Potovanje v Detmold
Z vlakom skozi tunel proti Podrožci. V neki vdolbini stoji mladenič iz romana Ponovitev, ime mu je Peter Handke, tudi ta mi ni več tujec, odkar sem prebral njegov roman, pisal sem o njem. Mladenič se je napotil peš skozi karavanški predor, umaknil se je pred bobnečim vlakom na svoji poti v Jugoslavijo, kjer mu bo na Jesenicah v neki gostilni s stene prijazno pokimal Tito. Skozi tunel vozijo tovorni vlaki domobrance v živinskih vagonih, čakajo jih mučilnice Šentvida in brezna, brezdno Kočevskega roga, vedno, kadar se peljem tu skozi, pomislim na ta prizor. Od Beljaka zavijem v Celovec, zvečer na sprehodu ob Vrbskem jezeru, v Krivi vrbi. Tišina, gladina mirna kot led. Zdi se mi, da preko Karavank prihajajo šibki odmevi trušča in kaosa, ki vlada onkraj v zmedeni, vse bolj kaotični Jugoslaviji.
Na ledu, ki prekriva jezero, vidim demarkacijsko črto med bodočo SHS in Avstrijo, označena je s smrekovimi vejicami, znana fotografija. Tu, na sredi jezera, bi naj bila meja med Avstrijo in novo državo južnih Slovanov. Plebiscit jo je pomaknil na Karavanke. Tako razpadajo države in nastajajo nove, z vejicami, zataknjenimi v led. 26. junija, čez samo dvajset dni, bo v Sloveniji plebiscit o neodvisnosti. Zdaj ni ledu, pomlad je, topla, pomladni vonj jezerske vode. Ponoči v Salzburgu, tu je Ludvik H., ki mu pripovedujem, da sem videl Handkeja stati v tunelu. On pa potem nastopi z dolgim samogovorom z nekimi metaforami o slikanju krtove dežele, o podpodju in podzemlju, o potovanju skozi temo zemlje, komaj mu sledim, ne razumem čisto dobro, utrujenost. Lokal zapirajo, a moram res zmeraj sedeti v gostilni do trenutka, ko začnejo zlagati stole na mize?
Topla junijska noč zunaj naju zbistri. Pred nekaj meseci, bil je november, sva tudi neko noč hodila po teh ulicah, Ludvik H. je nočni popotnik, nočni kronist, ne samo zvezdnih noči slovenskega Krasa, tudi kronist temnih ulic in temačnih pokopališč svojega Solnograda, takrat mi je na neki hiši pokazal Traklovo spominsko tablo, na kateri so bili poleg uradnega kovinskega napisa z roko načečkani verzi, Traklovi: O tebi pojem, tebe pojem, ti divja razklanost, ki mi jih je Ludvik H. sredi noči prevajal v slovenščino. Traklovi verzi, obsijani z mrzlo novembrsko mesečino, so se ob stoletnici pesnikovega rojstva pojavili povsod po Salzburgu, na hišah, na obokih nad mračnimi ulicami. Menda so o skrivnostnih Traklovih grafitih poročali lokalni časopisi. In napisal jih je, kdo drug, če ne on, besedni tihotapec, Wigl, kakor so ga klicali v njegovi alpski vasi, obdani s skalnatimi valovi, visokimi skalnimi brizgi Kamnitega morja, ko še ni bil besedni tihotapec, ki pozna pesniške besede Krasa, Transilvanije, budimpeških kavarn, pariških predmestij in istrskih čričkov. Bila sva, pred nekaj meseci, nočna popotnika, kakor kakšna, z njegovimi besedami, »gluha riba, ki plava v temi«. In zdaj, v topli junijski noči, spet tavava po praznih ulicah, ko se Ludvik H. nenadoma zaustavi in mi pokaže na kletno okno tik nad pločnikom: tu! Tu je delal! Kletno okno je okno nekdanje delavnice, v kateri je nekoč delal kot vajenec T. Bernhard. Morda se je tu, poskušam modrovati, nalezel svojega ljudomrzništva, avstromrzništva. Ludvik H. ne pritegne, kletno okno je pomembno samo po sebi, samo po sebi pove vse, ne potrebuje mojih komentarjev. Soba v gostilni Stern; že proti jutru, pred spanjem, zagledam v kopalnici rdeč, krvav madež na brisači, malo me strese od rahle groze. Ko se po kratkem spancu zjutraj prebudim, se izkaže, da gre za veliko vtkano rožo, vrtnico.
