Vrhunskost in koristnost glasbe
Naj povem kar takoj, da mi beseda »vrhunski« ne ugaja preveč. Pred leti je v Trstu gostoval slaven violinist s svojim ansamblom. Solist je pokazal odlično tehniko, zaigral je ogromno not, a nič več. Starejši violist v ansamblu pa me je prevzel s svojim čustva polnim tonom. Ne vem, če je bilo njegovo ime sploh zapisano na koncertnem listu, a zame je bil to vrhunski umetnik; najbrž pa to ne odgovarja splošnemu pojmovanju besede »vrhunski«.
Med mojimi spomini na leta v orkestru zavzema posebno mesto dirigent Sergiu Celibidache (1912–1996). Med vajo je ob zaključku stavka (ne spominjam se, ali je bil avtor Debussy ali Ravel) malomarno spustil roke. Violinisti njegove kretnje niso razumeli in so negotovo (kdo prej, kdo malo pozneje) prenehali z igranjem. Potem smo se orkestraši spogledali, presenečeni in srečni, da smo nekaj takega doživeli. Bil je to namreč tak »impresionistični efekt«, kot ga nisem nikoli doživel, niti prej niti pozneje. Vendar se je to zgodilo med vajo (pozneje na koncertu niti senca tega!) in noben glasbeni kritik ni tega slišal, da bi to lahko opisal kot vrhunsko doživetje.
Tudi sama beseda »glasba« je zelo širok pojem. Že v antiki dobimo v pogledu na glasbo velik razkorak: za Platona je glasba najboljše zdravilo za dušo in nepogrešljivo vzgojno sredstvo, v starem Rimu pa se glasba prilagaja geslu »panem et circenses« (kruha in iger); in to je tudi danes prevladujoča smer v glasbenem življenju. Tako je klasična glasba nekaterim zastarela navlaka; nam, ki ljubimo klasično glasbo, pa je njihova glasba le akustično onesnaženje. Obisk v Ljubljani (po daljšem obdobju – vinjeta ne spodbuja stikov s prestolnico!). Lepo, moderno, vsekakor mednarodno mesto, vsem Slovencem v ponos. Pa vendar: na vrtu restavracije sedim pod zvočnikom in žena mi pravi, kako bi bilo lepo, če bi lahko poslušali Mozarta! Sprehajam se po Tromostovju – gruča ljudi in mladenka z mikrofonom v roki razlaga nekaj o tlaku. Zelo kulturno, vendar nekulturno (oglušujoče) ozvočenje. Grem mimo Križank in spet oglušujoča glasba; pozneje berem v Delu, da je to bila neka »ska-punk-reggae-surf-skate-metal-pop-rock« skupina, ki je ustvarjala »tak metalni riff«, da »so odpadala ušesa«. Že res, da so v Ljubljani prvovrstni glasbeni dogodki, prvovrstne glasbene šole, a v vsakdanjem življenju je stalno zvočno onesnaženje preveč intenzivno, da bi resna glasba lahko popolnoma zaživela. Nekaj, kar glasba absolutno potrebuje, je namreč tišina. Danes si lahko le zamišljamo, kakšen je bil svet brez glasbe; in če se v takem svetu pojavi zvok, je to že »čarovnija« (Čarobna piščal). Na vprašanje, zakaj nam je Mozart tako tuj, odgovarja pianist in dirigent Daniel Barenboim: »Ker nam manjka kultura.« V tehnologiji napredujemo in nadgrajujemo dosežke naših prednikov, kulture pa ne moremo podedovati. To velja zlasti za glasbo, kjer ni nič oprijemljivega.
Kaj pomaga, če pride učenec violine k najboljšemu mojstru, ima pa med potjo v glasbeno šolo v žepu iPod in s slušalko v ušesu posluša razbijaško glasbo! V takih pogojih je tudi naloga glasbenih šol – vzgajati mladino – zelo težka. Čeprav se v Sloveniji otroci vpišejo v glasbeno šolo dokaj zgodaj, doživljajo glasbo že prej. Poleg ceste in televizije so tudi razne prireditve namenjene izrecno otrokom. Vendar vse preveč ljudi misli, da je samo določena zvrst glasbe »za otroke«. In tako doživljamo, da animatorji tulijo v mikrofon, medtem ko si (vsaj nekateri) otroci v dvorani zatiskajo ušesa. O nasprotju tega, kar počnejo animatorji, priča izjava vzgojiteljice v otroškem vrtcu: »Otrokom sem dala poslušati klasično glasba in v hipu so se pomirili in zbrano poslušali.« V pogovoru mi filozof in glasbenik pravi: »Zapornikom in zasvojencem z mamili vendar ne moreš dati poslušati gavot in menuetov!« Ostanem brez besed in niti toliko prisebnosti nimam, da bi mu odgovoril, da otrok vendar ne moreš obravnavati kot zapornike in zasvojence. Osebna izkušnja me uči, da otroci (če jim to ponudiš dovolj zgodaj) sprejmejo prav tako violo da gamba, kot bi sprejeli klavir ali saksofon.
