Mesto, skozi katero teče morje
Nevidni tokovi Bosporja
Toda če človek hoče videti melanholični Istanbul Pamukovih mladostnih spominov, še bolj pa Konstantinopel, ki je zahodne avtorje ob prelomu stoletja navdihoval z mešanico Orienta in Evrope, z ruševinami nekoč mogočnih obzidij Konstantinopla, mošej in mračnih stanovanjskih predelov, zavitih ulic z delavnicami in prodajalnami, lesenih dvorcev in ut, bo moral svoje današnje vtise zaposliti s kar nekaj literarne imaginacije in spominov na različna branja, stare fotografije in slikarske vedute. Današnji Istanbul je pulzirajoče mesto, polno človeškega vrveža, zaposlenih ljudi, neznosnega prometa, ki včasih meji na kaos, hupajočih avtomobilov, množic, ki se valijo s trajektov, seveda tudi turistov, prerivanja in vpitja na tržnicah – človek, ki ljubi tišino, bi se mu moral izogniti. Pa vendar je ob vsem tem vsak hip mogoče začutiti tudi zračnost velikega prostora, bosporskih morskih tokov, miru Zlatega Roga, odprtega neba, čarobne vedute mesta na zaobljenih gričih in v soteskah med njimi; neznani davni potopisec je z enim stavkom zadel njegovo nenavadno privlačnost: mesto, skozi katero teče morje.
Danes bi morda moral uporabiti množinsko obliko. Če človek stanuje v bližini četrti Nişantaşi in se sprehodi po ulici Tešikvyje, se bo najprej srečal z bleščavo trgovin najodličnejših – beri: najdražjih – imen, z dekleti v kratkih krilih, ki so videti, kakor da so ravno stopile s kakšne pariške modne brvi, in japijevskimi mladeniči. Toda samo kakšnih tristo, štiristo metrov se mora spustiti navzdol proti Bosporju in že je v drugem mestu. Beşiktaş s svojimi stanovanjskimi bloki, hrupno tržnico, prodajalnami burekov, kebabov in kokorecijev, brivci in prodajalci mobilnih telefonov, je že bližje predstavi o »pravem« turškem mestu. In dvajset minut vožnje s trajektom na azijski kontinent ga postavi v tretje mesto, v Űskűdar, kjer ga v pristanišču pričakajo čistilci čevljev, predvsem pa na prvi pogled bolj muslimansko obarvan milje: ženske v rutah, tudi burke niso redke. Ni treba potovati v globino Anatolije, že v Istanbulu, v katerega se je v zadnji treh letih priselilo milijon in pol v glavnem mladih ljudi iz notranjosti, so navzoče vse socialne plasti in vsa kulturna protislovja velike dežele. Tukaj poteka vse ostrejši kulturni boj – kako domače to zveni! –, ki po mnenju nekaterih že grozi, da bo ohromil njeno neverjetno ekonomsko dinamiko.
Od župana do osovraženega premierja
Tu, v Üsküdarju, domuje premier Erdoğan. Kadar ni v Ankari, je tukaj, v svoji dobro zastraženi hiši. S komerkoli sem govoril o današnji Turčiji, se je kmalu po začetku pogovora začel opredeljevati do njega, za ali proti. Videti je, da je mož iz Üsküdarja oseba, ki odloča o turški sedanjosti in prihodnosti. Znanka je v neki družbi rekla, da po Mustafi Kemalu ni bilo tako karizmatične osebnosti, a je nekdo drug takoj dodal, da že mogoče, a je ta primerjava povsem neokusna. Za Turke, ki so zrasli v kemalistični modernizaciji, je Erdoğan zli duh, človek, ki z islamizacijo uničuje kulturne temelje moderne Turčije; za Erdoğanove privržence je voditelj, ki je končno omejil moč »sekularne elite«, tudi vojske, glasnik zapostavljene in ponižane muslimanske večine. V tako silovito razslojeni družbi, kjer so za naše pojmovanje socialne razlike nepojmljive, bi človek pričakoval, da bo politični spopad potekal po socialnih ločnicah. A videti je, da so si tudi tukaj, kakor v moji ljubi domači deželi, socialna nasprotja poiskala bojišče, na katerem se bodo lahko nasprotniki udarili zaradi kulturnih razlik in pogledov na novejšo zgodovino.