7. junij, 1991
V Münchnu smo potem okrog poldneva vsi zbrani: Ludvik Hartinger, besedni tihotapec iz Salzburga, Klaus Detlef Olof, hanzeat iz Lübecka, Slavko Mihalić, poeta laureatus iz Zagreba, in jaz, nespečni človek iz Ljubljane. Veseljaško se spravimo nad bavarske bele klobase in pivo. Le Slavko je videti nekoliko obupan, pravi, da mu odpoveduje vid, vseeno se potem med vožnjo proti daljnemu Detmoldu razvije razgibano razpoloženje besednih popotnikov. Izogibamo se težkim pogovorom o napetih razmerah v Jugoslaviji, tukaj potuje Literatur Expres, kot poimenujemo našo ekspedicijo na sever Nemčije.
V Kasslu dolgo čakanje na prestop, ogled Wilhelmshöhe, nori spomenik deželnega kneza Wilhelma IX., njegove germansko-grške provincialne domišljije, nekoliko me spominja na podvige Ludvika Bavarskega. Na vrhu hriba tempelj s Herkulom, spodaj umetno zgrajeno divje gorovje, park, slapovi, potoki, megalomanija. Čudaški Wilhelm je prodajal svoje podložnike za najemniške vojake v Ameriko, z denarjem, ki ga je dobil zanje, je gradil to čudo, delali so seveda tisti, ki so ostali. Olof pravi, da je Landgraf izgnal Büchnerja, pa tudi Schillerja, čisto mogoče, da so njegovi Razbojniki nastali v tem času, bo preveril.
In Literatur Expres potuje naprej, nasproti mi sedi rdečelaska – Rote haare, Gott bewahre! –, ob meni Slavko Mihalić s slušalkami na ušesih. Slavko posluša Bacha, ljubi Bacha, ena od njegovih lepih pesmi pripoveduje o tem, kako skladatelj sedi v svoji sobi, na dvorišču kokodakajo kokoške, po hiši se podi truma njegovih otrok, v kuhinji se prepirajo dekle, Johann Sebastian Bach pa piše svoje fuge, kantate in suite, ničesar drugega ne sliši. Tudi Slavko Mihalić ničesar ne sliši, zato pa slišimo vsi drugi, ko se vlak škripaje zaustavi in potem Slavko v popolno tišino zakliče: Drago!, vsi molčeči potniki pogledajo k nama, jaz ga sunem med rebra, ni treba kričati, tudi če bi šepetal, bi slišal. Toda on posluša Bacha. Še glasneje zavpije in pokaže skozi okno: »Fukla!« Rdečelaska dvigne pogled od knjige in naju začudeno pogleda, vsi bolščijo v naju. »Fukla,« vpije Slavko Mihalič, »Name der Stadt!« Pogledam skozi okno in ga prosim, naj sname slušalke. Poglej dobro, mu rečem, piše Fulda, Name der Stadt je Fulda. Slavko ne vidi dobro, na naočnikih ima debela stekla z močno dioptrijo. Sliši pa samo Bacha. Tudi ne vem, zakaj z mano govori nemško. Saj jaz razumem hrvaško, on pa celo prevaja iz slovenščine. Vlak potem spelje, zdi se mi, da slišim, kako kolesca v glavah molčečih potnikov meljejo misli o Fukli in Fuldi, neka gospa se skloni k svojemu gospodu in mu na uho nekaj šepeta, gotovo o tem pomembnem vprašanju. O dragi veliki pesnik, o Fukla, ime mesta. Ludvik H. mi potem dolgo in temeljito razlaga nemško besedo »peinlich«, ki jo pravzaprav dobro razumejo samo Avstrijci, »Peinlichkeit« je nekaj tako avstrijskega, kakor Avstrija sama. Skoraj tako temeljito in obsežno mi razlaga, kakor zna nemško, se pravi avstrijsko govorečim razlagati slovensko besedo »tolmun«.
