Odposlanec polkovnika G
Kakšna je v Libiji situacija danes, je žal jasno tudi občasnemu konzumentu medijev, leta 2005 pa se je ta očarljiva severnoafriška država po letih sankcij in samoosamitve počasi in oklevajoče začela odpirati tujcem. Toda do tistih, ki so si jo prišli samo ogledovat in ne sklepat posle, je bila še vedno precej sumničava. Pridobiti individualno turistično vizo je bilo menda manjši čudež, mnogo bolj modro se je bilo tja podati v skupini in z agencijo. Še celo organizirane ekspedicije so si morale poiskati pomoč pri domačih turističnih delavcih. V paketu z najemom terenskih vozil in ekipe voznikov, kuharjev in vodnikov je bil tudi agent pododdelka državne obveščevalne službe. Njegova naloga je bila bedeti, da se radovednost popotnikov ne bi preveč razpasla in bi skrenili z ustaljenih kolesnic, ki so jih terenci, naloženi s turisti, iz dneva v dan zarisovali v razbeljeni puščavski pesek. Tako se je skupini dvanajstih slovenskih popotnikov pridružil Mahdi, mladenič sredi dvajsetih, sramežljivega nasmeška in brezhibno urejene pričeske iz temnih kodrov. Ko smo ga uzrli v Sebhi, mestecu na jugu Libije, ki je bilo naše izhodišče za raziskovanje Sahare, so se nam, oprtanim z nahrbtniki, oblečenim v visokotehnološko pohodniško opravo in s težkimi gojzarji na nogah, predvsem pa s preudarno pokritimi glavami, usta sama od sebe raztegnila v prizanesljiv nasmešek. Mahdi je imel na sebi platnene hlače peščene barve – pa niso delovala kot maskirno oblačilo, temveč bolj kot nepogrešljivi modni dodatek kakšnega sredozemskega plejboja –, nebesno moder bombažen pulover, na nogah pa nizke semiš mokasine. Ko smo ga premerili do pet, smo že skoraj izbruhnili v krohot. V zavetju jezika, ki v premeru nekaj tisoč kilometrov ni bil razumljiv nikomur razen nam dvanajstim, smo si izmenjavali škodoželjne opazke glede njegove pojave. »Niti sto metrov ne bo naredil v teh čevljih, na vročem pesku se mu bodo najpozneje do opoldneva podplati stopili«, »Sonce mu bo scvrlo glavo in že jutri ga bomo morali odpeljati nazaj v civilizacijo«, »Mehkužen, kot je videti, se bo vsak večer in vsako jutro hotel tuširati«, je hahljaje završalo med nami. A saj jezik ni pomemben, govorica kretenj je univerzalna in Mahdi je, kot bi mu nevidni tolmač prišepetaval v uho prevod, prav gotovo zelo dobro vedel, o čem se pomenkujemo. Nelagodno se je prestopal in z milim izrazom pritepenega pasjega mladiča, ki bi dal vse na svetu, da bi se prikupil mimoidočemu na ulici, tipal od prvega do zadnjega člana naše skupine. Zaman, med oholimi zahodnjaki, ki so se podali odkrivat puščavo s samozavestjo in samozadostnostjo, ki sta bili spremljevalki prav vsake odprave, od francoske Renéja Cailléja, ki si je konec 19. stoletja pripel zmagoslavni naziv prvega nemuslimana, ki je prodrl v bajeslovni Timbuktu na koncu slovite poti saharskih kameljih karavan, ni bilo šibkega člena, ki bi ga spustil blizu. Mahdiju ni preostalo drugega, kot da zmedeno pomežika v sonce in si nadene temna očala. Trenutek zatem je vodja skupine, slovenski vodič, dal znak za odhod in poskakali smo v džipe. Odveč je dodati, da si Mahdija, ki smo mu, da bi bilo naše medsebojno sporazumevanje kar najbolj hermetično zaprto, nadeli vzdevek »polkovnikov odposlanec« (po polkovniku Gadafiju), nihče ni želel zraven. Resignirano je torej počakal, da smo se vsi namestili, nato pa še sam, s sklonjeno glavo in poklapanim korakom, prisedel h kuharju, v t. i. jedilni džip, v katerem je z nami potovala oprema za priročno kuhinjo: plinski gorilnik, modro-beli progasti zaslon, ki je lonce med kuhanjem ščitil pred vetrom, in zaloge hrane za dvotedensko poskakovanje po sipinah. Pred Mahdijem je bilo dolgih in samotnih štirinajst dni ...