Recep Tayyip Erdoğan je politik, ki so ga sprva sprejeli tudi liberalneje usmerjeni izobraženci, kazalo je, da bo s svojo politično spretnostjo in izjemnimi retoričnimi spodobnostmi poskušal najti ravnovesje med tradicionalizmom in modernizacijo, med vrednotami in izročili islama ter liberalno, pluralno demokracijo. Nekaj časa je kazalo, da mu to uspeva, na zadnjih volitvah je njegova stranka AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) dobila več kot petdeset odstotkov glasov. To ga je opogumilo, da je z nekaterimi potezami poskušal razrahljati turško sekularno družbo, kakršno je postavil Mustafa Kemal, oče Turkov, in povečati veljavo islamskega razumevanja družbe in morale. Brez dvoma je bilo to v skladu z njegovo osebno rastjo in močno pripadnostjo turški muslimanski tradiciji. Fantovska leta je preživljal v istanbulski revni četrti Kasimpaša, pomagal si je tudi tako, da je na ulicah prodajal simit, sezamove pogačice, in limonado. Toda nadarjeni fant, nekaj časa tudi nogometaš, se je v svojih odraslih letih spremenil v izjemno sposobnega politika, postal je župan Istanbula. Bil je priljubljen, sprejel je vrsto odličnih okoljskih in prometnih ukrepov, a pragmatizem zanj ni bil dovolj, njegovo versko prepričanje je bilo pomembnejše. Leta 1998 so ga v skladu z zakonodajo, ki jo je uveljavil Mustafa Kemal, po kateri je bila verska propaganda v sekularni državi prepovedana, obsodili na deset mesecev zapora. Moral je odstopiti z županskega mesta. Obsojen je bil, ker je na nekam zborovanju recitiral verze Ziya Gökalpa: »Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naši bajoneti in zvestoba naši vojaki ...«
Ko je prišel iz zapora, je ustanovil stranko z nekoliko zmernejšim programom od tega pesništva in z njo kmalu zmagal na volitvah.
Po več kot desetih letih na oblasti socialna in kulturna protislovja Turčije niso bila manjša. Poglobila so se. Še več, Turčija nikoli ni bila tako polarizirana, kot je danes.
Epilog junijskih protestov
Letošnje junijske demonstracije zaradi parka Gezi so pokazale, da del turške družbe nikakor ni pripravljen sprejeti nečesa, kar Erdoğanovi nasprotniki imenujejo islamizacija, njegovi privrženci pa normalizacija in enake pravice za vse. Protesti v parku Gezi, in vse kar jim je sledilo, so nenadoma pokazali, da je latentni konflikt med dvema svetovoma, ki ne zmoreta najti konsenza in ravnovesja, prerasel v odprto konfrontacijo. Do Taksima se je zdelo, da je turška sekularna demokracija še zmeraj čudežna formula, ki uravnoveša kulturne in socialne razlike, zdaj je naenkrat videti, da v turški družbi obstajajo silovita nasprotja, pod vsakdanjim mirom na Taksimu obstaja napetost, ki bo, nekateri so prepričani v to, kmalu izbruhnila v še hujši spopad. Na robu parka Gezi postopajo mladi oboroženi policisti, okrog Pomorskega muzeja in v pristanišču v Beşiktaşu stoji desetine oklepnikov za razganjanje demonstrantov. Znanec mi je povedal, da so v zadnjem času v policiji zaposlili množico mladih ljudi iz vseh koncev velike dežele, ki se niti malo ne bodo obotavljali udariti po vsega siti študentariji in drugih nergačih. Še več, po njegovem mnenju bi lahko prišlo do konflikta med še zmeraj sekularno usmerjeno vojsko, ki je sicer po obsodbah generalov ohromljena, in Erdoğanu zvesto policijo.
Med demonstracijami je življenje izgubilo pet mladih protestnikov in en policist. Po vseh šestih žrtvah nemirov so zdaj v Ankari v znamenje sprave poimenovali šest parkov, predsednik Güll je dejal, da je ponosen na mlade ljudi v parku Gezi, vsaj na začetek njihovih okoljskih protestov. A pod temi prizadevanji nemirna polarizacija tli naprej: drugi dan mojega bivanja tukaj sem na ulici srečeval precej jezne nogometne navijače. Dan pozneje sem prebral, da je na nogometni tekmi med Beşiktaşem in Galatasarayem prišlo do navijaških neredov. In kaj potem? To bi v vsaki državi sodilo v navijaško folkloro. Tu so se nemudoma začela ugibanja, da so jih nemara povzročili isti ljudje, ki so demonstrirali na Taksimu. Z druge strani pa dokazovanja, da jih je sprožila navijaška skupina, ki se je poimenovala Orli 1453. 1453 je letnica, ko je osmanska vojska pod vodstvom Mehmeta II. prebila zidove krščanskega Konstantinopla. Komu ti orli pripadajo v današnji polarizirani Turčiji, naj bi bilo tudi jasno, vsekakor ne liberalno usmerjenim študentom s Taksima. Skratka, v vsaki iskrici je po junijskih demonstracijah že videti nevarnost požara.