8. junij, 1991
Peinlichkeit, nerodnost in zadrega tudi naslednji večer v Detmoldu. Med branjem v Grabbejevi hiši, ko sedim na osvetljenem odru in gledam v globino temne dvorane, komaj vidim glave poslušalcev v prvih vrstah, in čakam, da bom nastopil za Mihalićem, nenadoma opazim, pravzaprav najprej zavoham, da imam na konici čevlja pasji drek. Nekje sem v temni ulici, ne da bi opazil, brcnil v to nesnago. Gledam okrog sebe, ali smrdi še komu, a vsi so zaverovani v poslušanje Mihalićevih pesmi, posebej močno učinkuje prav tista o Bachu. Aplavz, zdaj ne morem z odra. Torej govorim, potem berem, ves čas s slabim občutkom in z mislijo na tisto peinlich zadevo na mojem čevlju. Potem se odpre diskusija, opravičim se, odidem z odra, tečem na stranišče, očistim tisto reč in se vrnem. Debata traja, težko je verjeti: 3 ure in pol! Dežujejo vprašanja o pisatelju na vzhodu – ta tema jim je posebej ljuba, saj zdaj po priključitvi DDR vsak dan zvejo kaj novega – o razmerah v Jugoslaviji, nekdo vstane in vpraša, kaj bo s Slovenijo po 26. juniju? Ko bi jaz vedel, dragi poslušalec, ko bi jaz vedel. A rečem, da najbrž ne bo nič posebnega, jugoslovanski socializem je bil drugačen od onega za pravo železno zaveso, ljudje že imajo nekaj izkušenj z dogovarjanjem in toleranco. Samo da ne laže, ciciban, samo da ne laže.
Poslavljamo se od rojstne hiše Christiana Grabbeja, leta 1822 je napisal veseloigro: Scherz, Satire, Ironie und tiefere Bedeutung (Šala, satira, ironija in globlji pomen), zdaj mi pa nihče ne zna povedati, o čem pravzaprav igra s tako zanimivim naslovom govori. Taka je usoda pisateljev in njihovih del z zanimivimi naslovi. O čem že govori tista Jančarjeva drama Veliki briljantni valček, bo vprašal mladi radovednež čez trideset let. O plesu?
Ludvik H. zavzetim literarnim gospem iz Detmolda razlaga slovensko besedo tolmun, kakršne v nemščini ni. Gospe so očarane, zato doda še dolgo in slikovito razlago besede obronek.
Stanujemo v hiši na robu gozda, v trdi temi komaj najdemo do tja, seveda spet bolj v jutranjih kot nočnih urah. Padem v posteljo in nemudoma se mi začne sanjati o monstruoznem spomeniku v Kasslu, stojim sredi Herkulovega templja tam zgoraj in z moje točke gre povsem ravna črta, premica naravnost navzdol, skozi dvorec, čez glavno ulico Kassla spodaj, nekam proti horizontu se izgublja. Zdaj vidim, da je to pravzaprav napeta vrv, pripeta pod mojimi nogami tukaj in nekje daleč na nevidno točko obzorja. Stopiti bi moral na to vrv, pa oklevam, nekdo me sune, pojdi že, reče, jaz pa oklevam. Potem stopim in se zagledam v globino, zavrti se mi, kakor da bi pogledal v globok tolmun. Daleč spodaj je tisto Wilhelmovo gorovje, brzice in slapovi. In se zbudim, zato seveda vem, kaj se mi je sanjalo. Koliko stvari se nam odsanja in sploh ne vemo zanje, če se ne zbudimo. Kakor jaz v tisti temni hiši na severu Nemčije, na obronku gozda, kjer pa je bilo tudi potem, ko sem se prebudil, kakor v kakšnih čudnih sanjah. Še zlasti zato, ker so bili vrhovi dreves čudno osvetljeni. Pogledal sem na uro, komaj štiri. Severna noč je kratka.
