Videoigre rešujejo Inuite
Ustno izročilo Inuitov pa postaja vse bolj ogroženo in obsojeno na izginotje. Razlog je banalen, a hkrati zelo pomenljiv. Zadnjih nekaj desetletij, v katerih je razvoj tehnologije in novih načinov komuniciranja dosegel največji napredek, je Inuitom omogočilo dostop do številnih drugih zgodb, pripovedovanih s pomočjo drugih, ne zgolj oralnih oblik. Posledica je ta, da je vedno težje ohranjati avtohtono kulturo in skrbeti za prenos kulturnih tradicij na naslednje rodove, pa tudi izginjanje bogate in specifične kulturne dediščine.
Znanje, ki se je nabiralo in bogatilo tisoče let, je naenkrat postalo ogroženo, ne glede na to, da je pripovedništvo, ključni medij prenašanja znanj, v inuitski kulturi še vedno zelo cenjeno. Vpliv modernizacije je močnejši, kar pomeni, da pripovedovanje nadomeščajo elektronski, praviloma vizualni mediji.
V ohranjanje dediščine se je vključila tudi neprofitna organizacija Cook Inlet Tribal Council (C.I.T.C.), ki si je za cilj zadala poiskati način, kako ravno skozi nove medije ohraniti ali vsaj upočasniti izginjanje tistega, kar je prej obstajalo tisočletja. Kmalu so videoigre postale idealen prenosnik in ohranjevalnik tovrstnih informacij.
Razlog je ta, da najučinkoviteje in najbolj neposredno, pa tudi najbolj všečno nagovarjajo najmlajšo publiko, kateri je medij znan že od najmlajših let. To pomeni tudi, da bo ravno skozi videoigre najlažje posredovati tista znanja, vedenja in kulturno dediščino, ki je zaradi prisotnosti vizualnih načinov komunikacije najbolj ogrožena. Izkazalo se je, da videoigre ne zgolj učinkujejo integrativno na lokalno inuitsko skupnost, pač pa s svojo prisotnostjo na spletu s specifičnimi kulturnimi obrazci seznanjajo tudi občinstvo po svetu. V tovrstnih igrah, posebej razvitih za inuitsko skupnost, nastopajo odločni in pogumni junaki, bogata in fascinantna scenografija, dotikajo se univerzalnih človeških problemov, tematsko pa so vezane na avtohtone inuitske zgodbe.
Videoigre nastajajo v podjetju (C.I.T.C. ga je ustanovila izključno s tem namenom), ki je v lastništvu lokalnega prebivalstva – to najbolj pozna značilnosti okolja, v katerem praktično vse leto vladajo izredne razmere, okolja, ki se bistveno razlikuje od ostalih in je zato že v izhodišču zelo zanimivo tudi za ostalo občinstvo. Podjetje zaposluje domače kreativce, kar se je prav tako izkazalo za izredno pozitiven dejavnik ohranjanja tradicije. Do zdaj so zgodbe o njihovi kulturi praviloma nastajale na drugih koncih sveta. To je tudi pomenilo, da so bile drugače interpretirane, praviloma narobe razumljene, življenje lokalnih prebivalcev pa prikazano karikirano in izkrivljeno v skladu s pričakovanji tujega občinstva, ki mu je bilo v izhodišču tudi namenjeno.
Pri razvoju iger tako sodelujejo tudi starejše generacije, še popolnoma »zrasle« na ustnem izročilu, ki tudi danes živijo v popolni osami, do otrok, ki že od malih nog svet razumejo v neločljivi povezavi z elektronskimi mediji. Sodelujejo tudi lokalni umetniki, ki s svojim razumevanje okolja bistveno določijo dogajanje in podobo samih iger.
Eden od rezultatov je tudi igra Kisima Inŋitchuŋa (Never alone – Nikoli sama), ki jo je mogoče igrati tako na konzoli Play Station kot Xbox One. V igri igralci prevzamejo vlogo deklice z imenom Nuna ter njene prijateljice, polarne lisice. Vsak od junakov ima določene lastnosti in znanja, ki jih drugi nima, kar pomeni, da morata sodelovati, če hočeta premagati težave, v katerih se znajdeta zaradi nenadnega poslabšanja vremena in prihajajočega snežnega neurja. Gre za osnovno tematiko človeške soodvisnosti, ključne za preživetje v tako izrednih razmerah, kakršne vladajo na Aljaski. Komunikacija med igralci in junaki se odvija tako s pomočjo zvočne komunikacije, posnete v lokalnem jeziku, kot z učenjem in osvajanjem številnih spretnosti, potrebnih za napredovanje v igri in uspelem preživetju virtualnih junakov.
Dodatna prednost videoiger je tudi ta, da so s svojo tehnologijo idealen medij za natančen prikaz zgodovinskih dejstev, krajev, načinov življenja, različnih družb in socialnih okolij – bistvenih dejavnikov za razvoj družbenih organizmov.
Igralci so s pomočjo junakov, ki jih vodijo, postavljeni v osrednjo vlogo pri razvoju in ohranjanju družbe. To jim omogoči drugačen pogled na družbo, v kateri živijo, in hkrati tudi na družbo, ki izginja, še pred nekaj desetletji pa je bila edina. Igra tako omogoča identifikacijo z arhetipi in tradicionalnimi vedenjskimi vzorci dežele in njenih avtohtonih prebivalcev. S tem, kot zapiše New Yorker, ponuja razumevanje nečesa, kar izginja, hkrati pa je dober korak v razmislek oziroma odločitev tistih, ki jo igrajo, ali je takšno življenje res tako dragoceno, da se ga splača živeti enako, kot so ga živele generacije pred njimi.