Umetnost v prvinskem okolju
Razstavo Land Meets Water sestavljajo dela severnoameriških in severnoevropskih fotografov, nastala od leta 1860 do danes. Organiziral in kuriral jo je Peter Galassi, do leta 2011 vodja kuratorjev za fotografijo v njujorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMa). Razstava je na ogled do konca septembra v Artipelagu, osrednjem kulturnem središču med več kot 30.000 otoki arhipelaga, ki se razteza med Stockholmom in Baltskim morjem.
Artipelag, kot piše New York Times, je »otrok« Björna Jakobsona, ustanovitelja švedskega podjetja za otroške pripomočke BabyBjörn, in njegove žene Lillemor. Zgradilo ga je prav tako družinsko podjetje Lillemor Design, vrednost muzeja pa se giblje okoli 50 milijonov evrov. Ime Artipelag seveda izhaja iz besede arhipelag, nakazuje pa na močno navezanost para na okolje, v katerem živita in ustvarjata, obenem pa na njuno največjo strast – ljubezen do umetnosti.
Uspeh podjetja BabyBjörn je bil utemeljen na enostavnem dejstvu, da je za otroka ključen neposreden fizičen stik s starši in njihova optimalna prisotnost v otrokovem vidnem polju. Zato je par že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razvil t. i. kenguruja, posebno nosilo za dojenčke, ki omogoča stalen kontakt, neposreden stik, hkrati pa staršem omogoča prosto gibanje. Podjetje je danes eno od vodilnih na področju otroških pripomočkov. Jakobsonova sta v njem še vedno aktivna, vedno več časa pa posvečata skrbi za okolje in umetnost. Tudi zato sta se pred desetimi leti odločila ustanoviti institucijo, ki bi s pomočjo umetnosti omogočala promocijo in skrb za okolje.
Za objekt Artipelaga se zdi, kot da je del naravnega okolja. Oblika je posledica Jakobsonove želje ustvariti objekt, ki ne bi dominiral, pač pa bi, ravno nasprotno, »izginjal« v naravno okolje. Želel si je, da je takšen kot goba, stopljen in zraščen z okoljem, neizrazit, a zelo učinkovit. Arhitekta, ki bi bil pripravljen ustreči tovrstni želji, je našel z veliko težavo, saj so vsi hoteli graditi projekte, namenjene pobiranju arhitekturnih nagrad. Nazadnje mu je skupni jezik uspelo najti z Johanom Nyrénom. Nyrén je ustvaril nizek, enonadstropen objekt, ki je hkrati nevsiljiv in dominanten. Obsega 10.000 kvadratnih metrov, leži pa na površini, ki jo obkroža 22 hektarjev neokrnjene narave. Vpliv objekta na okolje je minimalen, okolje pa ima zaradi ogromnih steklenih površin povsem prost »vstop« v objekt. V slednjem so tudi neokrnjeni deli kamnin, uporabljeni v različne namene (zid, stopnice ...). Okolica parka ni urbanizirana, ni spremenjena v strogo nadzorovane in kultivirane parkovne površine, temveč je ohranjena v svoji prvinskosti.
Razstava Land Meets Water na ogled ponuja ene od najstarejših fotografij krajine, med drugim tudi prizore iz doline Yosemite, ki jih je leta 1861 fotografiral Carleton Watkins in s pomočjo katerih se je tri leta pozneje ameriški kongres področju odločil podeliti status zaščitenega območja, v katerem so prepovedani večji gradbeni in industrijskih posegi. Mogoče si je ogledati tudi nekaj let starejše posnetke norveških fjordov, ki sta jih ustvarila Knud Knudsen in Axel Lindahl, njihov ključni namen pa je bil na to področje privabiti čim več obiskovalcev.
Česar tako na starih kot novejših posnetkih ni, je prisotnost človeka. Če je na starejših posnetkih še mogoče najti zabrisano človekovo podobo, te na sodobnih fotografijah ni več, tako kot ni mostov, tovarn, ladij ... skratka, nikakršnih znakov človekovega obstoja. Razlog je po Galassijevem prepričanju v tem, da če bi bili rezultati človekovega obstoja vidni, potem bi šlo za razstavo o njegovem rušilnem vplivu na okolje.
A razstava ravno z odsotnostjo človeškega govori o nevarnosti, ki jo predstavlja človeška rasa za okolje. Tudi povsem konkretno, kar se tiče arhipelaga in otoka, na katerem galerija stoji. Zaradi onesnaženega morja se že dlje časa zmanjšuje ribji ulov, prav tako se povečuje poselitev okoliških otokov. Zaradi globalnega segrevanja in posledično dviga morske gladine otočju prav tako grozijo radikalne spremembe obstoječega ekosistema. Ki pa jih žal ne more zaustaviti še tako intenzivno osveščanje javnosti. Tega se zavedata tudi ustanovitelja muzeja, ena redkih gospodarstvenikov, ki interese okolja postavljata pred lastne interese oziroma interese kapitala. A. J.