Vsi radi poslušamo vokalno-instrumentalni ansambel Ljubljana
I
V majhnih mestih se navadno vsi poznamo, in pri nas so vsa mesta majhna. Odraščali smo skupaj in gledamo in poslušamo in opazujemo se že od otroštva in v našem duhu se podobe in predstave o ljudeh, ki smo jih poznali kot otroke in s katerimi smo bili skupaj otroci ali pa mladostniki, tudi ko odrastejo in se odselijo in v življenju nekaj dosežejo, se povzpnejo po »imaginarni« hierarhični lestvici, ki velja in šteje v družbi, nikoli ne spremenijo, ne metamorfozirajo, temveč se zgolj modificirajo – ali pa še modificirajo ne, pač pa ostanejo podobne predstavam in doživetjem iz tistega davnega časa, ko so se naša leta merila še z eno številko in pozneje z dvema, a je bila prva od obeh še vedno enica.
Ko zapremo oči, ko se umirimo in pozabimo, da nas kot plovni les, kot plutovinaste zamaške nosi in premetava po času, lahko v znancih in prijateljih vidimo nekaj, česar tisti, ki jih ne poznajo od otroštva, ne morejo videti, notranje oči stopijo oklep; zagledamo in vidimo neko stalnico, neko nespremenljivo substanco, nekaj, kar ostaja enako, še vedno jih doživljamo, kot smo jih doživljali, ko smo se naokrog podili v kratkih hlačah ali pa malo pozneje, ko smo prižgali prvo cigareto in popili prvo pivo in prvič bruhali, a ne od bolezni in zaradi bolezni, ampak zato, ker so se pivo in cigarete prvič preveč namnožili.
Tanje Ribič nisem nikoli doživljal kot seks simbola, kot fatalne ženske, kot zastopnice Slovenije na popevki Evrovizije, kot filmske igralke, znanke Brada Pitta in Angeline Jolie, kot junakinje, ki nastopa v kopici navlake, ki se jo vlači po medijih in rumenih časopisih, da bi gospodinjam na robu živčnega zloma in ljubiteljem klasičnih žajfnic pomagala, da bi bil živčni zlom malce bolj obvladljiv. Vsakokrat ko sem kje opazil njeno figuro, se je iz temne globine na površje dvignila podoba, in bila je vedno ista podoba in bil vedno isti prizor: prestrašena deklica, ki poskuša svojo pudlico zaščiti pred majhnim lovskim psom mojega prijatelja, jazbečarjem, ki se je odločil, da bo pudlico naskočil. Vedno je najprej ta prizor in potem vse drugo, kot bi se vsa mitologija, ki obdaja nekoga, ki je postal javna osebnost, ki je postal slaven, filtrirala in precedila skozenj. Mogoče je to skrajno krivično. Krivično do objekta doživljanja. A mogoče je še bolj kot krivično pravzaprav iluzorno, ker dobi tisti, ki znance in prijatelje iz otroštva doživlja na ta način, neko sposobnost zamrzovanja časa, sposobnost opaziti in iz sedanjosti iztrgati in izluščiti nekaj, kar je že minilo, a kar, paradoksalno, hkrati ostaja tudi nedotaknjeno, ravno zato, ker je že minilo.
Isto bi lahko rekel za plesalca in koreografa Iztoka Kovača; v zvezi z njim prej kot na turneje in filme in Mercea Cunninghama in Wima Vandekeybusa in Rosas in postavitev plesne infrastrukture v Sloveniji pomislim na oddajo TV Trim test, kjer je pod taktirko Mita Trefalta nastopal in telovadil s svojimi starši in kjer mu je karikaturist narisal in poklonil karikaturo fanta, ki je izjavil, da rad pleše. In isto bi lahko rekel tudi o fantih, o katerih nameravam pisati, o nekdanjih in sedanjih članih skupine Laibach, ki ne bodo skriti pod skrivnostnimi psevdonimi – Eber, Saliger, Dachauer in Keller –, ampak bodo nastopali s pravimi imeni in priimki.