Da taka ali drugačna zabavna glasba povsod prevladuje, opažamo tudi v cerkvi. Kdo pa ima dovolj poguma, da bi se šel križarsko vojno proti Cerkvi? Rajši se skrijem za citat slavnega dirigenta: ob priliki podelitve častnega meščanstva je Riccardo Muti v Trstu obžaloval, da je treba med liturgijami poslušati »brenkanje na kitaro in nepotrebna besedila pesmic. Ne razumem, zakaj so v preteklosti v cerkvah izvajali Mozarta in Bacha, danes pa nesmiselne popevke ...«
Kakšne so naše glasbene šole? Ker živim v Trstu, pojmujem pod besedo »naše« tako italijanske kot slovenske. V preteklosti sem večkrat slišal, kako so italijanske (glasbene) šole slabe; potem sem spoznal slovenske. Vsaka ima seveda dobre in slabe strani. V slovenskih začenjajo otroci s študijem glasbe prej, kar je dobro. Vendar – mlada flavtistka mi v pogovoru pove: »Moja starejša sestra je igrala violino, a je učenje instrumenta opustila,« potem pristavi, »tudi moja mlajša sestra je pustila glasbo.« Vprašam jo: »In kateri instrument je igrala?« »Nobenega, saj je bila premajhna, učila se je le glasbeno teorijo.«
Ne spominjam se, da bi pred petdesetimi leti kaj dosti govorili o pedofiliji. Danes je senzibilnost do nasilja nad otroki narasla do take mere, da je fotograf v londonskem parku tvegal, da ga mimoidoči fizično napadejo, ker je fotografiral svojo hčerko! Ali bo čez petdeset let policija preganjala učitelje glasbene teorije? Svoj čas sem bral navodila glasbenega pedagoga, naj bi se (mlad) glasbenik ne prepuščal pretirano svojim čustvom, temveč naj bi z razumom gradil svojo glasbeno izpoved. Danes živimo v drugačnem času. Bolezen našega časa je aleksitimija: nezmožnost čustvovanja. Istočasno (ali mogoče prav zato?) se pojavljajo nove smeri v moderni psihologiji: čustvena inteligenca. Prav zato bi imela danes glasba v vzgoji lahko izreden pomen. V glasbeno šolo se lahko vpišejo otroci potem, ko so opravili sprejemni izpit, kjer preverijo njihovo nadarjenost za glasbo. Kot če bi preverili nadarjenost za poezijo, da bo potem nekdo v šoli lahko študiral Prešerna; ali pa nadarjenost za matematiko, da bo potem v šoli smel obiskovati ta predmet. Glasbena šola naj bi imela dvojno nalogo: širiti glasbeno kulturo in vzgajati poklicne glasbenike. Italijanski muzikolog in pianist Rattalino ironično pravi, da je konservatorij dober, ker zapre pot do glasbe vsem tistim, ki za glasbo niso izredno nadarjeni. Prepuščam tistim, ki slovenske šole bolje poznajo, da ugotovijo, če je tudi v Sloveniji tako. Ker ima glasbena šola to dvojno vlogo, ne opravlja dobro ne ene ne druge.
V času splošne (in še posebej gospodarske) krize se zdi mogoče neprimerno govoriti o vrhunskosti v glasbi. Pa vendar: prav kriza bi nas morala prisiliti, da denar uporabljamo smotrno. Med nujne stroške spadajo tudi stroški za šolo. To je v interesu države, saj bi država analfabetov nujno propadla. Isto bi moralo veljati seveda tudi za glasbene šole, vendar se je treba vprašati, kako glasbene šole delujejo. V Italiji je do zadnjih let prejšnjega stoletja ravnatelje glasbenih šol imenovalo ministrstvo: in ravnatelji so bili priznani skladatelji ali dirigenti, ki so s svojim osebnim glasbenim okusom zagotavljali resen pristop do glasbe. Če ravnatelja volijo profesorji, je to lahko kdaj tudi v nasprotju z interesi resne glasbe. V demokraciji je pač tako, da obvelja mnenje večine. In tako glasbene šole (vsako pravilo ima svoje izjeme!) sledijo glasbenemu okusu otrok in dopolnjujejo glasbeno »vzgojo«, ki jo otroku daje okolje. Glasba je seveda koristna. Večkrat so mi starši priznali, da je njihov otrok uspešnejši v šoli, odkar se ukvarja z glasbo. Če je glasba vzgojno sredstvo po starogrškem vzoru, je to za državo koristno, če je glasba namenjena le zabavi (ki večkrat preraste v vandalizme), pa to za skupnost gotovo ni koristno. Je že res, da verz našega pesnika »Življenje ni praznik, je delovni dan,« ni več aktualen. Mladina si želi zabave. Vendar je ta lahko taka ali drugačna. Lahko se zabavamo z reševanjem matematičnih problemov, lahko pa s tem, da s fračo ciljamo v cestne svetilke. Naloga vzgojitelja je prav v tem, da svoj predmet prikaže kot prijetno zabavo. To lahko velja za glasbo še v večji meri, saj »se igramo« s tem, da igramo (instrument). Študij glasbene teorije v času, ko otrok živi v svetu pravljic, gotovo ne more biti zabaven! In če je študij glasbe za človeka koristen, zakaj omejevati vpis v glasbene šole s sprejemnim izpitom?
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013