9. junij, 1991
Še en spomenik, Hermannu, Armeniusu, ki naj bi v bližnji soteski, pod hribom, na katerem stoji, potolkel Rimljane. Najverjetneje, lokacija ni dokazana. Visok spomenik, kakor vsiljivi ali celo nasilni falus nad pokrajino, za koga bi lahko bil strah vzbujajoči klicaj nemške samozavesti, napajajoče se iz germanske mitologije. Moj oče že, bil je šokiran in razbolen od nemške moči iz kaceta, tja do konca življenja. Bil je defetistično prepričan, da se bodo Nemci pobrali in da se bo vse skupaj ponovilo. Ludvik H. govori o svojem očetu v neki trafiki sredi Kamnitega morja. Potem Literatur Expres drvi proti jugu, besedni potepuhi jejo nürnberške klobasice, klobasajo duhovite neumnosti, pijejo pivo in zganjajo obešenjaške šale. Le Olof je nekoliko otožen, bil je čisto blizu domačega Lübecka, kjer veter vleče oblake čez morje, čez obalo, čez velike sklade kamenja, ki jih je mrzlo severno morje s svojo silo nakopičilo na kopnem. Od tam ga je življenje, se pravi slavistika, odneslo v Sarajevo, v Celovec, v Ljubljano.
Beseda Lübeck ima slovanski etimološki izvor, pomeni ljub, ljubek. Prišel je iz Lübecka, ki pomeni ljubek, in zdaj se iz Celovca pogosto vozi čez Ljubelj v Ljubljano, kjer ga čaka njegova ljubljena z imenom Ljuba. Ludvik H. se veseli te besedne igre, nobeno pivo, nobena klobasa ga ne more bolj razveseliti kot besedno klobasanje. Bolj ko gre vlak proti jugu, manj sva za šale midva z Mihalićem. Njega ne skrbi samo, kako bo v Zagrebu potekala operacija njegovih kratkovidnih oči, sprašuje se tudi, kaj se bo zgodilo v Jugi. V Münchnu kupiva hrvaške časopise, na naslovnicah: Vojaki ljudske armade so zaprli štiri Splitčane, ugrabili so jih na domovih. In še ena ugrabitev, v Sloveniji. Aretirali so nekega Miloševića, ki nima nič z onim partijskim Miloševićem iz Beograda, ta, ki so ga zgrabili, je namreč major slovenske teritorialne obrambe. V Mariboru so ga pripadniki jugoslovanske ljudske armade odpeljali iz pisarne v vozilu z lažnimi oznakami Rdečega križa. Razbojniki, reče Slavko, kaj bo iz tega? Poskušam se pošaliti s (Schillerjevimi?) verzi o tridesetih razbojnikih, ki jih je Olof deklamiral na Wilhelmshöhe: Solang die dreissig Räuber herschen, / regiert der Furcht den … katero deželo? Yugoland? Slavko me začudeno gleda skozi debela stekla naočnikov, ne zdi se mu smešno. Ni nama več prav do smeha. V Salzburgu se poslovi Ludvik H., pogrešal ga bom, v Beljaku stopi z vlaka Klaus O.; Literatur Expres pa samo še z dvema potnikoma proti Karavankam, eden ima na ušesih slušalke in spet posluša Bacha, drugi opazuje koroško pastoralo, vlak bo vsak hip v dolgem, temnem tunelu.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012