Kdo komu nastavlja zrcalo? In kdo se v njem zrcali?
Na velikem obcestnem plakatu, ki je napovedoval mariborski mednarodni gledališki spektakel, je odtisnjen rjavosrajčnik, ki ima namesto nacistične zastave v rokah evropsko, namesto nacističnega znaka na rokavu pa znak Evropske unije. Na njem velik napis Evropa danes. Sporočilo, vulgarno jasno in glasno na prvi pogled: Evropa ni danes prav nič drugačna od one za časa nacizma.
Kaj vznemirljivejšega, pikantnejšega, pogumnejšega, provokativnejšega za nas vse bolj tesnobne meščane, za nas prestrašene malomeščane, za nas jezne posameznike, skrite v anonimno zasebnost. Za nas, ki smo rasli v bratstvu in enotnosti socializma, se po njegovem razsulu navadili na razpoložljivost politične svobode in potrošniško udobje in se nam zdaj zaradi recesij, reform, afer in aferic ter pornografske politične realnosti tresejo tla pod nogami. Za nas, ki si nič zares ne upamo. Za nas, ki se bojimo vladavine ulice in jo, skriti za zaveso, opazujemo z okna, upajoč, da kaj stori tudi za nas, ne da nas pri tem, Bog ne daj, to pa res ne, za kar koli prikrajša. Za nas torej, ki mislimo, da se angažiramo, ko v takmašnih gvantih pri polni zavesti in prostovoljno trošimo kulturo, tisto, z veliko začetnico Kulturo. Tisto, ki se daje na razpolago v nacionalnih institucijah. Da nam ne bi očitali barbarstva, ignorance, nevednosti in pomanjkanja omike. Za nas, ki imenom, kot so Miroslav Krleža, Miki Manojlović, Laibach, Edward Clug, Haris Pašović ne moremo reči ne. Za nas torej, ki vemo, da so umetniki in umetnost tu zato, da neusmiljeno razgaljajo naš pravi obraz.
Vsi skupaj smo potem tam. Najprej mednarodno pisana inscenatorska zasedba na velikem odru mariborskega SNG. V nabito polni dvorani z osemsto sedeži pa takole: v prvi vrsti naši, politična elita s tujimi gosti. Gre vendar za mednarodno koprodukcijo! V drugi vrsti zvesti verniki onih na odru, ki hodijo v teater kot k maši. V tretji in vseh naslednjih vrstah pa smo mi, pionirčki, ki potem mahamo s papirčki (ne ploskamo le na koncu, ampak kar na odprti sceni). In komu ali čemu pravzaprav mahamo s papirčki?
Najpoprej lahkosti prenosa esejističnega besedila, napisanega leta 1935, v dandanašnji čas. Ker prav v tem naj bi bila menda provokativna poanta: kako se v več kot petinsedemdesetih letih ni nič spremenilo, kako se nismo nič naučili. Kako smo enako ničevi, kako se enako pehamo za denarjem, kako smo enako neenakopravni, fašistoidni, rasistični, ksenofobični. Ploskamo floskulam o nadutosti zahodnjakov, njihovemu/našemu? večvrednostnemu kompleksu, razkrinkavanju vojne kot pehanju za dobičkom, moraliziranju o moneti kot edinem merilu človeka, zahodni Evropi kot krivki za vse, kar se je hudega zgodilo in se godi v vzhodni Evropi in na Balkanu – nedolžni romantični deželi čustvenega, neracionalnega, a ostrega in radikalnega življenja, po katerem tako hlepi zdolgočasena in impotentna salonska evropska levica. Ploskamo razkrinkavanju krivice, imenovane Dve Evropi, ploskamo zasmehovanju krščanstva. Ploskamo, ne da bi vedeli, čemu pravzaprav ploskamo. Tudi umanjkanju (samo)refleksije besedila, napisanega leta 1935.
Sedimo tako tam in nas mora biti sram, ker se Evropa, ta naduta, pohlepna, kičasta, samozadostna stara babura, vojna dobičkarka, rasistka, sprevrženka … nikoli ne zgane, ko bi se morala zganiti in zaščiti vse, ki v srcu dobro mislimo (pa čeprav samo mislimo, delamo pa vse kaj drugega). Kot se ni zganila, ko so v nekdanji Jugoslaviji, »tej mirni evropski državi«, kot v gledališkem listu zapiše režiser Haris Pašović, »zavladali množični zločini, skupinska posilstva, preprodaja orožja, trgovina z mamili, ženskami in človeškimi organi, segregacija v šolah«.