30. septembra je Erdoğan javnosti predstavil dolgo pričakovani paket demokratičnih reform, ki naj bi umiril razmere v družbi. Za mnoge je ta paket razočaranje. Oba dnevnika, ki izhajata v angleščini, sta si enotna: čaša je na pol prazna. Kurdi so res dobili pravico do uporabe jezika, a samo v privatnih šolah, Aleviti, šiitska verska manjšina, nič; kristjani, predvsem Armenci in Grki, ki so ostali tukaj kot reliquiae reliquiarum po vseh pogromih, ki so jih doživeli, še manj kot nič. Pričakovali so, da bodo smeli vsaj znova poučevati na znameniti grški pravoslavni teološki šoli na otoku Halki (turško Heybeliada), ki je bila ustanovljena leta 1844 in so jo leta 1971 oblasti zaprle, a se to ni zgodilo. V očeh volivcev APK bi bilo to prehudo popuščanjem nevernim, da, v njihovih očeh tudi izdajalcem: ali ni istanbulski patriarh ob koncu prve vojne z dobrodošlico pozdravil grško vojsko, ki je vkorakala v mesto?
Erdoğan odgovarja: vzemite, da je čaša na pol polna. To ni zadnja reforma. K reformi sodi tudi odločitev, da bodo ženske v javnih službah poslej smele nositi naglavne rute. Konec je mračnega obdobja, je dejal Erdoğan, ko so bile diskriminirane. Naslednji dan televizija že kaže posnetke učiteljic z naglavnimi rutami v razredih. Doslej so jih morale puščati pred vhodom v šolo. To je bilo za muslimansko večino nekaj, česar nikoli niso mogli sprejeti. Naglavna ruta je postala predmet širokega opredeljevanja in političnih bojev. A ne samo naglavna ruta, v Turčiji nova klima tudi sicer posega v vsakdanje življenje. Ko smo pred meseci predstavljali moji prevedeni knjigi v neki knjižnici v Ankari in potem na sprejemu srkali sokove, so nam pojasnili, da se je včasih po takšnem dogodku spil kozarec vina. Danes nič več. Ne zato, ker bi bilo prepovedano, pač pa zato, ker noben ravnatelj knjižnice in sploh noben javni uslužbenec pod novo oblastjo ne bi tvegal, da bi se v njegovih prostorih točil alkohol. V Istanbulu je kozarec vina pri večerji postal stvar politične opredelitve. Če ga naročiš, si človek liberalnih nazorov, si proti islamizaciji in za sekularizacijo, za evropske vrednote, ki jih je Veliki Kemal uveljavil in predpisal. Slaba novica za liberalno usmerjene, ki so abstinenti – a kozarec ga človek že zvrne za svoje prepričanje. Mimogrede, predsednik Kemal se mu, bodisi iz prepričanja bodisi iz veselja do življenja, tudi sam ni izogibal, rad je imel raki, ob večerih je prirejal »raki srečanja«, na katerih je s prijatelji dolgo v noč razpravljal, kako urediti prosvetljeno republiko.
Ukinitev šolske prisege
Že dva dni zatem berem, da neki drugi študentje ne protestirajo samo proti uvajanju kurdskega jezika v šole, čeprav samo privatne, in vračanju poturčenih kurdskih in armenskih topografskih imen v prvotno obliko. Razjezila jih je tudi ukinitev šolske prisege, ki so jo doslej izgovarjali učenci osnovnih in srednjih šol vsak dan pred začetkom pouka:
»Turek sem, pošten in delaven. Moja načela so varovati mlajše in spoštovati starejše, ljubiti svojo domovino in svoj narod bolj kot samega sebe. O, veliki Atatürk! Po poti, ki si jo ti začrtal, bom vztrajno hodil proti cilju, ki si ga ti postavil. Moj obstoj bo posvečen turškemu obstoju. Kako srečen je, kdor reče: Turek sem.«
Preden se kdo iz moje generacije ob tej prisegi in debatah okrog nje nasmehne, naj se raje spomni, da smo tudi mi izgovarjali pionirsko prisego pod sveto podobo Josipa Broza, resda ne vsak dan, a ko smo jo, smo jo z velikim navdušenjem in otroško vero, da gre zdaj v našem življenju že skoraj zares.
Toda: če je morda bil vsako jutro srečen kak turški otrok, je vprašanje, kako se je počutil, če je bil po poreklu Armenec, Grk ali Kurd. O tem bi vedel kaj povedati kak Slovenec, ki je hodil v italijanske šole v času fašizma. Saj tudi je, recimo Boris Pahor. In Kurdov je v Turčiji petnajst milijonov.
