Srebrenica, 11. 7. 1995
Vojna in mir
BOSANSKA SEVDALINKA
Bosanska sevdalinka zveni kot krik in oškropljena s krvjo vojne z odpiranjem spominov opozarja na milijone in milijone skozi zgodovino pobitih nedolžnih ljudi. Samo leto dni pred Srebrenico se je zgodila Ruanda, in če naključno zavrtimo kalejdoskop zgodovine genocida, lahko vidimo uničene prvobitne etnične skupnosti Indijancev, leta 1915 genocid dveh milijonov Armencev, milijonov Judov v drugi svetovni vojni in na raznih zaplatah planeta še danes znova in znova etnocid prevladujočega privilegiranega naroda nad neenakopravno manjšino v Kongu, plemenom Nube v Sudanu in tako dalje. Zato ne sprašujmo, komu navček zvoni. Zvoni tebi!
Kajti čeprav je leta 1948 podpisana Konvencija Združenih narodov o preprečevanju genocida in definiciji kazenskopravnih elementov tega zločina oprla upanje človeštva na delovanje sistema za odkrivanje vnaprej napovedanih genocidnih elementov in omogočila mednarodne mehanizme za njihovo zatrtje, so mednarodne sile 47 let pozneje Srebrenico pustile na cedilu. Tako Srebrenica kot druga svetovna konfliktna žarišča dokazujejo, da brez medsebojnega sodelovanja in strpnosti vseh političnih sil in slehernega posameznika človeštvo ne bo kos diskriminaciji in genocidom, saj je kljub opomniku – NIKOLI VEČ AUSCHWITZA! – v Srebrenici prišlo do najhujšega pokola civilistov po drugi svetovni vojni v Evropi. A vest človeštva hitro pozabi na svoje krvave sledi.
Ko sem zaradi načrtovanega mladinskega romana o Srebrenici na povabilo legendarnega vojnega dopisnika Saliha Brkića in TV Federacije BiH skupaj z njimi odpotovala na odkrivanje množičnih grobišč v Kameniško dolino na območju Republike Srbske, je bilo med vožnjo skozi Dolino smrti, kot ji pravijo, ob pogledu na znamenja grobišč na dvoriščih revnih domačij, zapuščenih pogorišč in obnovljene bleščeče bele džamije videti, kot da bo sonce zažgalo še tisto, kar ni pogorelo v času vojne. Na najdišču žrtev genocida, podobnemu ogromnemu bazenu, sta stala bager in tovornjak, okrog in v samem grobišču pa delavci v rokavicah, mednarodni forenziki ICMP (International Comission on Missing Persons), raziskovalci Instituta za pogrešane osebe BiH in tožilka iz Tuzle, zraven pa matere in žene žrtev ter predsednica Združenja »Majke enklave Srebrenica i Žepa« iz Sarajeva, ki že leta neutrudno iščejo svojce, da bi jih pokopale. V jami pa strohnela oblačila, vrv okrog zapestja, otroška lobanja z majčkenimi zobki, otroška steklenička, povsod kosti zahrbtno pobitih življenj, kot da se je zamajala civilizacija človeštva.
Umorjene so bile celo po tri generacije moških članov družin bosanskih Muslimanov. Do globin srca me je ganila žalost mame, ki so ji leta 1995 v Srebrenici na cesti vzeli osemnajstletnega sina edinca z obljubo, da bo kmalu nazaj, a ga ni videla nikoli več. Strtega srca še vedno čaka pred grobiščem, če bo morda prepoznala kaj sinovega v njem, in iskala ga bo še naprej v drugih krajih, kjer so množična grobišča. »Če ga najdem mrtvega, ga bom imela … Bili smo obsojeni na smrt. Nismo imeli pravice do orožja, nismo se mogli braniti,« mi je rekla. Toda to je le ena izmed več tisoč tragedij brez epiloga iz tega majhnega vzhodnobosanskega mesta, poimenovanega po rudniku srebra, ki bi ne smele iti v pozabo.
