Vklenjene evropske knjige
Avstrija
Naši severni sosedi izdajo 8.500 novih knjižnih naslovov na leto, finančno pa knjižni trg dosega približno 800 milijonov evrov, kar odseva realnost, da se v avstrijskih knjigarnah (več kot 1.000 jih je) prodaja tudi zelo veliko nemških in švicarskih knjig. Četudi ima država 8,4 milijona prebivalcev, se gibljejo v kulturnem prostoru precej večjega obsega, saj je nemških govorcev prek 100 milijonov. Splošni davek je 20 odstotkov, na knjigo pa velja znižani 10-odstotni davek. Založniki in knjigarnarji prisegajo na Zakon o enotni ceni knjige, ki velja od leta 2000 in so ga v parlamentu ponovno potrdili leta 2004. Parlamentarni protokol ponovnega sprejetja zakona navaja, da se zakon »osredotoča na cenovno politiko knjige kot kulturnega blaga, in sicer v interesu potrošnikov, ki imajo pravico do zmerne cene knjige, hkrati pa spodbuja knjigarne, da lahko v okviru zakona uspešno poslujejo«. Predsednik Združenja avstrijskih založnikov dr. Alexander Potyka pravi, da zakon »zagotavlja pluralizem izdaj in s tem idej ter pomeni trdno oporo celotni knjižni verigi«.
Belgija
Belgijski knjižni trg je razdeljen na vplive nizozemskega in francoskega založništva. Največji del prodaje zato predstavljajo uvožene knjige: 70 odstotkov knjig v francoščini prihaja iz Francije, 60 odstotkov pa iz Nizozemske. Člani ADEB (Belgijske zveze založnikov) poročajo, da je njihovih 67 članov leta 2013 izdalo samo 4.098 novih naslovov, od tega 3.000 v flamščini in 1.098 v francoščini. Davek na knjige je znižan z 21odstotkov na 6 odstotkov, delujočih knjigarn je 258. Na obeh sosednjih knjižnih trgih velja Zakon o enotni ceni knjige, ki ga francoski založniki pri prodaji svojih knjig v Belgiji ne upoštevajo, tako da je lahko ista knjiga samo nekaj sto kilometrov severno od Pariza dražja tudi do 15 odstotkov.
V Belgiji kljub več let trajajočim razpravam Zakona o enotni ceni knjige še niso sprejeli, pač pa založniki še danes upoštevajo predlog flamskih založnikov o dogovoru znotraj panoge. A diskusija o zakonu ne potihne, saj je priporočena cena preveč ohlapna, da bi preprečila draženje knjig in nenehne razprodaje. Kakor piše Tanguy Habrand v knjigi Le prix fixe du livre en Belgique (Enotna cena knjige v Belgiji): »Tisti, ki kljubujejo totalitarnemu potrošništvu, katerega nuklearna energija je hlastanje po dobičku, želijo ohraniti človeško znanje, misel in kreacijo v svetu, kjer imajo vrednost in ceno in niso le brezplačni dodatki življenja.«
Bolgarija
Med iskanjem podatkov in številk bolgarskega založništva se najprej pojavi zgodba bolgarske pisateljice Virginije Zaharjeve, ki je lani z romanom Devet zajčkov osvojila srca Američanov. Brez dvoma pa je v Nemčiji in drugih evropskih deželah eden najvplivnejših pisateljev in intelektualcev danes Ilija Trojanow (v slovenskem prevodu lahko beremo njegov roman Tajanje).
Uradna statistika za leto 2012 navaja 6.138 knjižnih naslovov (od tega 1.860 literarnih) v povprečni nakladi 3.491 izvodov. Davek na knjigo je visok (20 odstotkov), ne poznajo pa Zakona o enotni ceni knjige. Tržišče ima težave z vertikalnim lastništvom knjigarn, z omejevanjem možnosti manjših neodvisnih knjigarn, ki se morajo sprijazniti s slabšimi pogoji za poslovanje s strani založnikov. Pomemben segment je še vedno prodaja prek zastopnikov.