Ko pomislim nanje, se na nekem oddaljenem platnu zvrstijo naslednji prizori: Dejan Knez je bil v šestdesetih moj sosed, on in njegov brat Mišo sta imela avtomobilčke formule ena, ki sta jih ljubosumno čuvala in mi jih nista hotela pokazati, kaj šele dati, da bi jih prijel v roke. Potem smo v sedemdesetih in Dejan je hipi in ljudje v kinu se zgražajo, ker ima tako dolge lase. Jani Novak je bil še večji hipi od Dejana in je v sedemdesetih veljal za največjega hipija v Trbovljah. Tudi Bine Žerko je bil hipi, a v mojih očeh še bolj kot hipi vzorčni primer najstniškega intelektualca, ki bere Sobotno prilogo Dela in s sabo nosi Baudelairove Pesmi v prozi in ve celo, kakšno dioptrijo očal ima basist skupine Jefferson Airplane Jack Casady. In Milan Fras, ki seveda ni iz Trbovelj? Milan Fras je na začetku osemdesetih v Pleterjah skrbel za živino in nas, ko smo se po nekakšni hoji po poteh slovenskih literatov hipijev in trboveljskih hipijev, ki bi radi postali slovenski literati, srečali na dvorišču pred samostanom, vprašal, ali poznamo Janija Novaka, ki je takrat verjetno študiral primerjalno književnost ali pa bil v vojski ostrižen »na Tita« in je veljal za pesnika. Seveda v Milanovem imaginariju. Mogoče je to skrajno krivično: to precejanje skozi filter neke močne podobe, mogoče prve podobe. Prvotne podobe. Pečatne podobe. Ampak tako je, in bojim se, da se tega ne da bistveno spremeniti.
II
Šolo smo imeli v turnusih. In vsakič ko sem se ji bližal, če sem seveda pešačil – in pešačil sem redno –, sem moral skozi park pri zgradbi občine, mitološki kraj z nekaj drevesi in rožami in zelenico in spomenikom padlim borcem, kraj iz ustnega izročila, skoraj iz legende, kjer so po pripovedovanju trboveljski hipiji nekega septembra na začetku sedemdesetih plezali po bukvah in igrali kitare in ostala brenkala in razobešali napise, že skoraj psihedelične plakate in mavrične zastave in s tem obeležili smrt električnega boga – Jimija Hendrixa, kot bi šlo za smrt Save Kovačevića ali pa kakšnega drugega, manj znanega narodnega heroja.
In od smrti največjega heroja bratskih narodov in narodnosti je minilo samo nekaj mesecev, ko so, na vedno isti klopi v parku, tam okrog popoldneva, ko smo šli v šolo ali pa iz šole, sedeli štirje fantje. Dva sem poznal: Dejana in Bineta. Dveh ne. Že od daleč je bilo videti, da se nekaj dogaja oziroma da se jim je nekaj zgodilo. Da je stvar resna. Imeli so bend. Ni šlo več samo za vsakoletno jesensko razstavo v galeriji Delavskega doma. Iz visoke umetnosti so prestopili med bodoče proizvajalce popkulture, a hkrati ohranili resne in trajne stike z visoko umetnostjo. Zdaj so imeli bend. Bend in razstavo. Bend, ki je nastal v okolju, v katerem se je v tistem času, v drugi polovici sedemdesetih, formiralo že dosti bendov.
Ni šlo več za nabor iz vrst skladiščnikov, kovinostrugarjev, raznašalcev mleka, direktorjev sončne uprave, ampak so nekateri ustanovni člani benda obiskovali umetniško šolo: oblikovno v Križankah. Še prej so seveda vsi konvertirali in se odrekli svoji preteklosti, kar pomeni, da so prodali in zakopali psihedelično muziko in hipijevske viže in postali pankerji. Kajti rock dinozavri so bili v krizi. V mrtvem rokavu. Mrtvem toku. Mrtvem morju. Skoraj dokončno mrtvi. In doseči in preseči in premagati rock dinozavre na njihovem terenu, ki se mu je reklo virtuozno igranje in obvladovanje instrumentov, je bila težko izvedljiva misija. Že na začetku obsojena na propad. Treba se je bilo znajti drugače. Treba je bilo imeti ‒ idejo. Biti pametnejši. Daljnovidnejši. Bolj zvit. Hitrejši. Vizionarski.
Fantje iz parka niso bili tako radikalni in vpadljivi kot tisti pankerji, ki sem jih videl v reviji Džuboks ali pa že leta prej v nemški izdaji Brava – štrleči lasje, polno knoflic in grde punce, ki niso hotele biti podobne puncam, kakršne so nam bile všeč, ampak samo grdim puncam –, a za majhen kraj in za majhno časovno distanco od najbolj pretresljivega dogodka za prebivalce tedanje države po koncu druge svetovne vojne – Titove smrti – so bili dovolj in še preveč vpadljivi in radikalni.
