Klub mrtvih glasbenikov

V prvi letošnji številki pa je revija objavila seznam petdesetih najboljših posnetkov vseh časov, ki ga je sestavila tridesetčlanska mednarodna žirija glasbenih kritikov. Seznam je imel le eno omejitev: vsaka skladba se pojavi le enkrat. Veliki zmagovalci so Dunajski filharmoniki, ki so izvajalci na kar osmih posnetkih, tudi na prvo- in drugouvrščenem, med posameznimi izvajalci pa dirigenta Herbert von Karajan in Benjamin Britten – ki dirigira svoji operi Billy Budd in Peter Grimes ter Vojni Rekviem, zanimivost pri Karajanu pa sta kar dva posnetka iz petdesetih let, ko je v Londonu snemal z orkestrom Philharmonia (preostali so Straussove Štiri poslednje pesmi z Gundulo Janowitz in Berlinskimi filharmoniki – njihov edini na seznamu! – iz leta 1971).
Uvrščeni glasbeniki so bili pogosto zelo mladi, denimo Glenn Gould z Bachom, Martha Argerich s Chopinom in Daniel Barenboim z Mozartom so bili v času snemanja sredi dvajsetih, na drugi strani pa je Claudio Arrau svoj posnetek Chopinovih Nokturnov naredil pri petinsedemdesetih. Številni posnetki so uvrščeni tudi zato, ker so pomenili ali pomemben mejnik v izvajalski praksi ali ponovno odkritje pozabljenih ali celo izgubljenih del, denimo Casalsova interpretacija Bachovih Suit za violončelo ali Harnoncourtova Maša v b-molu, pa posnetka Mahlerjeve Pesmi o zemlji in Devete simfonije Bruna Walterja, ki je dirigiral tudi krstni izvedbi obeh del v letu po skladateljevi smrti. Posnetek Devete z Dunajskimi filharmoniki iz leta 1938 je nastal le nekaj tednov pred Anschlussom, ki je iz Avstrije zaradi judovskega rodu pregnal tako Mahlerjevo glasbo kot dirigenta in številne orkestrske glasbenike. Podoben čustven naboj ima tudi izvedba Brittnovega Vojnega rekviema, ki je slabi dve desetletji po drugi svetovni vojni združil soliste iz držav, ki so se med vojno vojskovale, nato pa se premešane znašle v novi, hladni vojni: angleškemu skladatelju, dirigentu, orkestru (Londonskim simfonikom) in tenoristu Petru Pearsu sta se pridružila Rusinja Galina Višnevska in Nemec Dietrich Fischer-Dieskau.
Zanimivo je, da je velik del posnetkov iz petdesetih in šestdesetih: to je bil čas, ko je bila snemalna tehnika že zelo razvita, koledarji najboljših glasbenikov pa manj zapolnjeni s termini po vsem svetu. Poleg tega v ta čas sodi tudi prehod s plošč na 78 obratih na longplejke na 33. Ta prehod je sovpadel z leti povojne gospodarske rasti, zato so ljubitelji z lahkoto kupovali nove, izboljšane posnetke. Kombinacija teh dejavnikov pojasni, zakaj se ob prehodu na zgoščenke zgodba ni ponovila – tedaj so bili glasbeniki že zlati člani klubov zvestih strank letalskih družb, poleg tega pa so studijskim posnetkom vse večjo konkurenco začeli predstavljati video posnetki, pri katerih je poleg kakovosti igranja pomembno še kaj. Drugi najnovejši posnetek je iz leta 1990 (Smetanova Moja domovina, ki jo je po 41-letnem izgnanstvu s Češkimi filharmoniki na Praškem poletnem festivalu izvedel Rafael Kubelik), potem pa sledi kar dvajsetletni skok v leto 2010, ko je pianist Aleksander Melnikov posnel Šostakovičeve Preludije in Fuge.

Prva deseterica pa je:
10 George Gershwin: Porgy in Bess (1988). Londonski filharmoniki, zbor festivala Glyndebourne, dirigent Simon Rattle, v naslovnih vlogah Cynthia Haymon in Willard White.
9 Peter Iljič Čajkovski: Simfonije št. 4–6 (1960). Leningrajski filharmoniki, dirigent Evgenij Mravinski.
8 Maurice Ravel: Šeherezada, Hector Berlioz: Poletne noči (1963, 1967). Orkester romanske Švice, dirigent Ernest Ansermet, Régine Crespin (sopran).
7 Richard Wagner: Tristan in Izolda (1952). Orkester Philharmonia, dirigent Wilhelm Furtwängler, v naslovnih vlogah Ludwig Suthaus in Kirsten Flagstad.
6 Edward Elgar: Koncert za violončelo in orkester (1965). Londonski simfoniki, dirigent John Barbirolli, Jacqueline du Pré (violončelo).
5 Giacomo Puccini: Tosca (1953). Teatro alla Scala, dirigent Victor de Sabata, v naslovni vlogi Maria Callas, Giuseppe di Stefano (Cavaradossi), Titto Gobbi (Scarpia).
4 Johann Sebastian Bach: Goldbergove variacije (1955). Glenn Gould (klavir).
3 Benjamin Britten: Vojni rekviem (1962). Londonski simfoniki, dirigent Benjamin Britten, solisti Galina Višnavska (sopran), Peter Pears (tenor), Dietrich Fischer-Dieskau (bariton).
2 Ludwig van Beethoven: Simfoniji št. 5 in 7 (1975–6). Dunajski filharmoniki, dirigent Carlos Kleiber.
1 Richard Wagner: Nibelungov prstan (1956–65). Dunajski filharmoniki, zbor Dunajske državne opere, dirigent Georg Solti, med solisti Kirsten Flagstad, Birgit Nilsson, Gwyneth Jones, Christa Ludwig, George London, Hans Hotter, Dietrich Fischer-Dieskau, James King, Eberhart Waechter.