Ciper
Čeprav je Ciper ena najmanjših članic EU, je v zadnjih letih prevladoval na naslovnicah časopisov zaradi ekonomskih težav, v katerih se je znašlo milijon prebivalcev, ki govorijo grško ali turško, čeprav so na Cipru aktivne tudi založbe, ki izdajajo publikacije v angleškem jeziku. Na leto izide 930 novih naslovov, ki jih prodajajo po znižani davčni stopnji 5 odstotkov. Enotne cene knjige ne poznajo.
Češka republika
Slovenci poznamo češki knjižni trg predvsem po uspešnem knjižnem sejmu, ki vsako pomlad prebudi literarno ustvarjalnost v Pragi, poteka pa v organizaciji podjetja Svet Knihy in njegove dolgoletne direktorice Dane Kalinove. Na Češkem založništvo kljub krizi ni izgubilo kondicije, leta 2012 je izšlo 17.247 novih naslovov; približno polovica teh naslovov pride v knjigarne, druga polovica pa so izdaje, namenjene posebnim skupinam bralcev in niso za trg. Več kot polovico naslovov izda 40 največjih založb, preostanek pa približno 460 različno velikih založb in založbic, kar vseeno govori o raznolikosti in pestrosti panoge, ki jo v zadnjih letih najbolj pesti vedno višji davek na knjige: od znižanega 5-odstotnega je januarja leta 2012 narastel na 14 odstotkov, letos pa celo na 15. Kljub ogorčenju kulturne srenje je politika gluha in knjige drage. Skupni seštevek prometa na letni ravni ocenjujejo na 315 milijonov evrov. Knjige se prodajajo na komisijo, kar pomeni, da založnik sicer določa in nadzoruje maloprodajne cene svojih izdaj, vendar nosi tudi ves riziko zaloge. Kakor pravi Kalinova, so pred leti sprožili razpravo o enotni ceni knjige, vendar so češki založniki taki ureditvi odločno nasprotovali, vlada pa jo je ožigosala za monopolno dogovarjanje. Vseeno velja načelo, da se knjige prodajajo po priporočenih cenah založnika. Najbolj popularni in prodajani so češki pisatelji, na prvem mestu kraljuje tudi Slovencem ljubi Michal Viewegh.
Danska
Na Danskem, kjer imajo kljub najvišjemu, 25-odstotnemu davku na knjigo, enega najbolj razvitih knjižnih trgov, so se pravil enotne cene knjige držali od leta 1837 do leta 2001, ko so cene postale proste. Diskusije glede ponovne uvedbe enotne cene se ne umirijo; branža si želi ponovne uvedbe enotne cene knjige, medtem ko vlada ukrep zavrača. V 450 knjigarnah na leto ustvarijo 540 milijonov evrov prihodka s prodajo knjig. Poleg knjigarniške je odlično razvita tudi knjižnična mreža, tako da država in založniško-knjigotrška industrija uspešno vzgajata enega najbolj bralnih narodov v Evropi.
Estonija
Čeprav je Estoncev le 1,3 milijona, imajo kupci knjig na voljo 100 knjigarn – toliko kot v Sloveniji. Založnikov je kar 852, a 67 odstotkov jih ne more živeti le od založništva, saj izdajo le en naslov na leto. Tudi novih naslovov je glede na število prebivalcev zelo veliko – predlani 3.716. Naklade so zelo nizke (300 izvodov), pri uspešnicah pa 1.200 izvodov. Davek na knjige znaša 9 odstotkov, kar je višje kot pred nekaj leti, ko je bil 5-odstoten. Seveda se vsak vpraša, kako lahko estonski založniki znotraj take ekonomike živijo, a hudomušni severnjaki so našli formulo za državno podporo pisateljem. Vsi davki od iger na srečo, prodaje cigaret in alkohola so namenjeni estonski kulturi. Krista Kaer, glavna urednica Varrak Publishers, se nasmehne: »Ta ureditev je preživela tudi sovjetske čase. Mogoče je to tudi zato, ker pisatelji k tem davkom največ prispevajo sami.« Zakona o enotni ceni knjige ne uvajajo.
