo nekaznovano speljane obvoznice mimo Zakona o avtorskih pravicah.
Nima vsak odvetnik levjega srca
In čeprav so v slovenskih, pa tudi v veljavnih pravnih aktih Evropske unije uzakonjene avtorjeve pravice iz ustvarjalnosti, se slovenske zgodbe o zlorabi intelektualne lastnine večinoma končajo v škodo opeharjenih ustvarjalcev. Mar to pomeni, da se je na Slovenskem zataknilo tudi na tej točki in se dela z intelektualno lastnino in z avtorskimi pravicami kakor komu drago?
Ko se zgodi, da mora avtor dokazovati povzročeno mu škodo na avtorskem gradivu, bi, nazorno povedano, mlinar z lahkoto dokazal, da ni moke brez pšenice, ter pek, da ni kruha brez moke, težje pa je pisatelju argumentirati, da ni knjige brez izvirne ideje, zbiranja gradiva, osnutkov in šele za vsem tem pisanja rokopisa, ter da se neponovljivega izvirnega avtorskega gradiva ne da kupiti v trgovini.
Kaj pravzaprav storiti, ko se ustvarjalec znajde v turobnem prostoru brez moralnih načel in poštenja in se je primoran boriti za svoje pravice? Kajti to ni razigrana igra, v kateri se za šalo zmaguje ali izgublja, ampak pomeni trpljenje za oškodovanega ustvarjalca, stres ter finančne in čustvene pritiske in v določenem trenutku celo zlomljeno srce. Prej ali slej se bo pravičnost res postavila na pravo mesto, v kolikor ni pravna država v okvari, seveda, vendar težko brez temeljitega poznavanja zakonov in brez odvetnika. Če pa se zgodi, da odvetnik že na začetku slabo zastavi svoje delo in ne pokaže resnične zagnanosti, postane borba za pravičnost zgolj drag podvig, ki se pogosto sprevrže v poraz, a vendar si odvetnika zaradi ponižnosti marsikdo kljub temu ne upa zamenjati. V Sloveniji res ni veliko odvetnikov levjega srca, vendar jih je treba poiskati.
Je bila najprej kura ali jajce?
Sodni mlini res meljejo počasi, toda vsaka pot na sodišče se prej ali slej konča, ali kot svitanje pravice ali kot mrmranje sodbe v prid krivici, ki ji ni mar, če je kdo nezakonito tako ali drugače posegel v avtorjevo lastnino ter jo samovoljno pomendral. Pravica ima res zakrite oči in kdo ve, kolikokrat je že zardela, sodni časovni zamiki pa še poglabljajo škodo na avtorjevi intelektualni lastnini ali na njegovem avtorskem gradivu, v katerega je nekdo nezakonito posegel.
A da je gradivo sploh obstajalo, je na sodišču skrajno težko dokazati, kaj šele ovrednotiti, saj celo védenje sodnih avtoritet o tem, kako nastaja avtorsko delo, pa tudi o merilih ugotavljanja tovrstne škode in njenega poplačila avtorju, ni dorečeno in se zato lahko hitro zgodi, da se zaradi kršiteljevega megljenja izgubi smoter avtorjeve odškodninske zgodbe.
In tako si Slovenija navkljub Zakonu o avtorskih pravicah, po katerem se zgledujejo tudi druge evropske države, še vedno ni na jasnem, ali je bila prej kura ali jajce. Le kaj bi na vse to rekel Stanko Bloudek, če bi kdo zmečkal in vrgel v koš papirnato vrečko, ki mu je bila slučajno pri roki za idejno skico skakalnice v Planici, ali pa bi jo kdo celo predstavil kot svojo, če bi mu ta dragoceni »škrnicelj« prišel v roke?
_
Marinka Fritz Kunc ima status svobodne novinarke in pisateljice od leta 1989.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014