O domnevni krizi levice
Takšni in drugačni mizantropi
Britanski film New Town Killers ni kakšen pretresljiv umetniški dosežek. Skoraj dve leti po nastanku je sedaj bolj po naključju zašel v slovenske videoteke in verjetno bo sicer povsem korekten triler režiserja Richarda Jobsona ostal bolj ali manj neopažen ob veliko bolj glamuroznih in medijsko eksponiranih produkcijah. Pa vendarle ima film določene kvalitete, ki so lastne predvsem britanskemu narativnemu konceptu, namreč prepričljivo analizo sociološkega ozadja bolj ali manj konvencionalnega zapleta, ki je še kako zanimiva tudi za aktualni evropski in predvsem za slovenski družbeni okvir.
V ospredju je namreč blaziranost, dekadentna vzvišenost oziroma kar popoln prezir do brezoblične amorfne mase povprečne človeške populacije, ki si komajda zasluži pravico do eksistence. Na prvi pogled se to zdi tipično britanska karakteristika, ki se je izoblikovala v stoletjih postopnega formiranja jasno zarisanih mej med družbenimi razredi in ki za razliko od drugih evropskih držav nikoli ni doživela radikalne, kaj šele revolucionarne transformacije takšnega družbenega modela. Vendar se izkaže, da je britanski – ali pa denimo japonski ali indijski – model pravzaprav še najbolj iskren, razdelitve drugod so pač skrite za demagoškimi parolami, glasnimi, vendar zato nič bolj prepričljivimi teoremi in sofističnimi sociološkimi in ideološkimi napletanji, ki pač nimajo nobenega realnega dometa.
Slovenija se zdi še zlasti tipičen primer takšne mimikrije. Za razliko od Britancev, ki so medtem kljub rigidnosti klasičnega ustroja družbe razvili vrsto mehanizmov za kolikor toliko integrativno, če že ne harmonično sobivanje vseh slojev in se pravzaprav lahko pohvalijo s sistematičnimi političnimi, socialnimi in nenazadnje kulturnimi in umetniškimi projekti, ki so namenjeni prav deprivilegiranim in marginaliziranim segmentom družbe, pri nas dominira popolno sprenevedanje. In napihnjena vzvišenost nad »navadnimi« ljudmi, ki daleč prekaša britansko. Ločiti je namreč potrebno različne ravni mizantropije. Ena izhaja iz tradicionalnih družbenih odnosov, druga lahko ima korenine v občutku intelektualne superiornosti, denimo v slogu znane Voltairove sintagme, da se na svetu »tare ljudi, ki si ne zaslužijo, da bi se pogovarjali z njimi«, spet tretja – in ta je značilna za Slovenijo – pa je paternalističen odnos do neuke in nereflektirane mase, ki stalno potrebuje modro vodstvo, to pa je predvsem recidiv prejšnjega režima.
Skoraj pol stoletja trajajoč socialistični eksperiment je namreč utrdil koncept vladajoče elite, katere odločitve so brezprizivne, v določenih primerih, kot je bil pokojni maršal, celo nezmotljive, in takšen koncept je prevzela tudi nova elita. Seveda je s pluralnostjo političnega in medijskega prostora ta položaj nekoliko težje obdržati, vendar večjih zapletov pravzaprav ni, saj so transformacije družbe v smeri nove samozavesti posameznika in družbenih skupin zelo počasne. In vedno se najdejo pri roki kakšni slepilni manevri, predvsem opletanje s povsem preživelo paradigmo o levici in desnici, ki je pri nas spervertirana do skrajnih meja. Slovenija je verjetno edina država v svetu, kjer se vsi milijonarji deklarirajo za levičarje, kjer takšni in drugačni povzpetniki s porscheji in bentleyji ter bančnimi računi na Cipru in na Kajmanskih otokih držijo govore ob delavskih prvomajskih proslavah, njihova edina »levičarska« legitimacija pa je podpiranje partizanov in nasprotovanje Katoliški cerkvi. Za dodatno ustvarjanje megle služijo zaklinjanja in čaščenja nekdanjih komunističnih samodržcev, s katerimi jih pravzaprav druži le sla po neomejeni manipulaciji.
Danes smo priča neštetim analizam o domnevni krizi levice. Te se morda lahko aplicirajo v državah z dolgo tradicijo parlamentarne demokracije, pri nas pa so povsem neuporabne. Problem je namreč na dlani – gre za popolno alienacijo tako imenovanih levičarskih struktur od realnih problemov družbe. Tako politiki kot teoretiki – lep primer je Slavoj Žižek – svoj prostor delovanja omejujejo na kabinete, salone, akademske kroge ter skrbno aranžirane medijske nastope, zato razen samozadostnega egotripa od njihovih potez tudi ni nobenih koristi. Ker se tudi sami zavedajo svoje impotentnosti, se navkljub popolni inferiornosti Slovenije na mednarodnem političnem prizorišču najraje ukvarjajo z velikimi, globalnimi abstraktnimi temami, tak način pa je v veljavi od nekdanjega premiera Janeza Drnovška do aktualnega Boruta Pahorja.
Če hočemo problem rešiti, ga je potrebno najprej detektirati. In predvsem priznati. To pa pomeni povsem drugačno družbeno paradigmo od te, s katero se soočamo sedaj. Predvsem je potrebno pomesti s klišeji o antagonizmih med tako imenovanim socializmom in kapitalizmom, pri čemer naj bi bil slednji vir vseh naših tegob in nesreč. Celotno zgodovino človeške civilizacije je namreč potrebno oceniti s stališča stvarnih parametrov, torej konkretne vloge in angažmaja posamezne politične opcije in posameznika, nenazadnje tudi njegovih osebnih vrlin in pomanjkljivosti, vse ostalo je zgolj ideološka navlaka, ki je povsem brezpredmetna. In tukaj spet pridemo do slovenske različice vzvišene ljudomrznosti ali vsaj cinične distance, ki se manifestira na vsakem koraku, pa vendar ostaja skoraj povsem anonimen fenomen.
Roko na srce nam je vsem vsaj občasno nekoliko blizu denimo Schopenhauerjeva misel, da »nam bo sčasoma postalo vseeno, kaj se dogaja v tujih glavah, če bomo le dodobra spoznali plitko, jalovo naravo njihovih misli, ozkost njihovih pogledov na svet, ničevost njihovih čustev, izrojenost njihovih mnenj in številčnost njihovih zmot«; vendar imamo pač »navadni državljani« takšen privilegij, medtem ko si ga politiki ne morejo privoščiti, sicer jih sploh ne potrebujemo. In pri nas bi morala biti ost teh Schopenhauerjevih razmišljanj uperjena ne toliko proti plebsu, temveč predvsem proti navidezni, samooklicani eliti. Če v teh dolgih zimskih večerih nimate za početi kaj pametnejšega, si torej oglejte film New Town Killers. Če nič drugega, je prav osvežujoče videti brezkompromisno realno sliko družbenih razmerij in napetosti. In tukaj je še svojevrsten, za Britance značilen happy end, zaključek torej, ki ga glede na prevladujoče trende in manipulacije pri nas še dolgo ne bomo videli.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011