O srhljivih napovedih za prihodnost
Tretji človek in nadstandard
Kaj je lepšega za kultiviranega cinika kot zapresti od ugodja ob takem sočnem aforizmu. Pri pogledu od blizu se seveda izkaže, da gre za mešanje vsaj treh stvari iz več različnih časov: načina vladanja, vsakdanjega življenja ljudi in na eni strani kulturne, na drugi pa bolj gospodarske dediščine – čeprav se o merjenju časa in urarstvu vsekakor da zelo kakovostno razpravljati tudi denimo z vidika danes zelo modernih kreativnih industrij. Gre, skratka, za dovtip – ki nas lahko opozori na to, kako važno je govoriti o pravih stvareh na relevanten način.
Je pa »tretji človek« postal najbolj iskana oseba leta v Sloveniji. Seveda je vprašanje malo okusa, malo pa političnih kalkulacij, koliko se komu zdi »tretji« res potreben, še zlasti glede na to, da izmed prvih dveh enega marsikdo niti videti ne more, drugi pa je svoje poslovilno pismo napisal najpozneje s povsem od realnosti odklopljeno reakcijo na padli referendumski trojček. Kot vemo že od tovariša Stalina, je »treba v filozofiji gledati nazaj, v politiki pa naprej«, zato glejmo s tistim, kar imamo: s pozivom predsednika republike, naj gre premier po zaupnico, in s predstavitvijo predloga programa za razvoj Slovenije, ki ga je 6. julija predstavila Slovenska demokratska stranka in nato v Odmevih komentiral predsednik stranke Janez Janša. Kot kulturni štirinajstdnevnik moramo takoj zastriči z ušesi, če najverjetnejši naslednji predsednik vlade reče, da prihaja čas, ko javnega denarja za »nadstandard« pač nimamo.
Nikakor drugače se namreč ne da brati naslednji dan objavljenega komentarja odgovornega urednika Financ Petra Frankla Širca naj odpleše, Šircelj pa naj švica. Frankl primerja predlog SDS za znižanje davka na dobiček s predlogom odhajajoče ministrice za kulturo, da bi v kratkem ustanovili Center sodobnih plesnih umetnosti. Zavrne oba predloga, namesto prvega predlaga nižjo obdavčitev plač, za drugo pa napiše: »Ustanavljanje novih plesnih centrov na davkoplačevalskih plečih pa je dandanes nekaj povsem deplasiranega.« Zadevo je na predstavitvi programa SDS prav teatralno uprizoril nekdanji minister za razvoj in eden pobudnikov »resetiranja Slovenije« Žiga Turk: pokazal je nekaj bankovcev v skupni vrednosti 100 evrov in pribil, da se pri trenutni porabi javna blagajna vsak mesec za toliko zadolži za vsakega prebivalca Slovenije. Torej za 200 milijonov, kar je približni znesek državnega proračuna, s katerim zadnja leta razpolaga ministrstvo za kulturo, rebalans gor ali dol.
Na tem mestu je prav povedati, da sem avtor teh vrstic na devetem mestu med 571 podpisniki Peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji iz septembra leta 2007. Dejstvo je, da je v letih 2004 do 2008 vladala psihoza o pritiskih na novinarje, prišlo je tudi do nekaterih uredniških zamenjav, predvsem na RTV Slovenija in na Delu. Koliko se je to poznalo pri pristranskem poročanju teh in še kakšnih medijev, je objektivno težko reči; zase lahko trdim, da kaj prida naklonjenega odnosa do Janševe vlade nisem opazil. Peticijo sem podpisal zaradi treh kolegov: Delovih dopisnikov iz Zagreba in Dunaja Roka Kajzerja in Matije Graha ter nekdanje namestnice urednika Sobotne priloge Tadeje Zupan Arsov. Prva dva sta bila v zoprnih postopkih odpoklicev, ki se je v Kajzerjevem primeru končal s poravnavo, v Grahovem pa z njegovo zmago na sodišču (tedaj, septembra, pa sta bila oba »kazensko« v Ljubljani), slednja pa se je sama odločila za umik iz novinarstva. Z drugimi besedami, zgodba je bila zelo neprijetna, ampak na koncu so bili tisti, ki so izvajali pritiske, osramočeni in celo poraženi na sodišču. Naravnost rečeno, šlo je za robato, a nazadnje predvsem povzročiteljem samim škodljivo početje. Glede na izjavo Žiga Turka, da se je SDS v štirih letih na oblasti marsikaj naučila, si je želeti, da lekcija o neproduktivnosti konfrontacije z novinarji sodi zraven. Bojevita izjava strankinega predstavnika za tisk ob Delovem povsem korektnem poročilu o Janševih sporih z novinarji, ki so prišli na sodišče, žal kaže v drugo smer.