Dejan je bil še vedno videti napol hipi, z dolgimi lasmi in v nekakšnih šponaricah, špichozah, z usnjeno jakno in pikčastimi semiškami, kot bi ga vrgli iz Mothers of Invention ali pa iz T. Rexov in bi bil na tem, da prestopi k Ramonesom. Bine je nosil kavbojke, volnen džemper in na njem kopico bedžev; središče njegovega imidža je bilo očitno v glavi, v duhu. Savinjski sosed Srečko Bajda pa je bil videti, kot bi si sposodil uniformo od Georgea Harrisona z ovitka plošče Sgt. Pepper's in mu jo pozabil vrniti. S kakšno garderobo in frizuro je kazal pripadnost bendu Andrej Lupinc, se ne spomnim. Mislim pa, da je bil tam Andrej Lupinc.
In ko sem šel nekega popoldneva ponovno v šolo, so bile celotne Trbovlje zaplakatirane; črni križi na beli podlagi in nekdo nekoga napada z nožem. Malevič in Carpenter. Seveda nisem imel pojma, kaj to je in kaj to pomeni. Črni križi in grozljivka. Suprematizem in grozljivka. Avantgarda in filmi B-produkcije. Kaj to je in kaj to pomeni? In vse mesto v plakatih, in potem so ponoči budni varuhi najpravičnejšega sistema in miru in reda prepoznali notranje sovražnike in organizirali urgentne sestanke in izvedli brezhibno akcijo Nič nas ne sme presenetiti in odstranili čisto vse plakate, čisto vse do zadnjega koščka papirja. Do zadnjega nanosa lepila. Očitno tudi oni niso bili strokovnjaki za avantgardo in filme B-produkcije.
Naslednji dan je bila pot v šolo drugačna. Nekako se me je polaščal dvom. Ali so me prevarale oči, ali je bila včerajšnja nenadna »pisanost« mesta prevara uma, mogoče celo halucinacija? Skupinska halucinacija? Seveda so prepovedali tudi koncert. Takrat se ni dalo kar tako, z umetnostjo ali pa nečim, kar se imenuje umetnost in se ima za umetnost ali pa se samo izdaja za umetnost, kvariti velikih in svetlih pridobitev revolucije. To ni bilo enostavno. Sveže pokojni predsednik je bil že čisto na tem, da se obrne v grobu.
III
Septembra leta 1982 smo se že v zgodnjih popoldanskih urah vlačili po Križankah. Poslušali smo tonsko vajo za drugi Novi rock. Sedeli smo na kamnitih stopnicah. Prekladali smo se po okoliških gostilnah in pili pivo, ki ga nismo bili vajeni, in preklinjali usodo, ker nam je odtegnila pivo z zeleno etiketo, ki smo ga bili vajeni. Svet piva je bil v tistih časih črno-bel oziroma rdeče-zelen. Lotevala se nas je posebna vročica. Vročica pred koncertom. Vsaj mene. Vročica, pomešana z radovednostjo. Zanimali so me Laibach. Predvsem in samo Laibach. Zanimalo me je, kaj bodo odigrali. Bil sem globoko v glasbi iz prejšnjih dveh desetletij in niti sanjalo se mi ni, kaj se bo zgodilo. In ko se je zgodilo, nisem vedel, kaj bi s tem dogodkom počel, kam naj ga spravim, kakšno stališče naj zavzamem do njega, kaj lahko o njem povem. Ko se je zgodilo, sem bil zmeden. Spomnim se samo hrupa in Dejana Kneza s kitaro in pompoznega izraza na obrazu Tomaža Hostnika, podobnega izrazu na obrazu Benita Mussolinija, ko je imel govore in se je napihoval in se mu je ljudstvo klanjalo, in spomnim se, da sta po letnem gledališču krožila Roman Uranjek in Jani Novak v uniformah, s suprematističnim križem kot z nogometnim kapetanskim trakom na roki. Dokončno so minili časi najstniških fantazij, ko sta bila Roman Uranjek in Dejan Knez še mali in veliki Lennon. Prišel je čas za temeljno vprašanje, vprašanje: WAS IST KUNST? Naselila so me nekakšna ambivalentna občutja, ki me bodo v zvezi s skupino Laibach spremljala leta, da ne rečem desetletja.
