Ponzijeva shema: polom v poslu, uspeh na odru

25. 01. 2012
Se še spominjate Bernieja Madoffa, vrhunskega ameriškega finančnega fičfiriča, ki je bajno obogatel s piramidnimi sistemi, nato pa se je njegova poslovna pot klavrno končala z aretacijo decembra 2008? V pojasnilo je izustil le dve besedi: »Ponzijeva shema.« Kdo je bil Carlo Ponzi, se je vprašal tudi francoski dramatik in gledališki režiser David Lescot. Poglobil se je v osupljivo življenjsko zgodbo nekakšnega predhodnika sodobnih finančnih sistemov in o tem spisal gledališko igro, ki jo je najprej postavil na oder Théâtre de l'Union v Limogesu, kjer je sredi januarja letos doživela velik uspeh. Ponzijevo shemo so nato uprizorili tudi v enem od gledališč v Parizu in se zdaj podajajo na turnejo po Franciji.

Carlo Ponzi se je rodil okrog leta 1880 v Parmi kot sin poštarja in matere iz nekoč premožne, a obubožane družine. Z dvesto dolarji v žepu se je v zgodnjih dvajsetih letih podal na plovbo čez Atlantik, boljšemu življenju naproti. Njegov načrt se je zamajal že na parniku, kjer je privarčevani znesek skoraj v celoti zaigral pri kartah in se novembra 1903 izkrcal v Bostonu z 2,5 dolarja. Nadaljnjih petnajst let se je selil po Ameriki in opravljal vsa mogoča dela, od New Yorka do Montréala, od Atlante do Bloctona v Alabami; bil je natakar, bolničar in bančni uslužbenec. Naposled je pristal v kehi, ker so ga zalotili pri tihotapljenju italijanskih ilegalnih priseljencev. V zaporu je spoznal Charlesa Morsa, nekakšnega predhodnika Bernarda Madoffa, ki ga je naučil, kako si prisvajati denar, ne da bi za to tvegal zaporno kazen. Okrog leta 1915 je bil Carlo Ponzi v Bostonu, očitno sprijaznjen, da nikoli ne bo obogatel, zaposlen v nekem izvozno-uvoznem podjetju. Toda svojim sanjam se v resnici nikoli ni odrekel! Pritajil se je do leta 1919, ko je po koncu prve svetovne vojne vrednost nekaterih denarnih enot v evropskih državah vrtoglavo padla. Tedaj je Ponzi dobil genialno zamisel: kaj če bi špekuliral z vrednostjo poštnih nakaznic, ki bi načeloma morale biti enako vredne v vseh državah?

Ostalo je zgodovina: postavil je denarno shemo velikanskih razsežnosti, ki je uvrščena v vse sodobne učbenike ekonomije. Pravila so bila preprosta: vlagateljem je v 45 dneh zagotavljal 50-odstotni donos, obresti pa izplačeval z novimi vplačili. Na začetku mu je šlo zelo dobro od rok in leto dni je bil milijonar, potem pa se je leta 1920 vse sesulo.

»Ponzijevo življenje izjemno dobro ponazarja stoletje, v katerem živimo, stoletje, v katerem ne štejejo ne utopične ideje ne politični režimi ne vojne, temveč samo denar,« pravi avtor gledališke igre David Lescot. Skrivnost uspeha njegove drame tiči v tem, da gledalcev z ničimer ne poskuša poučevati, temveč se igra pred očmi publike odvije gladko in lahkotno, povezujoč komične trenutke z melanholijo. Odlično so upodobljeni tudi liki, od Carla Ponzija in njegove žene Rose do njene matere, grozovite Imelde, pa tropa bančnikov, uslužbencev, advokatov, policistov, detektivov in množice t. i. malih ljudi, ki jih je zapeljal obet bogastva in so vse svoje prihranke izročili v roke prevaranta. Pri tem je treba pohvaliti tudi igralce, zaključuje novinarka Le Monda, še zlasti Scalija Delpeyrata, ki je upodobil Carla Ponzija, prvovrstnega goljufa, čigar uspeh je (bil) mogoče le v svetu, ki (je) takšne goljufije dopušča(l). 

Komentarji