Zagovorniki odprave šolske prisege pravijo, da je bila leta 1933 uvedena v šole povsem v duhu totalitarnih režimov tistega časa. V nobeni demokratični državi česa podobnega ni mogoče najti: »V tej prisegi se je od naših otrok zahtevalo,« piše neki turški pravnik, » da svojo eksistenco posvetijo in podredijo turški državi. Ker to ni mogoče, so bili na ta način prisiljeni vsak dan lagati.«
Sicer pa je izrek Mustafa Kemala »Kako srečen je, kdor reče: Turek sem!«, s katerim se je prisega končala, morda najpogostejši javni napis v Turčiji, če ga že ni prehitel kak Vodafone ali Turkcell. Najdeš ga pod neskončnim številom Atatürkovih spomenikov, na šolah in na javnih zgradbah. In spet je treba vzeti vse skupaj z nekaj zgodovinskega razumevanja. Mustafa Kemal in njegovi so nacijo ustvarjali iz ruševin dekadentnega, bolnega in razpadajočega otomanskega imperija, v času po prvi vojni, ko je bilo videti, da ne otomanske in tudi ne katerekoli druge turške države ne bo nikoli več. Poleg ozemlja, ki so ga uspeli z vojaškimi boji nekako zaokrožiti in v Lozani leta 1924 tudi doseči mednarodno priznanje republike, je bilo treba vzpostaviti zavest o skupnosti. Šele s kolikor toliko uspešno homogenizacijo, ki je bila pogosto zelo nasilna, so se lahko začele reforme, za tamkajšnje razmere revolucionarne: ženska enakopravnost in ob tem prepoved nošenja naglavnih rut, fesov itn., latinična pisava, slovo od imperialne preteklosti, laizacija družbe, industrializacija, ostra sekularizacija ... vse hkrati.
In zdaj vse nazaj?
A vrveči Istiklal in vse ulice do Galate živijo svoj vsakdanji vrvež, obiskovalec ne more verjeti, da je to samo videz miru in obilja. Da pod čarobnimi vedutami Istanbula in literarnimi predstavami o njegovi melanholiji tli žerjavica nezadovoljstva in potencialnega konflikta.
Skozi mesto lahko teče mirno morje?
S prijateljem sediva v kavarni Ara, nasproti liceju Galatasaray. Kavarna nosi ime po znamenitem istanbulskem fotografu Ari Gülerju. Njegove črno-bele fotografije so navdihnile Pamuka, da je svojo knjigo prežel z melanholičnimi podobami mesta in njegovih ljudi. In pomislim, da bi bilo morda res bolje pisati o istanbulski melanholiji, o mostovih in mošejah, kakor o socialnih konfliktih, celo o psih ali mačkah, bi bilo mogoče enostavneje, vsekakor pa lepše, kakor o kulturni polarizaciji neke družbe. Morda tudi o turški literaturi, o kateri se razgovoriva; nekoliko neenakopravno, pač v skladu z mojim skromnim znanjem o njej. Morda o bistrih in razgledanih študentih primerjalne književnosti in profesorjih na Univerzi Bilgi, kjer smo se pogovarjali tudi o moji in drugi slovenski literaturi. Toda znanec, ki nekoliko okorno sedi na stolu, potem reče, da ga boli hrbtenica, junija je bil na Taksimu, šel je gledat, kaj se dogaja in dobil je po hrbtu tak udarec s policijsko palico, da še zdaj ne more normalno sedeti ali ležati. Kdor ne more normalno sedeti ali ležati, najbrž tudi ne hoditi, ker jih je dobil s policijsko palico, ne more govoriti zgolj o literaturi, tudi ne zgolj o istanbulski melanholiji ali o mostovih in otokih.
A tako je bilo v tem mestu zmeraj. Politični pretresi so prihajali in odhajali, skozenj so se valile osvajalne in obrambne vojske. Bleščava konstantinopelskega zlata je vanj vlekla lačne množice, a tudi osvajalce; stambolski Carigrad je bil pozneje magnet za cele generacije priseljencev iz anatolskih in balkanskih zakotij. Tudi takrat, ko so potopisci na prelomu stoletja v njem s posebno slastjo iskali haremske erotične skrivnosti, pisali o dekadentnih sultanih in njihovih dvorjanih, političnih spletkah in krutih kaznovanjih in se spraševali: kam bo krenila ta velika dežela? Potem pa v ozkih in revnih ulicah na Peri, v Eminönüju, v Üsküdarju, Karaköyu, Kadiköyu in drugod odkrivali temne melanholične pejsaže, ki so segali globoko v njihove evropske duše.
Tudi danes je gladina morskega preliva, v mestu, skozi katero teče morje, videti mirna, ob sončnem zahodu se na njej lesketajo sončni žarki. A poznavalci vedo, da se pod njo gibljejo siloviti morski tokovi, ki lahko čoln ali celo večjo ladjo odnesejo v povsem nepredvideno smer.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013