Finska
Na Finskem je bralna kultura otrokom položena skorajda v zibelko, tako da so Finci, katerih založništvo ima komaj 200-letno tradicijo, najbolj bralen narod Evrope. Ravno branje daje Fincem izjemno visoko povprečno stopnjo izobraženosti. Povprečen Finec bere vsaj 45 minut na dan. V letu 2012 so izdali 4.355 novih knjižnih naslovov in prodali za 263 milijonov evrov knjig, od tega 17,6 odstotka digitalnih. Na Finskem so enotno ceno knjige ukinili leta 1971, kar pa ne pomeni, da se pri poslovanju s knjigami v več kot 300 knjigarnah ne držijo strogo določenih pravil. Zelo razvejena in razvita je tudi knjižnična mreža, v kateri je 863 splošnih knjižnic in kar 155 mobilnih knjižnic ter celo ladja-knjižnica. Medtem ko znaša splošni davek na dodano vrednost 22 odstotkov, imajo knjige znižanega na 8 odstotkov.
Francija
O francoskem knjižnem trgu smo v Pogledih pisali pred nekaj meseci. Poleg priseganja na Langov Zakon o enotni ceni knjige iz osemdesetih je pomemben nedavni francoski prispevek k priznavanju knjige kot posebnega kulturnega dosežka ne le v tiskani, temveč tudi v elektronski obliki. Prvi v Evropi so zakonsko izenačili DDV za tiskano in e-knjigo na 7 odstotkov in s tem spodbudili 1.600 knjigarnarjev k širitvi njihovega poslovanja tudi na strašljivo elektronsko področje. K pluralizaciji francoskega knjižnega trga, ki je leta 2012 dosegel promet 4,13 milijarde evrov, prispeva tudi dejstvo, da se cene knjig v primerjavi z rastjo ostalih življenjskih stroškov vse od sprejetja Zakona o enotni ceni knjige nenehno nižajo. Prav cenovna stabilnost in dosegljivost sta glavni formuli za uspeh.
Grčija
Ob vseh političnih in posledično ekonomskih pretresih, ki jih je država preživela v zadnjem stoletju, so knjige za Grke pomembna kulturna vrednota. Uživajo znižani davek na dodano vrednost (4,5 odstotka), njihova prodaja pa poteka skladno z Zakonom o enotni ceni knjige, ki so ga po francoskem vzoru sprejeli leta 1997. Na založniškem trgu prevladujejo družinska podjetja, ustanovljena po koncu vojaške diktature, torej po letu 1975. Prek 850 založb na leto izda okoli 9.500 novih naslovov. Čeprav je knjiga široko dosegljiva, saj je knjigarn prek 3.000, povprečna cena knjige pa razmeroma nizka (med 16 in 17 €), le nekaj več kot 30 odstotkov prebivalcev prebere več kot eno knjigo na leto.
Hrvaška
Naša soseda in najmlajša članica EU je 9. marca 2007 sprejela Sporazum o enotni ceni knjige, ki so ga podpisali ministrstvo za kulturo, ministrstvo za znanost, izobraževanje in šport, ministrstvo za gospodarstvo, delo in podjetništvo ter Združenje založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Hrvaške. Letošnja poglobljena študija knjižnega posla na Hrvaškem (Knjiga v fokusu, Zagreb 2013) pa je celovito analizirala njegov vpliv na trgu in zaključila, da bi medsebojna razmerja lahko veliko bolje urejeval Zakon o enotni ceni knjige, ki bi bil tudi vpet v druge pravne predpise in zakone. Sporazum predpisuje upoštevanje enotne cene za vse pravne osebe, ki sodelujejo s tremi ministrstvi, žal pa je na Hrvaškem po časopisnem cunamiju poceni knjižnih izdaj stanje zelo težavno in nelojalna konkurenca, ki jo ustvarjajo nečlani stanovskega združenja velika. Študija ugotavlja, da je resno ogroženih 8.000 delovnih mest v založništvu in knjigotrštvu, kjer okvirno 200 založnikov (nekateri so obenem tudi knjigarnarji) na leto izda 2.000 novih naslovov za trg. Pestijo jih vertikalno lastništvo knjigarn (kar 85 odstotkov jih je v lasti založnikov), predvsem pa ekonomska kriza in slabe bralne navade.