Po eni strani sem občudoval in včasih zavidal ta preboj, to stanje na odru, to izpostavljenost reflektorjem, ta vrtinec, v katerem so se znašli, v katerega so vstopili, po drugi strani pa nisem vedel, kaj naj počnem z glasbo, s hrupom, ki so ga proizvajali. Takratna etiketa se je glasila: industrijski rock. In seveda dostikrat nisem vedel, kaj naj počnem tudi z vsemi drugimi glasbenimi permutacijami, ki so sledile. Laibach se je ponujal in prodajal kot paket, kot celostna umetnina, ne samo kot glasba. In v teh postopkih ponujanja so imele veliko besedo še provokacije in z njimi povezano zbujanje pozornosti, pa retorika, besedni zid, razprave in govorance v različnih jezikovnih kodih, ki so jih uporabljali sami in tudi glave, ki naj bi veljale za pametne (vse je bilo seveda povezano z duhom časa in trenutno modo); včasih je šlo za marksistično latovščino, kombinirano z lacanovsko latovščino, včasih za strukturalizem in poststrukturalizem, včasih za kaj petega ali pa šestega – vedno pa za nekaj, kar naj bi projekt zavilo v skrivnostno, cerebralno avro. Ga spremenilo v religiozni objekt, ki so ga častilci in feni častili kot religiozni objekt. Mene, ki sem odraščal z glasbo, pa je zanimala predvsem njihova glasba, njeno čisto fizično delovanje na telo brez vmesnih posrednikov, konceptualističnih utemeljitev, ki so razlagale ali pa se trudile razlagati in odstirati, kaj naj bi paket kot celota pomenil in kje so njegove meje, če jih sploh ima. Zanimala me je glasba. S tistega davnega Novega rocka se zato spomnim samo enega komada: »Krokodili dolaze«, ki so ga odigrale takratne zvezde večera, beograjski Električni orgazem.
IV
V osemdesetih se je verjetno prvič zgodilo, mogoče ne prvič, ampak prvič bolj na gosto, s ponovitvami, z zagotovljenimi ponovitvami, ki so postale pravilo, da nismo poslušali glasbe, ki bi bila stara vsaj deset, če ne celo petnajst let in več, ampak tako, ki je nastajala sočasno. Sodobno glasbo. Glasbo tistega trenutka. Tudi plošče, predvsem licenčne vinilke, ki so jih izdajale jugoslovanske diskografske hiše, so izhajale z bistveno manjšo zamudo, včasih pa kar sočasno z izidom v svetu. Tu je bila tudi tujina. Bližnja in daljna okolica. A največ plošč se je vseeno kupovalo na domačem terenu. To si je danes, ko živimo v »izobilju« in je praktično vse dosegljivo s pritiskom na tipkovnico, zelo težko, če ne celo nemogoče predstavljati. Seveda se tudi starejše glasbe, ki smo jo poslušali na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta in je pripadala šestdesetim in zgodnjim sedemdesetim, nismo odrekli, le zakaj bi se je, saj je, gledano z razdalje in zlasti če verjamemo raznim izborom najboljših albumov vseh časov (med prvo deseterico mora biti vsaj pet plošč skupne The Beatles), to verjetno najboljša glasba vseh časov in je bila takrat zgostitev najboljše glasbe tudi največja.
