Honeymoon: O lepoti, ki jo naplavi bolečina
Tržna vrednost bolečine
Plošča Honeymoon je seveda odmev neke skoraj povsem izmišljene estetske preteklosti temnih sončnih očal, klobukov z velikimi krajci in ustnikov za cigarete, ki je tako prazen, da nase veže vse možne asociacije in jih hvaležno vpija v draperijo svoje mitološke narave. Vendar pa je tudi marsikaj drugega. Predvsem rezultat komunikacije, ki se ni zgodila tam, kjer bi se morala.
Votlost mitološkega premaza namreč namiguje, da je enako kot podobje, v katero se odeva vsebina Lanine pripovedi, votla tudi ljubezen, ki ta vsebina je – odznotraj votla, na zunaj pa je nič ni. Fantazma, luknja, prazno mesto, predvideno za to, da ga izpolni projekcija, ki smo si jo v danem trenutku zamislili. Prah in senca. In vendar je tudi z ljubeznijo enako kot s strahom. Kdor je predpostavil, da njena odsotnost kaže na njen neobstoj, se je prekleto zmotil.
Lana je namreč več kot dovoljkrat ostala sama s svojo bolečino, da ve, da bo moški vedno nekje urejal zunanje stvari, brkljal po povrhnjici sveta in se zapletal v ideološke, politične ali poslovne spore, ženska, ki ji je prostor za večno skrbno odmerjen v hiši čustev, pa bo med tem bolj ali manj sama preigrala vse, kar je bistvenega za obstoj medčloveških vezi. In to je delo, ki terja celega človeka.
Ker je objekt ljubezni v tej zgodbi po definiciji odsoten (če že ne fizično, pa vsaj operativno), se mora vse to prevpraševanje odviti v samoti. Ker pa je človek socialno bitje in zahteva komunikacijo tudi, kadar se ta zdi nemogoča, trajna odsotnost dialoškega partnerja rojeva umetnost. Umetnost namreč zraste tam, kjer so življenju prirezali roko. Iz potrebe, ki se je ne da realizirati, iz naperjenosti, ki nima kam steči, a ne more biti zamolčana. V ljubezni in vojni.
Umetnost namreč, čeprav ji ni treba, zmore predelati tisto, kar sicer ne bi moglo obroditi ničesar razen bolečine, v tvorno izkušnjo. V izkušnjo, ki ne koristi samo tistemu, ki jo je moral presnoviti, in celo ne samo tistim, ki sami presnavljajo kaj podobnega, temveč vsakomur, ki ima delujoč in sprejemajoč estetski aparat. In vsakomur, ki ima srce. Odpira prostor za predelavo, analizo, olepša z estetiko, kadar hočemo lagati, in oteše, kadar želimo lagati z depresivnim realizmom, in nam, ko smo pripravljeni, odpre tudi prostor za resnico stvari. In za to, da si glede te resnice premislimo.
Vendar pa je pri vsem skupaj skoraj najbolj fascinantno nekaj povsem drugega.
Honeymoon je zgodba o veliki lepoti, ki jo naplavi velika bolečina, a tudi zgodba, ki uči, da bolečini daje vrednost kontekst. In da se, v kolikor ti pravi kontekst ni podarjen sam od sebe, resničen posel začne pri tem, da si ga ustvariš. Tako se je Lana izdatno opremila z vso zalogo kalifornijskega imaginarija, ki privablja pozornost in fiksira pogled. In nenadoma je bila njena bolečina bogato nagrajena.
Zelo živo se spomnim, da me je, ko sem bila mlajša in so bile moje predstave o denarju drugačne, navduševalo, da lahko človek, če se je nekje spotoma spomnil postati umetnik, nekaj zasluži na račun tega, da ima čustva. Nato se je izkazalo, da ljudje, ki čustvujejo drugod, na rovaš svoje žalosti kupujejo nepremičnine, drage avtomobile in prvovrstno garderobo, dokler se ne prebijejo na tisto skrajno mejo svojega lastnega družbenega sloja, kjer jim marsikatere od zgoraj naštetih reči niti kupiti ni več treba.
S čim si je zlata Kalifornija zaslužila, da bo vse, kar se zgodi v njenem ozračju, za vse večne čase dragocenejše od česarkoli, kar bi se lahko zgodilo v Kidričevem?
Verjamem, da je resnična vsebina kulturnega imperializma moč, ki so si jo nekateri kraji izborili v kolektivnem nezavednem, njihova trdovratna mitološka prisotnost, to, da jim pripisujemo vrednost, ne da bi jo mogli izmeriti in ne da bi jo kdaj začutili na lastni koži. Zato je Honeymoon plošča, od zunaj opremljena z bogato vsebinsko popotnico, ki je nikdar ni treba neposredno naslavljati, saj je vseskozi že tam. In šele to je tisto, kar to neskončno čustveno delo, ki ga je nekdo opravil na sebi, naredi zaželeno in dostopno.
Potem pa je še nekaj tretjega. Lanina umetnost bi bila, ne glede na to, kje bi se odvila in na katero zunanje ogrodje bi se oprla, resnično dragocena. Dragocena zato, ker je z očarljivo kombinacijo vsebinskega prepuščanja na eni in čisto praktične odločenosti ustvariti umetnost in jo uspešno tržiti na drugi strani eden učinkovitejših ugovorov na prisilo lažne sreče, optimizma, vzdržljivosti, zdravega življenja in sorodne kvazivitalistične navlake, ki z vseh strani agresivno dopoveduje, da bodo vsi, ki ne bodo zmogli potlačiti svojih resničnih čustev, pod njihovo težo klonili in propadli.
Dokazuje namreč, da sentimentalnost ničesar ne jemlje dejavnosti in da niso samo ljudje, ki so se odrekli temu, da bi bili še kdaj resnični ljudje, z vso navlako in ponižanjem, ki ga biti človek privleče za sabo, tisti, ki jim bo v življenju uspelo.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015