Zavest, da smo deželico pod Alpami zapustili še ravno pravi čas, preden jo je zasula prva pošiljka snega, občutja svobode in neomejenosti, ki ob pogledu na peščena prostranstva zajamejo vsakega, vsaj približno dojemljivega zahodnjaka, poskakovanje terencev in sproščeni smeh njihovih tuareških voznikov vsakič, ko so tik pred vrhom morali priznati poraz, pa so brez nerganja pretaknili prestavo in se skupaj s človeškim tovorom ritensko spustili na začetno točko ter poskušali ponovno – vse to nas je povezalo tesneje in hitreje, kot bi bilo pričakovati skladno s temeljnimi psihološkimi ugotovitvami o dinamiki skupine. Le kako se ne bi zbližali, tudi tisti, ki se pred saharsko ekspedicijo sploh nismo poznali, ko pa smo zjutraj skoraj hkrati odpirali zadrge šotorov in zrli v dvigajočo se sončno kroglo, se nato kremžili nad rezinami posušenega kruha, ki so imele nezmotljiv priokus po bencinu (na strehi kuhinjskega džipa so, povezani v bisagi, potovali hlebci kruha in kovinski rezervoarji z gorivom), a so nam kljub temu šle v slast mnogo bolj, kot če bi se nam v ustih topili masleni rogljički v kakšni pariški kavarni? Po kosilu, ki je po začetnem navdušenju postalo tako obupno enolično, da smo že čez nekaj dni vsako opoldne, ko smo posedli okoli kockastega prta, pogrnjenega po tleh in obloženega s standardnim asortimentom solat in kuskusa, kot nekakšni taboriščniki na glas sanjarili o okusu kremšnit, pic, testenin z bolonjsko omako. Srečevali smo se med skalnatimi izrastki kamnite puščave, ki so bili idealen približek veceja, z zavoji toaletnega papirja v rokah. K srcu so nam prirasli tudi tuareški spremljevalci – Mohamed, Bašir, Bilal, Halifa, Naser ... –, brez katerih bi bili v puščavskem prostranstvu, kjer so si bile sipine podobne kot jajce jajcu, bolj monumentalne kamnite tvorbe, ki bi lahko rabile za orientacijsko točko, pa je veter tako hitro preoblikoval, da si jih sploh ni imelo smisla zapomniti, tako in tako izgubljeni. Vsakdo je imel svojo nalogo, čeravno morda na prvi pogled, razen pri voznikih, ni bila najbolj očitna: Bakaj nam je pripravljal zajtrke, kosila in večerje, Bašir je bil s svojimi plastičnimi natikači na onogavičenih nogah, s katerimi je pogumno ril po puščavskem pesku, nezmotljivi človeški GPS, Halifa je ob večerih, ko smo sklenili sedeči obroč okrog tabornega ognja, privlekel vodno pipo in nam nato skuhal čaj, ki ga je prelival z vsaj enega metra višine iz kozarca v kozarec tako dolgo, da se je naredila pena kot pri kapučinu. Kaj pa Mahdi? Vsem nam je bil odveč. Dobival je hrano in smel je drobencljati za nami, s svojo litrsko plastenko vode, ki jo je nosil pod pazduho kot izgubljen otrok plišastega medvedka, smel se je smejati, kadar smo se smejali domislicam tuareških vodnikov mi in kadar je kakšnega Tuarega spravil v smeh kdo od zahodnjakov. Nikoli pa ga ni nihče nič vprašal, ga počakal ali mu spodbudno pomignil, kadar smo zagrizli v kolena pri vzponu. Nobeno pretiravanje ne bi bilo, če bi zapisala, da bi bili, vsaj prve dni, še najbolj zadovoljni, če bi ga nekje pozabili. Pa se je na veliko razočaranje vseh ob vsakem premiku še pravi hip zganil in skočil v kuhinjski džip.
Največ nejevolje je med nas zanesel zvečer, ko smo si postavili šotore in nato malce stran od tabora določili prostorček, ki smo ga ljubkovalno poimenovali »kopalnica«. To je pomenilo, da se bomo po večerji tam zvrstili vsak s svojim odmerkom toaletnega papirja (občutljivejši pa tudi z vlažilnimi robčki), zjutraj pa si bomo privoščili prhanje s približno pol litra vode iz plastične cisterne, ki si jo bomo zlivali po telesu iz kositrnega lončka. Kot nalašč je trapasti špicelj iz večera v večer ravno nekam v bližino »kopalnice« vrgel svojo spalno vrečo, jo razvil in potem sedeč na mehki podlogi iz primerne oddaljenosti gledal proti veseli družbi za tabornim ognjem. Ko se je zmračilo in ni bilo razločiti ničesar več razen plamenčkov, ki so se sukljali nad dračjem, ter sija naših naglavnih svetilk, se je tudi iz njegove smeri svetlikal samo še ožarjen krožec – ogorek ene močnih cigaret lokalne znamke Business, smo sklepali. Kaj več pa nas tudi ni zanimalo.
Pripadnost skupini in brezskrbnost, ki se ponavadi polotita zahodnjakov na dopustu, sta nas naredili tako brezbrižne, da se je nekega večera nekdo, ne vem več natanko, kdo, pomotoma ali pa mogoče kar nalašč, odpravil na potrebo nekam v bližino Mahdijevega tabora. In se čez nekaj trenutkov vrnil z novico dneva: odposlanec polkovnika G, po službeni dolžnosti venomer čuječi špicelj, se varno oddaljen od skupine turistov, v katero bi se moral infiltrirati, predaja omami hašiša!