Kaj je v osemdesetih poslušal nekdo, ki je veljal ali pa se je imel za precej dobrega poznavalca glasbe in ki ni imel možnosti, da bi lovil Radio Študent in bi ta lahko vplival na njegov glasbeni okus? Da ne bo pomot, zgražanja in prehudega posploševanja: s tem, kar sem in kar bom napisal, mislim predvsem nase. Takole ne prvo žogo – najboljša pop in rock glasba se je v osemdesetih razcepila na dve veji; na kitarsko glasbo in glasbo, kjer so kitare stopile v ozadje in sta se naprej pomaknila elektronika in sintetizatorji. V mojem glasbenem vesolju so bili glavni kitarski bendi in hkrati najsvetlejše zvezde tega kitarskega vesolja: U2, The Smiths, Jesus and the Mary Chain, Pixies, The Cure, na koncu desetletja pa osupljiva kombinacija kitar in plesne glasbe, ki je prišla iz Manchestra: Stone Roses in pa melanholični Kanadčani iz Toronta, pri katerih je pela Margo Timmins: The Cowboy Junkies. Z drugega pola, t. i. synthpopa, synthpop vesolja, pa sem imel rad predvsem nemško Propagando in pa The Art of Noise; uglasbenega Edgarja Alana Poeja in pa Moments in Love, za kateri sem hotel, da se ne bi nikoli končali. Za obema sta stala Trevor Horn in njegova založba ZTT, Zang Tumb Tumb – asociacija na zvočno, konkretno pesem italijanskega futurista Filippa Tommasa Marinettija. Navezovanje na avantgardno umetnost je bilo v osemdesetih precej pogost pojav. To so radi počeli tudi Laibach. A plošči, ki sta me najbolj navdušili in se pridružili skupini plošč (nekatere sem imel posnete na kasetah), ki sem jih poslušal sam, v temi, včasih s slušalkami na ušesih in precej pogosto zadet, sam in zadet v nekakšnem kalejdoskopskem kolažu sanjarij in podob, ki sta mi jih kombinirano podarjali in podajali trava in glasba, glasba in trava, včasih tudi hašiš, sta bili It'll End in Tears in Filigree & Shadow angleške zasedbe This Mortal Coil. Kaverji mojstrovin iz šestdesetih in sedemdesetih, ki delujejo kot »novi originali«, v izvirniku pa so jih igrali: Roy Harper, Tim Buckley, Big Star, Pearls before Swine, Van Morrison, Judy Colins ... Eterična glasba, sanjski pop, angelski vokali – lebdenje. Ja, to glasbo naj bi na naša tla, v našo malo provinco, v Slovenijo, v Trbovlje, prvi prinesel Dejan Knez.
V
Laibach so se po tistem Novem rocku odlepili od standardnih predstav in pravil, po katerih naj bi delovali in se vedli jugoslovanski rock bendi. Zadeva v zvezi z njimi je dobila povsem drugačne proporce. Šli so tja, kamor ni šel nihče. In prišli so tja, kamor ni prišel nihče. Seveda smo poslušali tudi jugoslovanske bende in jih cenili, predvsem beograjske, še najbolj Idole in pozneje Ekatarino Veliko, med slovenskimi pa Miladojko Youneed. Njihovo glasbo smo si takrat bolj zapomnili kot glasbo Laibachov.
A Laibach so govorili na televiziji, v Tedniku, v galeriji ŠKUC, bizarno osvetljeni, da so bili videti še bolj nevarni kot Mišo Kovač, ki je s podobnim izrazom na obrazu, kot so jih imeli v tistem televizijskem nastopu oni, stopal na oder pred polne dvorane in dal občinstvu vedeti, da mu bo jebal mater. Potem so jim prepovedali ime. Potem so predvajali Titove govore kombinirano s pornografijo, in ko sem prišel iz vojske, sem na steni v znančevi hiši, kjer smo imeli zabavo, opazil plakat The Occupied Europe Tour '83, ki so jo imeli skupaj z bendom The Last Few Days. Kakšno glasbo so igrali, sem seveda lahko samo ugibal.
Najprej je izšla kaseta in potem so začele izhajati plošče, prave vinilke, albumi z umetniškimi ovitki, slikami, in Laibach so živeli v Londonu in delali glasbo za predstavo Michaela Clarka in bili skupaj na odru z Michaelom Clarkom in statirali so v Kubrickovem filmu Full Metal Jacket in širile so se govorice, da se pojavljajo na naslovnicah NME in Melody Makerja, in res so se pojavljali na naslovnicah in leta 1987 so izdali ploščo Opus Dei, ki je na lestvici najboljših plošč, ki so tistega leta izšle v svetu, in ploščo sem videl v prodajalni plošč v San Franciscu in se zalotil, kako sem ponosen, kot da imam jaz kaj pri tem, da je bend iz Trbovelj na svetovnem zemljevidu, in istega leta sem jih poslušal v Celju in v Ljubljani in ugotovil, da so od Novega rocka naredili kvantni skok, in šli so na prvo ameriško turnejo in govorilo se je, da so bili talk of the day v Hollywoodu in da je Mickey Rourke ponje poslal kombi ali limuzino ali oboje hkrati in da so jih želeli spoznati Jack Nicholson, Harry Dean Stanton in Dennis Hopper, se jih dotakniti z rokami ali pa vsaj s parfumom, in govorilo se je, da so bili Princeovi tonski tehniki iz studia v Minneapolisu popolnoma navdušeni nad zvokom plošče, in govorilo se je, da so jim feni iz prvih vrst lizali svetleča in zloščena Peko obuvala in da se niso mogli čisto opredeliti, kaj Laibach so; ali so fašisti, nacisti, komunisti, nadrealisti, futuristi, ubežniki iz Cabareta Voltaire ali člani postmodernistične lovske družine z Bavarskega, mogoče retroavantgardne iz zgornje Avstrije ali pa goreči in posvečeni bralci nemškega filozofa Martina Heideggerja in njegove pletene kape – to so stalni, da ne rečem večni problemi s skupino Laibach, a fenom se je predvsem zdelo, da jih je glasba, ki so jo poslušali, spravljala v posebno stanje, stanje korakanja. In so korakali. Tudi v spanju.