Odpovedale so etične norme med sosedi, še včeraj prijatelji, na dan so privrele potlačene zamere prednikov in začelo se je streljanje v hrbet, ne da bi človek človeku gledal v obraz. Srebrenica, Župa in Potočari naj bi bila varovana območja pod zaščito mirovnih sil OZN, a so se v nekaj dneh spremenila v morišča, v katerih so mednarodne vojaške enote popustile na etnično izpostavljenem območju prav v trenutku, ko se je nad bosanske Muslimane zgrinjal morilski stroj vojske bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića. Obenem je bil za bosanske Muslimane usoden tudi embargo na nakup orožja, še usodnejši pa umik številčno šibkih nizozemskih modrih čelad iz Srebrenice v bližnjo vas Potočari, kjer so zaman čakali na letalsko pomoč Nata in jih je nato postalo strah za lastna življenja. Zlomili so se pod Mladićevimi grožnjami, da jih bo v primeru njihove obrambe Srebrenice zajel ter dal postreliti kot talce, Srebrenico pa zravnal z zemljo, a po mojem prepričanju noben strah ni dopusten, če je zato izgubilo življenja toliko nedolžnih civilistov.
LOV NA LJUDI
Tako pa so Mladićevi krvniki v Srebrenici počeli, kar jih je bila volja. Strahotne posledice je poleg samega streljanja ljudi ter umiranja tisočev brez zdravil in hrane v obkoljenih mestih pustil za seboj tudi njihov lov na pobegle civiliste, med katerimi so bile predvsem žene z otroci, ki so se skozi gozdove poskušale prebiti na varno. To peklensko jago je s svojimi besedami opisal eden izmed nizozemskih vojakov, ki je dejal, da ker je lovska sezona končana, tarče niso le možje v službi bošnjaške vlade, ampak tudi ženske, otroci in starci. Nanje so streljali, ujetim rezali dele teles ali se nad njimi spolno izživljali.
V misli se mi nenehno vrača pretresljiva usoda komaj šestletne Adise Kustura, o kateri mi je govoril Salih Brkić: z mlajšo sestrico Dženeto in ranjeno mamo je pribežala iz Srebrenice do Tuzle, tam pa izmučena od trpljenja in strahu dejala, kot da je že star človek in ne otrok: »Eto, kako nije bolje onome, ko se nije nikad rodio!«
Kje je zatajil globalni sistem varuhov človekovih pravic, da ti otroci niso odraščali v varnem svetu? Slovenija je dobila svojega prvega ombudsmana šele leta 1994, a na bosanskih bojiščih so se bojevali že od 1992. In le kako bi lahko pozabila malega begunčka Smajla, učenca Unescove osnovne šole v Piranu, ki je v šolskem glasilu zapisal: »Sem begunec in živim v Piranu. Krivica se mi je zgodila, ko sem bil doma v BiH. Bil sem doma, ko je prišel v hišo vojak, nas oropal in zažgal hišo, ubil očeta in mamo in odšel ven, še preden je prišla policija. Od takrat sem v Piranu.«
NEK PROCVATA LJILJAN
Tudi letos se kot vsako poletje nad bosanskimi polji širi omamni vonj lilije, ki je bila simbol borcev Vojske BiH, »Nek procvata ljiljan!« pa je bil njihov pozdrav. Zdaj živijo v miru, nekateri enako preprosto kot prej, drugi so na delu v tujini, vojni dobičkarji še vedno bogatijo, iz mošej se monotono oglaša poziv k molitvi in življenje tudi tam postavlja nove simetrije in možnosti.
A v bosanskih sevdalinkah so ostale neizjokane solze Bosne. Za fantom, ki je obležal smrtno ranjen na nevarnem izvidniškem pohodu in ni mogel priti na zmenek z dekletom. Za študentom prava, ki je imel rad motorje, a bi dal življenje za Bosno, kot je govoril prijateljem, in je to tudi storil. Za priljubljenim fantom s kitaro, ki je ob večerih igral za prijatelje. Za najstnika, ki se je v najnežnejših letih odraščanja selil s puško v roki od enega bojnega žarišča na drugo, nato pa ga je krogla pokosila tik ob koncu vojne kakih sto metrov pred njegovim domom v Orahovici. Za študentom tretjega letnika letalske akademije, ki je kot komandir umrl skupaj s svojimi prav tako mladimi minometalci in bil za pogum predlagan za najvišje vojaško priznanje zlati ljiljan. Za vsemi mladimi, ki so se iz srednješolskih klopi pridružili borcem Vojske BiH; številni med njimi so omahnili v nerazumnosti časa, v katerem je bila bomba lažje dosegljiva kot kos kruha.
»Najbolj se bojim, da bi pozabili!« mi je rekel večkrat nagrajeni vojni dopisnik Salih Brkić, avtor pomembnih dokumentarcev o vojnem času in o genocidu v Srebrenici. Strašno se je spominjati, pozabiti pa bi bilo še huje.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014