Odziv na kritiko Draga Bajta
Z mnogim stvarmi, ki jih je zapisal v knjižni oceni, se seveda strinjam. Zato sem v uvodniku k leksikonu izrecno opozoril na pomanjkljivosti, hkrati pa na velike potenciale, ki jih tak pristop k obravnavi urbanega življenja ponuja. Zato ne vidim razloga, da bi to recenzent moral ponavljati in s tem dajati vtis, kakor da so avtorji preveč nečimrni ali amaterski, da bi to sami opazili. Tukaj nekatere stvari ponavljam zaradi tistih, ki leksikona še niso prebirali – in ga zaradi Bajtove ocene mogoče nikoli ne bodo.
Ustvarjalci leksikona smo se od samega začetka zavedali, da končni izdelek nikakor ne bo popoln. Kako pa naj s 500 gesli, kolikor smo jih uspeli zbrati v leksikonu, celovito predstavimo povojno življenje v Mariboru? Ker za kaj več ni bilo sredstev, četudi daje Bajtova ocena vtis, da smo v mestu EPK rodili še en drag in nepotreben kulturni izdelek. Ne, tovrstne namige ostro zavračam, saj je večina dela opravljenega volontersko. V tem smislu smo lahko zadovoljni s slehernim izkupičkom našega podjetja. Ne Maribor ne leksikon nista v kategoriji recimo starih leksikonov Cankarjeve založbe ali novejših prevodov Mladinske knjige, kjer so številni in finančno motivirani uredniški odbori več let debatirali in prečesavali zasnovo, si mnogokrat prepošiljali besedila in na koncu za deset-, sto- ali tisočkrat večje proračune spravili na plan referenčno in tehnično neoporečno obliko leksikona. Leksikon mariborske družbe in kulture že v osnovi ne more biti nacionalen projekt: vsem, ki so se kadarkoli lotevali tovrstnih gverilskih projektov, je jasno, kaj to pomeni na ravni uredniških naporov, kadrovske podhranjenosti itn. Ker je bil gospod Bajt na prvi javni predstavitvi edicije, me žalosti, da teh stvar ni slišal.
Številna osebna gesla, ki jih pogreša recenzent, spadajo v njegovo edicijo Kdo je kdo, v našem primeru pa bi po nepotrebnem obremenili leksikon s podatki, ki povprečnemu bralcu nič ne povedo o trendih in družbenih omrežjih, zato nimajo družbeno-refleksivne vrednosti. Individuacija je povsem meščanski koncept, nas pa je zanimalo tudi mesto kot živ, spremenljiv in medsebojno prepleten organizem. V obseg, ki smo ga določili glede na razpoložljiva sredstva, se ni dalo v neskončnost stiskati dodatnih vsebin.
Še posebej preseneča Bajtovo zavračanje gesel o Dravi, Podravju, Štajerski, naravnih danostih, vodah, predelih mesta ipd. Kakor da še ni slišal za kulturno krajino, za ekologijo, za migracije in identifikacijske točke urbanega življenja. Kakor da družba in kultura lebdita v nekem posvečenem in osamosvojenem prostoru. Ne, sleherna civilizacija je tudi specifična produkcijska vpetost okolja in resursov in je tudi degradacija. Prostor ni zgolj umestitev, ampak je rezultat družbenih zamišljanj in pogajanj.
Recenzentovo mnenje, da zasnova »ni bila izdelana, sistematično domišljena in izvedena v vseh podrobnostih, da je leksikon slab, pa naj vsebuje še tako dobre in izčrpne podatke«, je spet taka, ki vidi le prazno polovico kozarca. To preprosto ni res. Zasnova je bila precej natančna, vprašanje pa je, koliko so se posamezni »brezplačni« avtorji držali navodil. In kakšen je sploh bil moj mandat in navdih, da v opisanih produkcijskih pogojih dvigujem zahteve, s tem pa ogrozim sam projekt. EPK je samo enkrat in traja kratek čas, motivacije za take edicije ne bo več kmalu, če sploh še kdaj. Osebno sem od tega projekta in skrbi za 170 ljudi precej izčrpan.
Ko se boste torej, cenjeni bralci, odločali, ali le z zamahom roke opraviti z Leksikonom mariborske družbe in kulture, ker je to izdelek mariborskih malomeščanskih in pogoltnih amaterjev, ali pa bi nemara prelistali edicijo, ker je prva taka v Sloveniji in na svetu, upoštevajte družbeni in zgodovinski kontekst njenega nastajanja in njeno poslanstvo. Vse to boste seveda lahko razumeli, če boste knjigo sploh pogledali. Še posebej to velja za tiste, ki »gravitirajo« proti Mariboru. S tehnikalijami, kot so kazalke in podobno, se bomo mogoče ukvarjali kdaj drugič, če bodo pogoji za to, nismo pa se zaradi neizpolnjevanja najvišjih leksikografskih standardov odrekli temeljni ideji in poslanstvu projekta: povezati razpršena mestna intelektualna jedra, spisati pregled mariborske polpretekle družbe in kulture za »laično« bralstvo, spodbuditi samospoznavanje in samozavest, nakazati uspehe in zablode industrijske družbe in možne smeri razvoja, vpeti spodnještajersko urbanost v širše družbene in geografske prostore ipd. Predvsem pa postaviti spoznavne temeljne za regionalizacijo in decentralizacijo države. Zato stane leksikon le 11 evrov! Literarna kritika je za vse te dimenzije pač prekratka.
Čeprav je moje življenje razpeto med Ljubljano in Mariborom in zato nujno presega lokalpatriotsko zaslepljenost in samovšečnost, si ob kritiki gospoda Bajta ne morem kaj, da v njej ne bi videl tudi kanček ljubljanske nevoščljivosti in nagajanja. Oj, kako bi bil počaščen, če bi se nam gospod Bajt v prihodnje pridružil in z nami dobrohotno podelil nekaj svojih bogatih izkušenj.
Peter Simonič, urednik Leksikona mariborske družbe in kulture po letu 1945