Kritika za vsakogar
Na kratko bi lahko rekla, da na Hrvaškem kritike ni, ker se nihče nikomur ne želi zameriti. Nihče si s kritiziranjem drugih ne želi uničiti možnosti za napredovanje v karieri, saj je vseeno treba imeti v mislih, da je Hrvaška majhna dežela in da se kritika tukaj dojema zelo osebno: navesti eno osebo je enako kot navesti vse ljudi, ki so z njo v kakšni zvezi. V takem okolju se kritiziranje razume kot zapiranje vrat z ritjo.
Hrvaška literarna scena je ta problem rešila na zanimiv in zelo indikativen način. Avtorji svoje kolege podjarmljajo privatnemu traču namesto javni kritiki. Ko nekdo napiše slabo knjigo ali naredi kakšno neumnost, bodo o tem govorili vsi, le da ne z avtorjem, ker bi lahko to prizadelo njegova čustva, ki so, kot vemo, pogonsko gorivo vsakega avtorja, vsakega pesnika. Posebno neproduktivno bi bilo razžaliti nekoga, ki nas je zmožen zaradi napisanega kaznovati ali nam otežiti življenje. Zaradi tega ni čudno, da je veliko število avtorjev bolj spretnih v držanju jezika za zobni kakor v pisanju. Vsi so tako zaposleni z lastnimi karierami, da nimajo časa, da bi bili zaposleni s pisanjem. Tisti avtorji in avtorice, ki so zaposleni s pisanjem, postanejo skoraj nevidni, ker je kritika s časom izgubila svojo korektivno funkcijo in postala orodje za agresivno medijsko promocijo nekaj popularnih imen.
Kot prvo, za kritiko je treba imeti prostor. Če jo pišemo tam, kjer je nihče ne bere, ne more imeti velikega učinka. To pa ne pomeni, da jo moramo nehati pisati. Nasprotno! Pravo mesto kritike je v opoziciji. Kadar kritizirajo ljudje, ki so najbolj opazni, ki jim je medijski prostor najbolj dostopen, običajno ta prostor uporabijo, da bi obračunali z nasprotniki, ki nato ne dobijo možnosti, da bi na to kritiko odgovorili. Poleg tega imamo tudi znanstvene kritike, ki jih pišejo v potrditev talenta oz. pozicije tega-ali-onega, naj bo ta še tako dvomljiv. To so medijske intervencije, ki pripomorejo k boljši prodaji in ime nekoga naredijo opaznejše v javnosti. Takšno kritiko najpogosteje srečujemo v hrvaških mainstream medijih, ki imajo od nje neposredno korist.
Soočeni s tako kvazikritiko moramo priznati, da postaja naloga kritike še pomembnejša. Ne govorim le o literarni kritiki, temveč o kritiki nasploh, saj se je celo samo kritično mišljenje znašlo na udaru. Vidimo, kaj se dogaja s humanistiko na univerzah, kaj se dogaja v medijskem prostoru, na politični sceni. Kritika je postala umazan posel. Nekaj kakor paša ovc ali goveda. Jasno mi je, da se ljudje s tem ne želijo ukvarjati, zlasti ne intelektualci z določenimi literarnimi in političnimi ambicijami.
Kritiški posel pa je tesno povezan z avtorskim. Vsaj po mojem mnenju so ljudje, ki so izpostavljene javne osebe, dolžni reagirati na stvari, ki ogrožajo tradicijo kritičnega mišljenja. To se nanaša predvsem na hrvaške pisce in novinarje, izmed katerih so nekateri medtem postali resni nasprotniki kritičnemu mišljenju, ker jih neposredno ogroža. Pisanje bi moralo vedno preizkušati stvari, vnašati zmedo. Brez polemike in kritike literature tudi drugi mediji nimajo nikakršnega smisla. Čeprav je veliko lažje ne kritizirati, zamolčanje problematičnih tekstov in ljudi odpira prostor njihovi afirmaciji, ki bo dolgoročno imela očitne posledice.
V primerjavi s temi posledicami izgleda nelagodje, ki ga pri ljudeh izziva kritiška aktivnost, povsem smešno. Mislim, da se moji kolegi tega v veliki meri zavedajo. Drugače mi ne bi sugerirali tekstov in situacij, za katere mislijo, da bom reagirala nanje na svojem blogu. Ljudje mi s tem prelaganjem odgovornosti na splošno ne imponirajo, saj me počasi spreminjajo v cirkuško znamenotost, v bradato žensko. Pričakujejo, da bom jaz namesto njih (v njihovem imenu) povedala vse, kar želijo povedati. Priznati moram, da me to počasi izčrpava.
