Nihče ni kriv!
Domačini so doživeli šok in izpadli že pred boji za kolajne, a so se potolažili z ohranitvijo upov za uvrstitev na prihodnje olimpijske igre. Našim žal ni uspelo, zato so bili deležni nemalo kritik, ki so pogosto prehajale v odkrito blatenje na različnih forumih; ti so postali nekakšna paralelna javnost, čeprav je jasno, da vsak, ki ima preveč časa, ne more biti selektor ali analitik, skratka nekdo, ki je poklican za predavanja na temo košarkarske igre. Ta je vendarle malce bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled. In to kljub temu, da so nas Makedonci v Litvi vrnili vsaj za dvajset let nazaj, ko gre za filozofijo igre; skorajda nismo hoteli verjeti, da je lahko košarka na trenutke še vedno tako preprosta in predvsem lahkotna. Ampak pustimo dobro organizirane in odlično vodene Makedonce ob strani in se vrnimo k našim težavam, ki so se seveda začele že veliko prej in so zdaj doživele zgolj logično nadaljevanje.
V Sloveniji je vse več dežurnih poznavalcev, ki imajo legitimno pravico, da se znašajo nad vsakim od naših košarkarjev in dajejo v nič tudi tiste, ki dejansko niso krivi za slabe rezultate reprezentance. Po drugi strani morajo igralci paziti, kaj govorijo, saj je lahko že nekaj napačnih besed dovolj za razkol v ekipi, za katero igrajo. Pritiski od zunaj so tako veliki, da nehote vplivajo na potentnost tistih, ki bi morali biti v tej igri sproščeni, ne pa da ves čas pazijo, kaj bodo storili v naslednjem momentu; navsezadnje mora biti košarka tudi igriva in na trenutke celo duhovita. Če je nekdo prestrašen, potem je zelo težko sproščen; to pa je tisto, kar že leta velja za naše košarkarje, ki dejansko niso sami krivi za takšen krč – ta prihaja naravnost iz narodovega tkiva, ki ima že pošteno načeto živčevje, kar še kako vpliva na delovanje vitalnih organov. V vzdušju splošnega nezadovoljstva, ki ga kronični skeptiki prek spletnih orodij brez cenzure prenašajo na svoje idole, je nemogoče pričakovati uresničitev njihovih najbolj norih želja. Kdo je dejal, da nam je kot enemu najmanjših narodov usojeno premagovati precej bolj zmogljive nasprotnike? Gre za zablodo, ki jo vedno znova drago plačujemo in temu še ni videti konca. Pri tem je treba ločiti med tistimi, ki jih žene navijaška strast, in onimi drugimi, ki obljubljajo po službeni dolžnosti; slednji se izkažejo pred vsakim velikim tekmovanjem in tako je bilo tudi tokrat. Čeprav je bilo jasno, da brez Bena Udriha, našega najboljšega organizatorja igre, ne bo moč premagovati velesil, so bili preveč optimistični, s tem pa so ohromili mlado gardo, ki naj bi prinesla novega vetra pred prihajajočim evropskim prvenstvom na naših tleh. Tvegali smo z mladinci, ki so v najbolj občutljivih letih, in jim naložili hipoteko preteklih razočaranj, ki se je bodo do 2013 zelo težko znebili. Generacija, ki že desetletje in več čaka na odrešitev sebe in vseh nas, ki si z njo pulimo lase, tako ostaja dolžnica, ki bo morala še enkrat na popravni izpit. Ne toliko zaradi lastnih ambicij in nacionalnega naboja, ki počasi ugaša, kot zaradi kolektivne frustracije, ki se zdravi z njihovimi zmagami in porazi. Koliko je našim fantom mar za družbo, ki si ne more pogledati v obraz, je seveda vprašanje, ki bo tlelo tudi takrat, ko si bodo zaščitniki slovenske košarke in njenega dobrega imena meli roke ob novih izzivih, ki bodo prinesli tudi kakšno bolj otipljivo korist za najbolj vnete arhitekte tega športnega epa.