V smislu izbiranja relevantnih bojev je na pomladne stranke apelirala tudi skupina tej opciji nesporno naklonjenih »aktivnih državljanov« (med njimi nekdanji ministri Tone Jerovšek, Lovro Šturm in Andrej Umek, pa sociologi Matej Makarovič, Matevž Tomšič in Borut Rončević), ki so poudarili, da se »od simbolov zgodovine in kulturnega boja ne da živeti«. Ti dve besedni zvezi lahko pomenita marsikaj, od povojnih pobojev do odnosa do cerkve in predsednika republike. In novinarjev in medijev in že omenjenega »nadstandarda«, predvsem kulturnikov, ki so zbrali več kot sedem tisoč podpisov peticije Proti krčenju sredstev v kulturi; ti so gotovo pripomogli k temu, da se bivša ministrica lahko pohvali, da je kultura v rebalansu namesto predvidenih 38 milijonov evrov prišla le ob 19.
Kljub temu velikemu finalu in zanosnim besedam na poslovilni tiskovni konferenci na polju kulture ostaja pogorišče: na referendumu zavrnjena zakon o RTV in arhivih, nerešena zgodba okrog filmskega sklada oziroma centra, še vedno nezgrajena ljubljanska Opera, postopkovni, politični in strokovni fiasko z razreševanjem Iva Bana z mesta ravnatelja ljubljanske Drame, mečkanje okrog Evropske kulturne prestolnice Maribor 2012, pa še odprt konflikt med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami ter mizeren položaj samozaposlenih v kulturi (o tem v tokratnih Pogledih s številkami neizprosno govori gledališka režiserka Ivana Djilas).
A kakorkoli obračamo, očitno prihaja čas klestenja »nadstandarda«. Vseeno smo v zadnjih dneh junija lahko spremljali poročilo o razposajeni zabavi ob začetku snemanja filma Šanghaj, ki se ponaša z najvišjo državno podporo v zgodovini slovenskega filma. Mimogrede, ta projekt režiserja Petelinjega zajtrka Marka Naberšnika – ponovno po romanu Ferija Lainščka – naj bi prejel 1,2 milijona evrov, delovanje Centra sodobnih plesnih umetnosti pa naj bi v prvih dveh letih stalo 1,4 milijona evrov. Na tem mestu se spodobi dodati, da tudi Pogledi sodimo v nekakšen nadstandard; v obdobju 2010–2013 nas bosta Mestna občina Ljubljana in ministrstvo za kulturo sofinancirala (prva) s 550 tisoč oziroma (drugo) s 150 tisoč evri.