Prvi odziv je bil zvonek smeh. Krohotali smo se, svobode in demokracije preobjedeni zahodnjaki, prvovrstnemu paradoksu: agent, poosebljenje avtoritarnega libijskega režima, ki je strah in trepet tudi za domačine, se omamlja z drogo, ki jo izrecno prepoveduje oblast, katere odposlanec je. No, če vsi libijski tajni agentje takole prenašajo ploščice šita po žepih in si ga vsak večer nasujejo v ročno zvito cigareto, potem je to res znak, da se bo diktatura kmalu sesula sama vase in bodo vsi Libijci, zagovorniki in nasprotniki režima, prej ali slej končali bebasto smejoč se kot italijanski vojaki na tistem grškem otoku v filmu Mediterraneo. Pa saj to ne more biti res, vsi smo slišali za zgodbe o Gadafijevi osebni straži, gardi izurjenih amazonk, ki so bile pripravljene tvegati življenje za svojega polkovnika, mar so one tudi ves čas zadete? Če ne drugega, se nam je Mahdi, ko so salve smeha potihnile, zazdel vsaj malce bolj človeški. Kaj pa naj bi ob večerih počel drugega, kot si zvijal cigarete iz hašiša, če ga, osovraženega, kot je bil, k ognju nismo povabili ne zahodnjaki ne Tuaregi?
Naslednji dan, ko se je kot vsako jutro malce pred deveto zjutraj naša karavana odpravila na pot, se je razdalja med četico zahodnjakov s pokritimi glavami in pohodnimi palicami ter kodrolasim mediteranskim plejbojem v mokasinih za nekaj metrov zmanjšala. Do opoldneva smo si izmenjali nekaj bodrilnih pogledov, kmalu po kosilu, med popoldansko pohodno etapo, pa smo ugotovili, da se je mogoče z Mahdijem tudi pogovarjati: poznal je nekaj italijanskih besed. Ko smo tik pred sončnim zahodom odvrgli svoje nahrbtnike na mestu, kjer je zrasel nočni tabor, smo že družno prižigali businesse. In ko je Saharo zagrnil mrak, na nebu pa so se začele prižigati zvezde – prav takšne, pod kakršnimi sme popotnik upati, da bo naletel na Saint-Exupéryjevega Malega princa –, se nam je Mahdi pridružil pri tabornem ognju. Vesel, da smo ga naposled sprejeli medse, je bil z nami pripravljen deliti vse. Tudi ploščico, ovito v alu folijo, ki jo je prenašal v žepu.
Dobrih deset dni pozneje, ko smo prispeli na cilj našega potovanja, v libijsko glavno mesto Tripolis, smo se najbolj veselili obiska hamama. Ni ga čez parno kopel, kjer ti roke pridnih domorodk izmijejo še zadnja peščena zrnca, spomin na saharska prostranstva. A smo se za masažo morali obrisati pod nosom, v Tripolisu je ravno tisti čas potekal kongres edine politične stranke, ki so se ga udeležili čisto vsi prebivalci, tudi osebje v hamamu. Ulice so samevale kot v zgodnjih časih televizije, ko je Mestece Peyton pred sprejemnike priklenilo mlado in staro. Mahnili smo jo na tripolijsko rivo, ožarjeno s toplim poznojesenskim soncem, in posedli po klopcah. Z nami je bil tudi Mahdi. Navsezadnje je bil v svojih platnenih hlačah in mokasinih – v katerih je proti vsem pričakovanjem in nesramnim prerokbam z zavidljivo vztrajnostjo in trdoživostjo prehodil na desetine kilometrov po sipinah, in to bolj spretno kot vsi Slovenci, obuti v Alpinine gojzarje – nadvse primeren za to mondeno okolje. Mnogo bolj kot mi v zamazanih pohodnih hlačah nedoločljivih barv in športnih vetrovkah z nezmotljivimi sledovi vse hrane, ki smo jo v dveh tednih zaužili. Z roko si je segal v lepe temne kodre in med smehom kazal vrsto bleščeče belih zob. Šele na asfaltu je zares zaživel. Komaj že čaka, da se vrne v rodni Bengazi, nam je zaupal. Po štirinajstih dneh divjine bo šel spet lahko ven z moško družbo! Kaj pa zaročenka, nas je zanimalo. Ah, ona pride na vrsto pozneje, je odvrnil in se zasmejal. Še prej da se mora zglasiti v pisarni svojega oddelka, je dodal – in se takoj nato v obžalovanju nakremžil, ker je zinil neumnost, zaradi katere so naši obrazi spet okamneli v tisti prezirljivi izraz, s kakršnim smo ga pozdravili na začetku. Ampak grem kmalu spet nazaj v puščavo, je previdno poskušal zamenjati temo. Seveda ne morem upati, da bi naletel na tako prijetno skupino, kakršna je bila vaša, je še ponižno pristavil in zamežikal v sonce. Turisti iz drugih držav se z nami ponavadi sploh ne pogovarjajo, a kaj morem, služba je pač služba, je rekel Mahdi. Skomignili smo z rameni, nenadoma soočeni z mislijo, da tudi nas čakajo pisarne in bolj ali manj tečni delodajalci. A dokler smo še v Libiji in je pri roki Mahdi s še ne docela izpraznjenim zavitkom alu folije ...
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011