Nekomu, ki se je kljub poškodbam in osebnim težavam vendarle odzval klicu domovine, verjetno ni vseeno, da so nekateri od njegovih kolegov nastop preprosto odpovedali, čeprav za to niso imeli tehtnih razlogov. Čeprav se mu zdi to krivično, mora stisniti zobe in igrati, kot da se ni zgodilo nič. Tudi ko iz ust selektorja sliši, da zaradi enega od tistih, ki niso imeli časa za reprezentanco, pač ne bo dosegel visoke uvrstitve, se preprosto pokrije po ušesih in gre igrat kot pravi profesionalec. Navsezadnje je pri košarki, tako kot pri vseh kolektivnih športih, pomembno predvsem to, da se sleherni igralec bori predvsem za svojo ekipo; to je tisto osnovno gonilo, zaradi katerega gre sploh na igrišče. Najprej je ekipa, za katero bi naredil vse, šele potem je pomembno, kako je tej ekipi ime, naj bo klub ali reprezentanca. Ko košarkar nesrečno izgubi pomembno tekmo, ga v trenutku napadejo razjarjeni navijači, ki so nasedli obljubam krovne organizacije, ki je potihoma upala celo na kolajno, pa čeprav je bilo jasno, da bi bila ta pravi čudež; ker je pri nas v navadi, da živimo od obljub in lažnih upov, tako kot je v navadi, da si duševne bolečine zdravimo z naslajanjem nad tujo nesrečo. Naši navijači so kot volkovi, ki se radi zbirajo ob polni luni, drugače pa se bolj ko ne brigajo zase. Dokler gre ekipi dobro, so zelo glasni, ko pa nastopi kriza rezultatov, se njihova strast preusmeri na tiste, ki zmagujejo. Seveda športnih dogodkov ne manjka, zato se pozornost zlahka preusmerja z enega na drugi klub ali reprezentanco. Tako kot na tem evropskem prvenstvu, kjer so mnogi izbirali med več ekipami s področja nekdanje skupne države. Ko je izgubila njihova ekipa, so si izbrali drugo. Važno, da je kruha in iger, in vse bo v najlepšem redu.
Kadar se naslajajo nad tistimi, ki so bili še včeraj njihovi idoli, zdaj pa so izdajalci naroda, pozabljajo na to, da ima vsaka tekma svoj konec. Športnik je z njimi le toliko časa, dokler je vrhunsko pripravljen, torej bolj ali manj zdrav. Tisti trenutek, ko se poškoduje in ni več sposoben za igranje na najvišji ravni, je njegove profesionalne kariere konec, kar pomeni, da ga za navijače preprosto ni več. Za njih postane klinično mrtev. Ne potrebujejo ga več, tako kot naenkrat ne potrebujejo adrenalina, ki jim je pomagal preživeti dolgočasne popoldneve in večere ob gledanju napetih končnic, v katerih skoraj nikdar ne zmagajo naši. Zato ga je treba razumeti, kadar postavlja igranje v ligi NBA, kjer si lahko v nekaj letih zagotovi eksistenco, pred nastope za reprezentanco, ki mu ne more zagotoviti niti ustreznega zavarovanja v primeru težje poškodbe. Če k temu dodamo dejstvo, da je igranje v profesionalni košarkarski ligi največ, kar lahko doseže posamezni igralec, potem je jasno, da odločitev za reprezentanco ni vedno sama po sebi umevna. Poroka je morda slab izgovor, še posebej če vemo, da je bilo v naši reprezentanci od nekdaj čutiti trenja med igralci, pa vendar je tudi za tem premišljena odločitev. Nemec Dirk Nowitzki, trenutno eden najboljših NBA igralcev, ki se je vedno rad odzval klicu reprezentance, je bil za to tudi pošteno plačan, za nameček pa mu ni bilo treba poslušati, kako je to denar tega ali onega spletnega vsevedneža, ki lahko popljuva še tako uspešnega športnika. Naši heroji so za svoje nastope dobivali precej nižje honorarje ali pa jih sploh niso. Spomnimo se prejšnjega selektorja Jureta Zdovca, ki si je drznil zahtevati skromno plačilo za svoje pomočnike, pa so ga napadli z vseh strani; namesto da bi jih pošteno plačali za vložen trud, so jim kompromitirali. Tudi Zdovc, ki je v našo igro vnesel rep in glavo, je bil na koncu razočaran nad takšnim ravnanjem funkcionarjev, ki so vedeli, kaj si o tistih, ki želijo pošteno plačilo, mislijo nezadovoljni navijači na okopih spletnih forumov. Lepo je videti, da naši navijači premorejo toliko strasti, kadar je treba kritizirati in obsojati, toda ali ni včasih bolj pomembno narediti pošteno analizo, s katero bi lahko prišli do pravih razlogov za izgubljanje odločilnih tekem? Morda zato, ker nihče noče biti kriv in se tisti, ki so pravi krivci, spretno skrivajo za splošnim stanjem duha v naši obubožani družbi, ki obupano išče krivca, pri tem pa pozablja, da se vse začne pri nas samih. In res! Kdo pa je kriv? Danes so bili to košarkarji, jutri bo morda Tina Maze, pojutrišnjem spet Primož Kozmus. Seznam je dolg. Je potem čudno, če se vsak briga zase in svojo poroko, prej kot za reprezentanco? Meni se vse to ne zdi prav nič čudno. In ne bom šokiran, ko se bo spet ponovilo. Za koga? Za sebe in svoje veselje! To bi bila lahko parola pravega tržno naravnanega razgreteža ob malem ekranu.
Esad Babačić je pesnik, novinar in publicist, pa tudi idejni oče in glavni protagonist odmevne športno-družbene akcije Verjemi v svoj koš, katere cilj je ohranitev in obuditev košarkarskih igrišč po vsej Sloveniji.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011