V dneh, ko ustavni pravnik Andraž Teršek* javno izjavi, da je treba vse obstoječe politike odstraniti iz javnega življenja, marsikaterega s kazenskimi postopki, če vse ostalo odpove, pa »oditi v njihove pisarne in jih z lastnimi rokami odnesti ven«, sociolog Urban Vehovar pa meni, da mora priti do popolnega zloma, preden se bo Slovenija postavila na bolj zdrave temelje, se zdi, da vsi skupaj potrebujemo počitnice. Tudi dolgoletni kolumnist Dnevnika Vlado Miheljak – očitno v evforiji, ker je Janez Janša odstopil od tožbe proti njemu, se mu je zapisalo nekaj res krepkih: v kolumni 6. julija je kolega iz Delove Sobotne priloge imenoval »medijski prostitutek«. Povod pa je bil, da se je »zaletel v Dnevnikove novinarje in njihov upravičen statusni boj«; šlo je za njihov protest, ker je Dnevnik že več kot 500 dni brez odgovornega urednika. Če je Miheljaku toliko do »upravičenega statusnega boja« Dnevnikovih novinarjev, bi mu za začetek lahko posvetil kaj več prostora v svojih kolumnah. »Prostitutku« očita celo »sprevrženost«, nato pa navrže še, da je »takšno zavrženo ravnanje bolj stvar kredibilnosti časopisa in njegove priloge kot slabo obvladanega 'avtorja'«. To so tako rekoč izrazi, s kakršnimi je Cerkev pričakala Erotiko Ivana Cankarja leta 1899. Teden dni prej pa je napisal, kako sta v Odmevih razplet omenjene tožbe komentirali voditeljica Rosvita Pesek in Janševa zagovornica, »jasno brez druge strani, brez zagovornika toženega«. To ne drži: »drugo stran« je – tudi s tem, da je sedela nasproti Nini Zidar Klemenčič, na gledalčevi levi – zastopala Ranka Ivelja, dolgoletna Dnevnikova novinarka in članica Novinarskega častnega razsodišča pri Društvu novinarjev Slovenije. Glede na to, da je Miheljak v istem tekstu precej pisal o Janševih lažeh, pri čemer je bil ključni dokaz od Blaira prepisani govor, bi bilo koristno, če bi se pri svojih trditvah držal dejstev.
Gospodarski kazalci obdobja 2004–2008 so bili dobri, vzdušje v državi pa ne. Ko gledamo nazaj, je bilo za dobršen del tega vzdušja malo stvarnih vzrokov, pa še tisti so se kmalu obrnili proti svojim povzročiteljem – recimo ponesrečena izjava Dimitrija Rupla, da bi moral časopis razmisliti, preden gre v spopad s politično opcijo, ki je zmagala na volitvah. Verjetno je bolj res obratno: politična opcija bi se morala zavedati, da ji je dobršen del medijev iz takšnih ali drugačnih razlogov nenaklonjen, in temu ustrezno ravnati. To je največji izziv za SDS v prihodnjih mesecih, če se želi pozicionirati kot resna sredinska stranka, saj bi le tako lahko vladala s širšim konsenzom: postati prijazen sogovornik javnosti v času slovesa od nadstandarda. Ožji krog bo že potrpel, javnost pa to potrebuje.
Če SDS te širine ne zmore ali je celo v resnici nima v sebi, se znajo uresničiti srhljive napovedi Terška in Vehovarja. In Tretji človek ni ravno pravljica za lahko noč.
*POJASNILO:
V Pogledih št. 14-15 z dne 13. 7. 2011 je bil objavljen članek z naslovom Tretji človek in nadstandard, avtorja g. Boštjana Tadla, tudi urednika tega časopisa. V članku avtor med drugim sugerira oziroma zapiše, da se je ustavni pravnik Andraž Teršek zavzel za to, da se politike fizično odnese iz pisarn na cesto, zatorej se zdi najbolje, če gremo vsi na počitnice.
Moja izjava (na okrogli mizi, ki jo je pripravilo Gibanje za pravično družbo 6. julija v Ljubljani - poudarjam, da nisem član tega gibanja in da sem z dogodka predčasno in protestno odšel zaradi načina njegovega moderiranja), da "naj se politike odnese iz pisarn na cesto, če jih sami ne bi želeli zapustiti", je bila dana z uvodnim pojasnilom in v konkretiziranem kontekstu.
Pojasnil sem, da idej o neposredni demokraciji in o ljudski demokraciji ne razumem niti dobesedno niti kot apel za vsesplošno referendumsko demokracijo, kjer bi volivci neposredno sprejemali pravno zavezujoče odločitve namesto zastopnikov v parlamentu. Poudaril sem, da večjo neposrednost in ljudskost demokracije razumem na eni strani predvsem kot znatno večjo skrb političnih voditeljev za pravice, želje, interese in potrebe ljudi, na drugi strani pa kot večjo neposredno udeležbo volivcev v političnem procesu. Posebej sem izpostavil vlogo in odgovornost medijev v tem procesu, ki naj za ljudi, za javnost prepoznajo in predstavljajo ljudi dela, znanja in etične drže. Zatorej ideji o prežemajoči neposredni in čisti ljudski demokraciji, ki bi bila razumljena dobesedno in referendumsko, ne pritrjujem.