Irska
Irski knjigarnarji so do leta 1989 prodajali knjige skladno z panožnim dogovorom o enotni ceni knjige, pozneje pa so kljub več iniciativam morali sprejeti prosto gibanje cen knjig na Britanskem otočju. Kakih 100 založnikov prodaja v 200 knjigarnah ne le irske knjige, temveč obilo naslovov vseh tistih, ki izdajajo knjige v angleškem jeziku. Poleg več sto tisoč novih naslovov v angleškem jeziku so Irci leta 2012 izdali 6.000 novih knjig, skupna prodaja pa je znašala 123,4 milijona evrov po povprečni ceni 10,78 evra. Tako kot v Veliki Britaniji je tudi na Irskem knjiga povsem oproščena davka na dodano vrednost.
Italija
Naši zahodni sosedi beležijo pestro in dinamično založniško življenje. 2.251 založnikov je samo v lanskem letu izdalo rekordno število naslovov – 63.800, od tega 39.000 prvih izdaj, ki so se skladno z leta 2005 sprejetim Zakonom o enotni ceni knjige, prodajale v več kot 5.000 knjigarnah. Kljub porastu novih naslovov pa je skupni promet s knjigo v kriznem letu 2012 padel za 3,4 odstotka na 3,3 milijarde evrov. Davek na knjige je znižan na 4 odstotke. Na knjigotrškem polju so se veliko bolje kot manjše, neodvisne knjigarne odrezale velike knjigarniške verige, na lestvici najbolje prodajanih knjig pa kraljujejo domači pisatelji.
Latvija
Založniki knjig in revij so, kljub majhnemu številu, pomemben dejavnik v življenju Latvijcev, ki zvesto sledijo načelu svojega klasika Gustava Libbeja: »Narod, ki ne bere, tudi ne misli.« Čeprav imajo evidentiranih 398 založnikov, jih le dvajset največjih prevladuje na trgu. Na leto izide 2.128 novih naslovov, ki imajo visok davek na dodano vrednost (12 odstotkov). Po dosegljivih virih Latvija nima enotne cene knjige. Najpomembnejši panožni dogodek z mednarodnimi razsežnostmi je knjižni sejem v Rigi.
Litva
Na domači strani Ministrstva za kulturo Republike Litve beremo, da Litovci ljubijo in cenijo svojo književnost, saj je del njihove narodne identitete. »Ko je ruski car v 19. stoletju prepovedal distribucijo knjig in tiska v litovščini, najstarejšem indoevropskem jeziku, se je zgodil edinstven fenomen – tihotapstvo knjig. Poezija in proza v litovščini sta bili v letih represije najpomembnejši aktivnosti, s katerima je litovska družba izražala svoj upor proti tujemu, sprva carjevemu, nato sovjetskemu režimu.« V letu 2011 je izšlo 3.280 novih naslovov, ki so bili obdavčeni z 9-odstotno znižano davčno stopnjo, izdalo pa jih je 455 založnikov, od tega 50 večjih, ki skupaj pokrivajo 70 odstotkov knjižnega trga. Najpomembnejši letni dogodek je mednarodni knjižni sejem v Vilni, ponašajo pa se tudi z izjemno kreativno in prodorno mednarodno promocijo svoje literature v tujini. Čeprav z vrsto zakonov urejajo financiranje knjižnih izdaj, Zakona o enotni ceni knjige nimajo.
Luksemburg
Veliko vojvodstvo Luksemburg se je v zadnjih nekaj letih zaradi svoje ugodne davčne politike na področju tiskane in e-knjige znašlo v središču sporov med evropskimi založniki in Amazonom, ki se je prav tam odločil ustanoviti bazo za svoje aktivnosti v Evropi. Medtem ko so tako rekoč povsod po Evropi (tudi v Sloveniji) kupci plačevali e-knjige po neznižanem davku na dodano vrednost (okrog 20 odstotkov), je ta davek v Luksemburgu znašal le 3 odstotke. Ker v EU velja prost pretok blaga in storitev, je bila Amazonova knjiga nenadoma veliko cenejša, če je prišla iz Luksemburga. Tako je Veliko vojvodstvo, ki tradicionalno predstavlja specifično gospodarsko področje, prišlo na črne liste. Panožni dogovor o enotni ceni knjige obstaja, a je precej ohlapen in velja le za luksemburške naslove. Slednji po besedah Susanne Jaspers, pisateljice, publicistke in predsednice luksemburške založniške zveze, le počasi prodirajo v svet, saj je tržišče zasičeno z nemškimi in francoskimi izdajami, medtem ko se domače naklade gibljejo med 250 in 500 izvodi za knjižna dela in med 700 in 2000 za komercialna.