Da se razumemo, res nimam problema s tem, da povem, kar mislim, vendar mi kritiziranje drugih ne predstavlja nikakršnega zadovoljstva. To je potreba, ki izhaja iz pisanja. Mnogo bolj prijetno je ne razmišljati o stvareh, ki so slabe, in se ukvarjati samo s tistim, kar nam odgovarja, toda, kot sem rekla – s pisanjem pride tudi odgovornost, ki je ni mogoče dati na standby. Ne moremo biti malo odgovorni, malo pa ne – teptati enih, drugim pa gledati skozi prste.
Večina hrvaških avtorjev je simptomatičen primer tistega, kar muči vso hrvaško javnost: vsi želijo uspeti in nikogar ne briga, da to ni mogoče brez stalnih dopustitev medijem, agresivne samopromocije in cinizma, ki je posledica tega. Angažma? Da, vendar samo do določene točke. Zaradi tega ni čudno, da pesnik Danijel Dragojević med svojimi kolegi uživa tak ugled. Kolikor sem uspela izvedeti, je to človek, ki ni dovolil, da ga kariera kompromitira. Zdi se, da hrvaški pisci in pesniki pri njem cenijo prav stanovitnost, saj trpijo za njenim kroničnim pomanjkanjem.
Seveda obstaja nevarnost, da se s kritiziranjem zamerimo velikemu številu ljudi. Ni treba podcenjevati moči nečimrnosti, ampak kakšna je alternativa? V književnosti, v družbi nasploh, ne sme biti svetih krav, ker se, če nekdo zavzame to pozicijo, vse ostalo začne prilagajati vzpostavljeni hierarhiji. Pravzaprav je kritika edino zagotovilo za to, da smo vsi enakopravni, da ima vsaka beseda, če je dobro argumentirana, enako težo, ne glede na to, čigava je. Če je kritika tista, ki tej enakopravnosti oporeka, potem ji brez zadržkov lahko damo predpono »kvazi«. V tej luči je treba razlagati tudi kvazikritike uveljavljenih piscev napotene blogerjem in uporabnikom forumov, da so amaterji; pravzaprav komur koli, ki se odloči izpodbijati njihovo privilegirano pozicijo.
Švedski urednik in kritik Anders Johansson je nekoč v govoru o kritiki v današnjem času dejal, da obstaja določena vrsta komentarja, mišljenja in pisanja, ki velja za kritično mišljenje, ampak ni niti kritično niti ni mišljenje. Takšna lažna kritičnost prevladuje na Hrvaškem danes. Kakor da nihče več ne priznava kritike, ki ne bi bila sočasno preračunljiva: če nekoga kritiziraš, to gotovo delaš zaradi kake sumljive pobude. Če se na primer odločim in javno izrečem, kako je povsem neumno, da so se hrvaške avtorice slikale za obskuren koledar brez vsakršne teže, potem je to prav gotovo samo zato, ker nisem bila povabljena na slikanje z njimi.
Mediji sistematično delajo na tem, da bi homogenizirali javno mnenje in kritiko naredili za odvečno. To bi nas tudi lahko rešilo iz zagate, da moramo reproducirati tuje teze, saj lastnih nimamo. V svetu, v katerem bi se vsi strinjali s tistim, kar nekaj imen pove v časopisih, na televiziji, v svojih neprestano promoviranih knjigah, tekstih in političnih nastopih, ni potrebe po kritiki, ki ne bi bila cinična. Potem bi lahko po mili volji govorili samo o lepih stvareh, samo o stvareh, ki so nam všeč. O stvareh, ki so nas do včeraj odbijale, vendar smo se na njih počasi navadili, ker nihče ni rekel, da niso v redu, nam pa se ni dalo razpravljati.
_
Asja Bakić (1982) je pesnica, kritičarka in blogerka. Njena prva zbirka pesmi Može i kaktus, samo neka bode je bila nominirana za nagrado kiklop za najboljši prvenec v letih 2009–10. Je ena od urednic portala VoxFeminae, za katerega piše kritike in mnenja, in avtorica bloga U carstvu melanholije. Trenutno piše prvo knjigo kratkih zgodb. Živi v Zagrebu.
Prevedla: Tina Novaković
Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK – Maribor 2012 Življenje na dotik in bo objavljeno tudi na spletni strani EPK Perspektive in refleksije (www.zivljenjenadotik.si/refleksija).