Leta suhih krav za britansko kulturo

Z namenom omogočiti dostop do kulturnih vsebin čim številnejšemu občinstvu so leta 2001 odpravili vstopnino v vse večje nacionalne muzeje, čemur je sledilo povečanje obiska za 150 odstotkov. Ustanovili so kraljevo filharmonijo v Liverpoolu, regionalna gledališča pa so postala živahna kulturna središča. Kljub temu je bilo že tedaj slišati glasove nekaterih umetniških vodij, da večja raznolikost kulturnih vsebin neizogibno vodi tudi v nižanje ravni kakovosti …

Ko je leta 2001 mesto kulturnega ministra prevzela Tessa Jowell, sicer še vedno laburistka, se je dojemanje umetnosti nekoliko spremenilo: javnost jo je začela ceniti zaradi nje same in ne več kot orodje, ki naj udejanja cilje v družbi.

Zagovorniki podpiranja umetnosti še danes trdijo, da v t. i. kreativni industriji na Otoku dela več kot dva milijona ljudi in da so se igralci, ki pritegujejo množice gledalcev, med njimi tudi turistov, v gledališča v londonskem West Endu, izučili svoje obrti v gledališčih, ki so vzniknila iz državnih subvencij. Od tam je izšlo tudi ogromno britanskih igralcev, ki so bili za svoje umetniške sposobnosti pozneje nagrajeni z oskarji. Ali se izselili v Združene države: Broadway obstaja zaradi izseljencev iz Velike Britanije, trdi vodja ene od lobističnih skupin, ki se zavzema za državne subvencije v kulturi.

Toda proračunska luknja, ki je zazijala zdaj, grozi, da se bodo umetniki v Veliki Britaniji v prihodnosti morali bolj potruditi za državne subvencije. Gledališča, orkestri, muzeji in drugi vladne varčevalne ukrepe že krepko občutijo. Z aprilom jim bo šlo še bolj za nohte, saj jim je država sredstva za letos priškrnila za 6,9 odstotka, do leta 2015 pa se bodo realno znižala za 15 odstotkov. Da bi odpravila birokracijo in oklestila stroške, vlada namerava ukiniti tudi nacionalne odbore za umetnostno izobraževanje, tržne pristope v umetnosti in filmske subvencije (kar je po velikem uspehu Kraljevega govora, ki je bil posnet s temi sredstvi, slišati še zlasti nepravično …).

Vsa ta zniževanja subvencij v kulturi so le del večjega varčevalnega načrta, v okviru katerega bodo morali tudi v drugih vladnih resorjih krepko zategniti pasove, in to še celo bolj kot v kulturi in umetnosti – v povprečju kar za 25 odstotkov manj sredstev bodo dobivali drugje. V Veliki Britaniji pa si bodo zato prizadevali za zvišanje donacij iz zasebnega sektorja; od teh jih je bilo doslej le 4 odstotke namenjenih kulturi, nova zakonodaja naj bi spodbujala dobrotljive podjetnike.

Mnogi menijo, da je odtegovanje sredstev kulturi ideološka poteza in da Velika Britanija s takimi ukrepi postaja vse bolj podobna ZDA. A pri Economistu so optimistični: če gre za nohte vsem, se bodo morali s tem sprijazniti tudi kulturniki. Tisti, ki so doslej delali dobro, bodo s tem nadaljevali. Navsezadnje bolj kot kjerkoli drugje za kulturo in umetnost drži, da se ljudje z njima (poklicno) ukvarjajo, ker v tem uživajo, je dejal umetniški vodja londonskega gledališkega podmladka London's Vic Theatre. Plačilo je torej postranskega pomena …