Madžarska
Na Madžarskem so se leta 1992 povezali založniki in knjigotržci ter sprejeli uzance, po katerih velja enotna cena knjige, podpisniki pa predstavljajo več kot 90 odstotkov celotne knjižne panoge. Tako so v 750 knjigarnah v letu 2012 prodali skoraj 30 milijonov knjig, skupno vrednost knjižnega trga pa Zveza madžarskih založnikov in knjigotržcev ocenjuje na 43 milijard evrov. V letu 2012 je izšlo 11.645 novih naslovov, davek na knjige pa je znižan na 5 odstotkov.
Malta
Po Unescovi statistiki na Malti, kjer 400.000 otočanov govori malteščino, izdajo 404 nove naslove na leto, ki jih prodajajo po znižani davčni stopnji (5 odstotkov). Čeprav se založniki tako kot drugod po svetu ukvarjajo z avtorji in njihovimi rokopisi, je po besedah Chrisa Gruppetta njihovo delo vseeno malo drugačno. »Ker založništvo na Malti pomeni tudi mučne pogajalske trenutke v medosebnih odnosih, je delo z avtorji, ki postanejo tvoji najboljši prijatelji, včasih zelo naporno. Na primer ko moraš prijatelju povedati, da je njegov najnovejši rokopis grozen in ni za izdajo ali zavrniti prvenec človeku, za katerega se pozneje izkaže, da je tvoj bankir.« Domačo književnost prežemajo kratke zgodbe in pripovedovalski duh, ki se ne ozira na svet okrog sebe ali politično korektnost. Enotne cene knjige niso uvedli.
Nemčija
Poleg francoskega velja nemški knjižni trg za temelj enotne cene knjige, saj je panožni dogovor v veljavi od leta 1888. Kot goreči zagovorniki enotne cene knjige so Nemci šli celo tako daleč, da so leta 1993 povezali nemško govorečo Švico in Avstrijo ter želeli uveljaviti dogovor za celotno nemško govorno področje, kar je povzročilo tožbo knjigotrškega podjetja Libro. Evropska komisija je leta 1998 razsodila, da prizna le zakone in dogovore o enotni ceni knjige za posamezne dežele in ne za jezikovna področja. Nemški Zakon o enotni ceni knjige je bil v parlamentu sprejet leta 2002 in skupaj z založniškimi standardi ter dodatnimi pravilniki zelo natančno ureja odnose med posameznimi členi knjižne verige. Leta 2012 je izšlo 82.048 novih naslovov, ki se po znižani davčni stopnji (7 odstotkov) prodajajo v 3.800 knjigarnah. Združenje nemških založnikov in knjigotržcev redno objavlja izsledke raziskav o bralnih navadah in knjižnem trgu ter najnovejših trendih. Tako budno spremljajo tudi razvoj trga e-knjig, ki je založnikom v letu 2011 predstavljal 6,2 odstotka letnega prometa. V njem vidijo založniki novo upanje in napovedujejo strm vzpon dobička na področju e-izdaj do leta 2015, tja do 17 odstotkov.
Ob petdeseti obletnici nemško-francoskega prijateljstva so skupaj s francoskimi založniki pripravili deklaracijo Prihodnost knjige – prihodnost Evrope, katere jedro so štiri točke:
1) Enotna cena knjige je nedotakljiva.
2) Znižana davčna stopnja za e-knjige se mora uveljaviti v vseh državah članicah EU.
3) Nelojalno konkurenco na knjižnih trgih je treba odpraviti.
4) Avtorske pravice so bile in bodo tudi v digitalnem okolju jedro evropske kreativnosti.
Zanimiva iniciativa v nemškem govornem prostoru je tudi povezava neodvisnih založb, samozaložnikov, avtorjev in bralcev www.kleinfairlage.de, ki se je pred letošnjim poletjem odločila, da bo skupinsko tožila Amazon in knjižna distributerja Libri in KNV, ki v svojih prodajnih poteh in na spletu za njihove naslove pripišejo, da so nedobavljivi. Nedobavljivi so pri njih, saj so člani skupine Kleinfairlage s temi velikani prekinili poslovanje, se povezali in uprli nekorektnemu poslovanju in odiranju založnikov z visokimi rabati.
