Konkretna analiza konkretnega liberalizma
Liberalizma ni mogoče celovito obravnavati le s sklicevanjem na njegovega utemeljitelja. Družbenih pojavov namreč ne sestavlja le doktrina, ampak tudi delovanje njihovih nosilcev in spremljajoče okoliščine. K liberalizmu moramo zato pristopiti z ugotavljanjem njegovih pojavnih oblik in učinkov v času in prostoru. Ker je takšno analizo laže izvesti za nazaj, bo naš zgodovinski zgled z začetka tako imenovane tranzicije. Namesto doktrine v celoti bosta morala zadostovati dva postulata, ki sta dovolj trdoživa, da ju vzamemo za njena zastopnika: Smithov obrat pri razumevanju povezave med družbeno delitvijo dela in tržno menjavo ter njegov dvom o smotrnosti ločenosti nosilcev pravne in ekonomske lastnine.
Znano je, da je bila za Smitha razdeljenosti proizvodne dejavnosti v ločene enote (podjetja) posledica, ne pa pogoj obstoja trga. Pri ekonomskih agentih je predpostavil naravno nagnjenost k menjavi, ki jo je mogoče zadovoljiti le s proizvajanjem novih predmetov, namenjenih menjavanju. Ker je ustrezna delitev dela univerzalen pogoj učinkovitega gospodarjenja, trg pa njen naravni pogoj, je racionalno gospodarstvo lahko le tržno gospodarstvo. Tako sklepanje nasprotuje stališču, da je treba univerzalne zakonitosti gospodarjenja ločevati od njegovih zgodovinskih oblik, na primer tržnih.
Ko trg enkrat obstaja, je na vrsti njegova ureditev, ki mora natančno določiti, kdo odloča o ekonomskih vprašanjih (kaj, kako in kdaj proizvajati) in kdo si prisvaja dohodek. Smith je skeptičen do učinkovitosti v primerih, ko sta omenjeni vlogi ločeni, ker prva brez druge zmanjšuje motivacijo za racionalno vedenje. Ločitev, ki se je uveljavila že konec 19. stoletja, je sporna tudi za sodobne liberalce, ki pa si, kot bomo videli, niso enotni, kako jo odpraviti.
Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja let je večina političnih in ideoloških sil v Sloveniji sprejemala prvi postulat: neučinkovitost gospodarjenja naj bi bila posledica »nenaravnih« oblik socialističnega, rešitev pa vzpostavitev prostega trga. Niso pa si bile enotne, kako vzpostaviti trg oziroma kako se na novem trgu spoprijeti z ločitvijo med ekonomsko in pravno lastnino. Tu gre iskati dejanske razlike med modeli privatizacije. Prvi je temeljil na ideji, da bo novi trg nastal s krepitvijo starih tržnih institucij in formalnim priznanjem »grupno-lastninskih« teženj v podjetjih. Temeljno načelo je bil odkup. Obstoječa podjetja bi pretežno odkupili menedžerji (in delavci), ki bi jih ob tem po potrebi dokapitalizirali, zunanji deležniki bi se lahko vključili z zamenjavo dolgov za lastništvo oziroma ob nezanimanju za odkup (država). Neskladje med ekonomsko in pravno lastnino bi bilo odpravljeno, ker bi se obe združili v rokah tako imenovanih stakeholders, s tem pa bi bili dohodkovno motivirani agenti, katerih motiviranost vpliva na učinkovitost gospodarjenja.
Drugi model je stavil na brezplačno razdelitev družbenega kapitala med državljane, pretežno s posredovanjem institucionalnih vlagateljev. Tako je na videz ostro ločil pravno od ekonomske lastnine, v resnici pa računal na njeno odpravo, ki je bila v nekaterih kapitalističnih državah že uveljavljena. Kapitalizem deležnikov (shareholders) ločitve ne odpravlja z združevanjem funkcij v istih nosilcih, ampak s podreditvijo ekonomske pravni lastnini. V njem akumulacija ni odvisna od profita, ki ga zagotavlja produktivnost določenega podjetja, ampak od profita, ki zaradi visoke likvidnosti kapitala ni odvisen od nobenega podjetja, panoge ali narodnega gospodarstva posebej.
Tedanje politične sile so se razlikovale tudi v drugih pogledih. Privrženci prvega modela so pretežno zastopali liberalna, privrženci drugega pa konservativna stališča. Prvi so, denimo, predlagali določbo zakona o tujcih, ki bi kasnejšim izbrisanim prebivalcem omogočila samodejno pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, tako bi (kot na Hrvaškem) problem rešili, preden je nastal. Drugi so bili proti. Delitev je bila enaka pri pogojih za naturalizacijo jugoslovanskih državljanov (1991) in pridobitev delovnih (in s tem bivalnih) dovoljenj za že zaposlene jugoslovanske delavce brez slovenskega državljanstva (1992). Če te in podobne primere posplošimo, opazimo izrazito delitev na demokratsko liberalno (zmerni ekonomski + politični liberalizem) in neoliberalno (radikalni ekonomski liberalizem + politična konservativnost) stran.
Rezultate obeh ekonomskih liberalizmov v Sloveniji je težko empirično oceniti, ker je v praksi prevladal kompromis. Izrazile so se predvsem negativne posledice prvega modela: koncentracija bogastva v rokah dejanskih lastnikov institucionalnih vlagateljev brez vpliva na učinkovitost podjetij, namesto dokapitalizacije pa kvečjemu izčrpavanje, ki pa bi se lahko (kot kažejo aktualni zgledi) pojavilo tudi ob menedžerskih odkupih, če bi bilo mogoče tovrstno financiranje. Kljub temu uspešnost podjetij, ki so ohranila »rdeče« direktorje, kaže, da bi bili učinki na gospodarjenje na splošno ugodni.
Nerazvite proizvodne sile in neugoden položaj v mednarodni delitvi dela dokazujejo, da liberalne politike niso omogočile prenove izrabljene sociotehnološke baze. Kadri, ki bi razvijali proizvodne sile, niso menedžerji, še manj delničarji, v resnici jih je treba določiti za vsako panogo posebej. Selekcija panog, ki jo opravi trg v razmeroma nerazviti deželi, kot je naša, tudi ni optimalna. Skrajni domet liberalizma je v tem pogledu jasen. A ker smo ta hip omejeni le na izbiranje med različnimi liberalizmi, je razčlenitev njihove oblike in verjetnih učinkov prvi pogoj vsakega racionalnega političnega odločanja.
Pogledi, 8. september 2010