Pojavljale so se nove plošče in Milan je bil proglašen za dvojnika Freddieja Mercuryja in začeli smo gledati MTV in z odprtimi usti smo požirati njihov kaver komada Beatlov »Across the Universe« z do pasu golimi dečki s smučarskimi palicami in dečki v uniformah in premikajočimi se adamovimi jabolki in žabami, ki skačejo, in čevlji na feder in Anjo Rupel, ki poje in je videti kot nekakšna estetizirana Bogomila, in brkatim Milanom Frasom, ki na koncu zarenči Ohmmmmm. Nikoli nisem imel rad pompoznosti v glasbi, ne v njihovi ne v glasbi kogarkoli drugega, a ta pompoznost se je tu umaknila, zajela sapo, stopila nazaj. Se za spoznanje ali dve stišala. In moja ambivalenca do benda se je omajala. Komad mi je bil všeč. Resnično všeč.
In imeli so svoj dvor v kavarni Union, ki je bila skupaj z Riom in Medexom v osemdesetih središče gostilniškega intelektualnega življenja in kamor so hodile najlepše punce in tudi ostali, starejši umetniki in intelektualci, in tisti, ki so hoteli biti umetniki in intelektualci, so se hodili tja sončit in senčit v avro njihove slave in seveda sem bil zavisten, kot se za Slovenca z umetniškimi ambicijami tudi spodobi, ko sem mimo kavarne Union hodil na faks.
Dejan Knez je bil tu in tam vržen iz Laibacha in ponovno sprejet v Laibach, kot je bil v sedemdesetih Michael Schenker vržen iz banda UFO in ponovno sprejet v band UFO, in člani so se menjali in Peter Mlakar je pred koncertom v Beogradu tolažil Srbe in leta 1994 sem v Pragi na Vaclavskih namestih slišal komad »The Final Countdown« – o katerem je Dejan izjavil, da mu je res iskreno žal, da ga ni napisal on, kajti ta komad da je res prava esenca totalitarističnega komada – s takrat izdane plošče NATO in se zavedel, da Laibachu z razpadom bivše države ni zmanjkalo tem.
Sledile so si turneje in plošče in v Vodiču po rock glasbi iz leta 1996 so se Laibach pojavili sedem strani pred Led Zeppelini in dvanajst strani pred Johnom Lennonom in leta 2000 so stali na odru trboveljskega Delavskega doma, ko jih je po dvajsetih letih domače mesto javno in dokončno priznalo in so jim točno tisti, ki so leta 1980 umetniški dogodek prepovedali, podelili najvišje občinsko priznanje in se je zgodovina ponovila v obliki farse.
In ponovno so sledile turneje in plošče in Laibach so se, ali pa se še bodo, spogledovali z različnimi glasbenimi zvrstmi: z umetnostjo fuge, s himnami, z jazzom, člani so se menjali in stalni so ostajali samo Eber, Saliger, Dachauer in Keller, in Dejan Knez je bil vržen iz benda in vrnjen vanj in včasih so bili v bendu tudi punce in člani drugih bendov, ki so se z Laibachi in v imenu Laibacha podali po svetu, da bi videli svet in okusili, kako je biti glasbenik v svetu, in leta 2003 sem v Londonu odprl revijo Mojo in tam videl sliko Janija Novaka in sliko Trbovelj in zdelo se mi je dobro, da je tam slika Janija Novaka in slika Trbovelj in da to lahko gledam, če odprem glasbeno revijo v Londonu.