Nizozemska
To je danes eden najbolj urejenih knjižnih trgov v Evropi. Vsi akterji v knjižni verigi, ki zaradi konkurence morda ponoči škrtajo z zobmi, se podnevi dogovarjajo o možnostih še tesnejšega sodelovanja. Od leta 1930 je bil v veljavi panožni dogovor o enotni ceni knjige, leta 2005 pa so sprejeli zakon, ki sicer sem ter tja doživi pretrese, a še stoji, tako kot hiše ob amsterdamskem kanalu Herrengracht, za katere se zdi, da se bodo ravnokar preveč nagnile vstran in se prevrnile. Letni dobiček 600 milijonov evrov ustvari približno 500 založnikov v 1.500 zidanih in 100 spletnih knjigarnah, davčna stopnja na knjige pa je znižana na 6 odstotkov. Na leto izdajo več kot 21.000 naslovov, večino njih (60 odstotkov) pa kupci kupijo v knjigarnah. Založniki, knjigotržci in knjižničarji sodelujejo pri promociji branja in nakupovanja knjig, pred skoraj stoletjem so ustanovili skupno distribucijsko podjetje za skladiščenje in distribucijo Bukhuis in pred 30 leti še specializirano podjetje za oskrbo knjižnic NBD Biblion.
Poljska
Po besedah poljskega založnika in predsednika Evropske zveze založnikov FEP Piotra Marciszuka se Poljska resno pripravlja na sprejem Zakona o enotni ceni knjige, saj imajo založnikov (približno 2.500 jih je) velike težave z distribucijo knjig v knjigarnah, ki jih je okrog 2.000. Koncentracija kapitala v založništvu in vertikalno lastništvo knjigarniških mrež prav tako negativno vplivata na pluralizacijo knjižnega trga, saj 98 odstotkov od 27.060 novih naslovov izda le 300 založniških podjetij. V letu 2012 je trg dosegal 639 milijonov evrov, kar je bilo 8 odstotkov manj kot leto poprej. Poglavitni razlog za nazadovanje je uvedba 5-odstotnega davka na dodano vrednost na knjige, saj je bila Poljska ena redkih dežel, ki je dolgo vztrajala pri ničelni davčni stopnji na knjigo, nato pa morala popustiti pritiskom EU. Cene knjig so v letu 2011 posledično poskočile za 10 odstotkov.
Portugalska
Čeprav je Portugalska ena manjših članic EU, je portugalščina sedmi najbolj razširjeni jezik na svetu in zajema kar 240 milijonov govorcev. Na leto izide okoli 8.000 novih naslovov, za knjige pa velja znižana davčna stopnja (6 odstotkov). Po francoskem vzoru so leta 1996 sprejeli Zakon o enotni ceni knjige, in sicer kot »temeljni vzvod ureditve disfunkcionalnega knjižnega trga, ki bo ustvaril osnovne pogoje za oživitev celotne knjižne panoge«. Čeprav v več členih posnema francoski zgled iz leta 1981, je portugalski zakon bolj liberalen, saj izvzema šolske učbenike, dovoljuje popuste ob promocijskih dogodkih, kot so sejmi, predstavitve in literarni festivali, ter dopušča 20-odstotne popuste knjižnicam, šolam in drugim javnim institucijam. Občasno politika ponovno obudi diskusije o ustreznosti zakona, kar 300 knjigarnam gotovo ni v prid pri njihovem vsakodnevnem trudu s knjigo.
Romunija
Romunski založniki so leta 2008 izdali 14.984 novih naslovov, ki so po prostih cenah romali v 300 knjigarn. Davek na knjige je znižan na 9 odstotkov, zanimivo pa je, da v deželi, ki velja za eno najrevnejših v Evropi, uspešno sledijo tehnološkemu napredku. Tako so marca leta 2010 lansirali portal romunske knjige na trgu INFOCARTE, ki ga je podprla Zveza romunskih založnikov, Romunski inštitut za kulturo in agencija za knjigo ter fundaciji CEEBP iz Amsterdama in Erste z Dunaja. V svetu samostojnih bralnih aplikacij za tablice in za pametne telefone pa je brez dvoma najslavnejši programer Alexandru Brie, ki iz Romunije, od koder smo vajeni strašljivih vampirskih zgodb in meglene mistike, pomaga številnim svetovnim piscem njihove knjige spraviti v aplikacije, ki osvajajo tehnološka srca novih bralcev.