Potem pa je prišla na vrsto izjava, ki se sedaj v medijih, ne le v Pogledih, citira izven konteksta. Dejal sem, da če bi kdo res želel uvesti prav takšen model neposrednega ljudskega odločanja v družbi, "pa bi morali predstavniki politične elite nemudoma in za vedno zapustili politiko, morali bi jo zapustiti s sramom, mnogi med njimi bi se pri tem morali soočiti tudi s kaznovalnimi mehanizmi in kazenskimi pregoni itn. Če sami v sebi ne prepoznajo te etične drže, da bi se odpovedali oblasti, in verjetno je ne bodo, jih je potem treba zamenjati tudi s prisilo, če je potrebno. Tudi tako, da se vstopi v njihove pisarne in se jih z rokami odnese na cesto."
Verjel sem, da bo ta moja izjava pravilno razumljena: kot nasprotovanje ideji o dobesedni in prežemajoči neposredni, ljudski demokraciji, potem kot opomin, kam bi lahko vodila vsesplošna ljudska oblast neorganiziranih množic, končno pa kot omemba pogojev, ki bi verjetno morali biti izpolnjeni, da bi bila takšna ideja udejanjena v najbolj čisti obliki. Zatorej izjava ni bila mišljena dobesedno in naj ne bo razumljena dobesedno. Nikakor tudi ne pritrjujem fizičnemu nasilju, še manj ga promoviram. Odgovoren vpogled v moje dosedanje delo in mišljenje drugačnega sklepanja ne more legitimirati.
Zanimivo je, da je ob vsem dosedanjem javnem delu, pisanju in govorjenju prav ta izjava dobila največjo pozornost in je bila še podkrepljena z njenim poudarjenim navajanjem izven konteksta. Niti podobne medijske pozornosti pa niso bila deležna razmišljanja npr. o novem družbenem redu, pravni identiteti, nujnih sistemskih ukrepih v pravosodju in pri pravnem študiju, odgovornosti in pričakovanjih do medijev, konceptu slovenske ustavne demokracije itd. Kaj meni in nam sporoča takšen medijski odziv na pogovorno dogajanje tistega dne v Ljubljani in hkratna ravnodušnost do ostalih vsebin?
Ker moja glava ni razgreta, si tistih pravih, običajnih počitnic (še) ne bom privoščil. Ne zdi se mi še čas za počitnikovanje. Nujno je nadaljevati in stopnjevati strokovno, intelektualno in drugo javno delo. Nujno je slišati in udejanjiti tisto, o čemer javno govorijo npr. Srećko Horvat, Igor Štiks, Aleš in Erika Debeljak, Sandra Bašić Hrvatin, Antonio Negri in drugi ljudje znanja, modrosti, odgovornosti in etike.
Menim pa, da bi se politična elita morala zamenjati. Soglašam z idejo, da bi bilo treba poiskati in povezati nove ljudi dela, znanja in etične drže, ki naj postanejo novi odločevalci. Mislim tudi, da ni nujno, da se to stori v obliki hierarhično organiziranih in personaliziranih političnih strank. Četudi obstajajo stvarno utemeljeni razlogi za sklep, da bo politične stranke verjetno treba ohraniti. Tudi o tem sem govoril na okrogli mizi. Predstavniško demokracijo, ki je udejanjila prav tiste napake, grožnje in strahove, s katerimi se je snovalo argumente zoper večjo neposrednost in ljudskost demokracije, je nedvomno treba soočiti z novo alternativo. V njenem jedru naj bo večja neposrednost in več pristne ljudskosti. Seveda je treba pripoved o tem začeti z utemeljevanjem pogojev, ki jih je treba izpolniti. A o tem (in tudi o tem sem govoril na tisti okrogli mizi) ob drugi priložnosti.
Andraž Teršek
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011