Leta 2010 je bila v Trbovljah veličastna tridesetletnica z veličastno razstavo, kjer se je Jani v stilu in s frizuro predsednika Tita zahvalil Milanu Kučanu, ki sta ga varovala dva Hells Angelsa, da je Laibachu tako velikodušno pustil, da je nagajal sistemu in preizkušal toleranco sistema, in Milan Kučan je zahvalo z nasmehom sprejel in priznal, da je imel težave z njihovo glasbo, kot jih je imela večina od nas, a so si to upali priznati le redki, in še to šele ko so prišli v leta, ko priznanja niso več pomenila sramote in izobčenja, in imel je fin govor, ki so se mu čudili vsi prisotni in so glasno ali pa v podzavesti obžalovali, da se je upokojil, izstopil iz politike, čeprav po drugi strani vsi vemo, da se je upokojil samo na videz.
VI
Težko se spomnim, kdaj sem bil nazadnje na koncertu Laibachov, a videl in slišal sem jih kar nekaj, vsi po vrsti pa so starejšega datuma, in tu svojemu spominu ne morem zaupati, ker bi resno in resnično potvarjal dejstva in ker se človeku prepogosto potvarjanje dejstev ne spodobi. A njihovi glasbi in ploščam, ki izhajajo, seveda s pomočjo tehnike in tehnologije, sledim. Včasih mi ta sodobna pomoč omogoči tudi, da se česa spomnim in se mi kaj prikaže v novi podobi, da vidim kaj, kar mi je ušlo in sem spregledal, da zapolnim luknjo v zamujenem. In včasih se mi odpre popolnoma nov svet, paralelni kozmos, nova interpretacija zgodovine. Odprejo se mi oči in ušesa. Dejansko spregledam.
Ne vem, kako sem pred časom prišel do Laibachov, verjetno po nekem spletu naključij, ki jim je sledilo asociativno poslušanje glasbe; nekje začneš in na lastno zaprepadenost se po nekaj urah znajdeš na popolnoma drugem kraju in se vprašaš: kakšno povezavo ima konec z začetkom? Največkrat nobene – ali pač. Izpustil sem pretirano pompozne, baročne komade, ki silijo ljudi h korakanju, izpustil sem ropotanje, ki ga z leti čedalje teže prenašam, in iskal na neki drugi ravni, bolj sublimni, tisti, ki povzroča kurjo kožo, a ne z nasiljem in hrupom, pač pa z lepoto, in sem našel: novo verzijo »Across the Universe«, ki jo poje bleda alter princesa Mina Špiler z glasom, ki na trenutke deluje kot temen, kabaretni glas in ki poje večino mojih najljubših komadov zasedbe Laibach, in našel sem nekaj komadov s plošče Volk: »Germania«, »Rossiya«, »Italia«, »Nippon« idr. (posebno so mi všeč deli z Benkom in Hladnikom v ospredju) in komada iz filma Under the Iron Sky: naslovnega, ki bi bil lahko nosilna skladba kakšnega Jamesa Bonda, in »Take Me to Heaven«, bliže sta mi koncertni verziji kot studijski, in našel sem krasni chill-out tehno »Fresh Window« frakcije 300.000 Verschidene Krawalle, ki sem ga poznal po videu in na katerega sem popolnoma pozabil. In sem našel. So to kaverji? Novi originali? Me ne zanima. In vse skupaj me je začelo spominjati na tisto delovanje glasbe, ki sem ga poznal iz osemdesetih, ko sem poslušal zasedbo This Mortal Coil. Sam s slušalkami na ušesih, v temi, a tokrat brez drog, ki so postale del neke sentimentalne zgodovine.
Ko zapremo oči, ko se umirimo in pozabimo, da nas kot plovni les, kot plutovinaste zamaške nosi in premetava po času, lahko v znancih in prijateljih vidimo nekaj, česar tisti, ki jih ne poznajo od otroštva, ne morejo videti, notranje oči stopijo oklep: zagledamo in vidimo neko stalnico, neko nespremenljivo substanco, nekaj, kar ostaja enako. To bom, ko bo beseda nanesla na skupino Laibach, še vedno videl, a videl bom tudi tisto drugo, kar me zanima, tisto, kar ostane, ko se odlušči vsa mitološka in interpretativna navlaka. Pravzaprav ne bom videl, ampak bom slišal. Slišal kaj? Nekaj izjemne glasbe.
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013