Slovaška
Slovaška je leta 2004 uvedla enotno davčno stopnjo in knjigo obdavčila z 19 odstotki, kar je takoj sprožilo upad prodaje na trgu. V odsotnosti regulacije trga ali enotne cene knjige so se založniki in še bolj knjigarnarji dušili v poslovnih težavah. Vendar je že leta 2008 država knjigi priznala poseben status in davek na knjigo znižala na 10 odstotkov. Skupno je na Slovaškem 1.650 založniških hiš, od katerih jih 1.000 izdaja književnost, kar so za deželo s 5,5 milijona prebivalcev neverjetni dosežki. Na leto izide 9.400 novih naslovov, pri čemer literarna dela dosežejo 500, največ 1.000 prodanih izvodov, uspešnice pa celo več deset tisoč. Literarna kritičarka Ivana Taranenková v sodobni slovaški književnosti prepoznava tri glavne trende: fantazijska dela in srhljivke, avtobiografska dela in feministično književnost. V literarni reviji Romboid navaja, »da se sodobna slovaška književnosti prvič po letu 1989 predstavlja v podobi, ki ne stremi le h gladkim in homogenim družbenim izrazom [...], da živijo v času po t. i. koncu zgodovine, ko se ustvarjalci dobro počutijo v območju raznolikosti in raznorodnosti ter s tem tudi pluralnosti.«
Na knjigotrškem področju je Slovaška letos po besedah KK Bagale, založnika slovaških avtorjev z več kot 22-letnim stažem, utrpela pravi rop stoletja. Distribucijska hiša Belimex namreč slovaškim založnikom dolguje milijone evrov za knjige, ki jih je prodala v komisijski prodaji, sama pa se je preoblikovala v novo podjetje TLP Media Plus, ki nadaljuje distribucijo vseh komisijsko skladiščenih knjig na svojo pest in kljub zahtevam založnikov, naj jim vsaj neprodane izvode čim prej vrne, prodaja in ustvarja dolgove naprej. Belimex, ki je pokrival med 10 in 15 odstotki trga, je tako povzročil propad več manjših založb, nemalo takih, ki so izdajale pretežno leposlovje. Ostale so brez plačila in brez knjig. Draga in nespodobna lekcija, da tudi na knjižnih trgih ne manjka nepoštenih namenov.
Španija
Tudi španska knjižna industrija ima ogromen izvozni potencial, saj je špansko govorečih 470 milijonov ljudi po svetu, njeni najboljši izvozni trgi pa so kajpak Mehika in države Južne Amerike. Špansko založništvo je tretje največje v Evropi: v letu 2010 je izšlo 79.839 novih naslovov v povprečni nakladi 3.790 izvodov (od tega 12,9 odstotka v katalonščini), vrednost knjižnega trga pa je dosegla 2,89 milijard evrov. Skoraj 52 odstotkov vse prodaje je bilo realizirane v 2.300 knjigarnah. Tudi davek na knjigo je znižan na 4 odstotke. Španija je že marca leta 1975 uvedla enotno ceno knjige in jo ponovno potrdila s kraljevim dekretom 30. marca 1990. Iz zakona so bili pozneje leta 2000 izvzeti šolski učbeniki, kar še danes močno razburja knjižno panogo. Združenje španskih založnikov skrbno meri bralne in nakupovalne navade, in kot se za zibel svetovnega romana spodobi, je skoraj 70 odstotkov prebivalcev nad 14 letom starosti v letu 2010 kupilo najmanj en roman. Ideja o svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic se je rodila prav v Španiji, tako da je bila prva svetovna prestolnica knjige leta 2001 Madrid.
Švedska
Švedski knjižni trg je dober dokaz za to, kako pomemben dejavnik cene knjige in posledično nakupa je lahko davčna stopnja. Do leta 2002 je davek na knjige znašal 25 odstotkov in posledice so čutili vsi členi knjižne verige. Ko so založniki vendarle uspeli in dosegli znižano davčno stopnjo (6 odstotkov), se je prodaja v prvih osemnajstih mesecih povečala za 20 odstotkov. Ukinitev sistema enotne cene knjige leta 1970 je imela na prvi pogled veliko blažje posledice, saj je švedska vlada s knjižničnim odkupom korenito vplivala na knjižno prodajo, vendarle se v knjigarnah danes proda le še 26 odstotkov knjig, medtem ko je na trgu zaznati veliko koncentracijo kapitala. Skupen obseg prodaje je leta 2012 znašal 770 milijonov evrov. Na leto izide 4.000 novih naslovov, ki se prodajajo v 400 knjigarnah, katerih število se iz leta v leto zmanjšuje.
Velika Britanija
V Veliki Britaniji je enotna cena knjige v okviru panožnega dogovora vzdržala skoraj sto let, dokončno pa klecnila pred zagovorniki prostega trga konec prejšnjega stoletja. Prihodnje leto bo minilo trideset let, odkar si je direktor ene največjih knjigotrških verig v Angliji Dillon's Terry Maher zadal cilj, da odpravi enotno ceno knjige, to »zaprašeno in restriktivno institucijo.« Z založniki, predvsem Reed in Hodder Headline, ki so jih mikali hitri zaslužki od prodaje knjig v dotlej neosvojenih prodajnih površinah supermarketov, kjer za enotno ceno knjige niso hoteli niti slišati, so kaj kmalu uspeli: leta 1997 je urad za varstvo konkurence (Office for Fair Trading) panožni dogovor dokončno prepovedal. A diskusije, kaj je bolje za knjigo, enotna ali prosta cena, še danes niso potihnile in nostalgija po urejenem trgu je prisotna v vseh segmentih poslovanja s knjigami.
Obsežno poročilo Urada za varstvo konkurence (OFT) iz leta 2008 ugotavlja, da ukinitev dogovora ni negativno vplivala na britansko založništvo. Dejstva kažejo drugačno sliko: od leta 1997 je propadlo 500 knjigarn, zvečine neodvisnih, če pa želite najti knjigarniško verigo Dillon's, boste iskali zaman, prav tako ne boste našli Bordersa ali podružnic Books etc. Tradicionalisti vidijo vzroke predvsem v ukinitvi enotne cene, liberalni ekonomisti v pohodu e-knjig. In kakor »duh iz steklenice« se je pred nekaj leti prebudil t. i. agencijski model, s katerim so založniki skupaj z Applom želeli uveljaviti model enotne cene za prodajo e-knjig. Lani se je na ameriškem sodišču zaključila sodna razprava, v kateri je Amazonov model s prostimi cenami prevladal.
Vseeno je založništvo ena najpomembnejših industrijskih panog v Združenem kraljestvu. V letu 2011 je bilo izdanih 149.800 novih naslovov in prodanih za skoraj 4 milijarde evrov tiskanih in e-knjig; slednje so imele kar 12-odstotno rast prodaje. Panoga kot celota je zrasla za 34 odstotkov, seveda pa ne smemo zanemariti dejstva, da je izvoz knjig – pomislimo samo na učbenike za učenje angleščine – zelo pomembna plat angleškega uspeha. Na spletni strani zveze založnikov je direktor Richard Mollet zapisal: »Statistika kaže, da je britansko založništvo zdrava industrija, ki še vedno raste. Iz konstantnega vzpona prodaje e-knjig lahko uvidimo, da se bralci usmerjajo v elektronsko branje. Tako rast so lahko britanski založniki dosegli samo zato, ker so bili sposobni investirati v inovativne izdelke vrhunskih avtorjev, katerih dejavnost uokvirja Zakon o avtorskih pravicah, najpomembnejši stabilizator kreativnih industrij, kot je založništvo.«
Sklep
Dolgoletna predsednica Evropske zveze knjigotržcev (IBF) Doris Stockman v svojem članku o prostih in enotnih cenah knjig zaključi: »Cvetoče knjigotrštvo je odvisno od mnogih dejavnikov, ki so med seboj tesno povezani. Ugotovimo lahko le, da so vsi partnerji v poslovanju s knjigami na boljšem, če je infrastruktura za knjigo kvalitetna in če na nekem trgu obstajajo trajne poslovne prakse, ki knjigotrštvo kot dejavnost naredijo predvidljivo.«
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013