Ampak, stopimo malce na zavoro. Katera Evropa je zdaj to? Krleževa iz leta 1935 v času fašizma, nacizma in stalinizma? Naša iz leta 2011? Njihova? Ona tam nekje drugje? Katera Evropa, kriva za vse, se ne zgane, ko bi se morala, se ni zganila? Seveda je težko, bržkone pa tudi nespodobno polemizirati z režiserjem predstave, ki je bosansko vojno preživel v obkoljenem Sarajevu, vendar pa predstava Evropa danes razen deklarativnega zapisa režiserja v programski knjižici z njo zares nima ničesar. Zatorej: ali nismo mi vsi Evropa? V dobrem in slabem? Ali pa je bilo morda kaj izgubljeno v prevodu, ki je hrvaščino prestavljal v slovenske in angleške video napise visoko nad odrom, medtem ko smo na platnu v ozadju lahko spremljali projekcijo ikonografskih reminiscenc na totalitarizme, predvsem stiliziranih permutacij križa? Je pokvarjena Evropa in so plemeniti divjaki?
Ampak vse te vznesene, patetične moralke so bile bolj okras k tistemu, kar »spektakel« Evropa danes dejansko je. Namreč koncert Laibacha z ničkolikokrat že modificiranimi zimzelenimi melodijami, od tistih z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja (oh, še pomnite tovariši, oblast je pri nas ljudska!) prek Marseljeze in Hej, Slovani ter podobnih do simpatičnih disko komadov in monumentalne Mame Leone. Hočem reči, bil je to en tak povprečen koncert Laibacha. Glasen, to pa. Glasen tako, da si je moral Manojlović med vznesenimi recitacijami – kadar že ni sedel za računalnikom (pa ja ni kar med predstavo bral in pošiljal mejlov?) – zatiskati uho, da je lahko slišal samega sebe. In ne smemo pozabiti še na plesne sekvence Edwarda Cluga, ki je imel sicer poleg koreografsko-plesalske naloge tudi igralsko, s katero je hrvaščini, slovenščini in angleščini na odru pridružil še svoj materni jezik, romunščino. Kakorkoli, Clug je vedno odličen. Njegovo telo v gibanju je pojem zase. Čeprav ni bilo povsem jasno, zakaj je moral nekaj časa sedeti v hladilniku, poleg koncertne mašinerije in velike mize z dvema računalnikoma ter stola tako rekoč edinega scenskega elementa, postavljenega levo spodaj na rampo, razen, da je bilo najbrž treba nekam pospraviti zaloge kečapa, s katerim se je proti koncu, oblečen le v zelene spodnje hlačke z belo elastiko, polil po telesu, se potem takole kot da krvav mukoma zvlekel na drugo stran odra, kjer so ga čakali belolasa lasulja, najlonke, salonarji in, joj, kako izvirna domislica, oblekica iz evropske zastave … Kot nekakšna evropska Marilyn Monroe, tik preden bo zapela Vse najboljše, gospod predsednik, se je potem prav počasi sprehodil po odru, zrl Manojloviću in Laibachovcem v oči, nato za nekaj minut zapustil oder, pa potem spet ves čeden in umit, v črnih hlačah, zgoraj brez, prišel odplesat do konca … No, nekje vmes se na odru pojavi še snežno belo opravljena baletka, poosebljena nedolžnost, ki jo bo Evropa najprej zaplinila, potem pa, vstalo od mrtvih, preobula v vojaške čevlje, ali tako nekako. Evropa danes, skratka.
Da skrajšam: Evropa danes je enako atraktivno zdizajniran koncert Laibacha (že videno, večkrat) plus recitacija teznih moralizmov plus male plesne Clugove bravure, ki jim je bila odrska razsežnost odra prej v minus kot plus. No, priznam, tu je še Miki Manojlović v živo, kar pa tudi nekaj šteje. Morda v tej predstavi še največ. Morda bi se moral le še Laibach po vzoru Janezov Janš vsaj za to priložnost subverzivno preimenovati v Marburg. Bilo pa je mestoma skoraj tako ganljivo kot na Prešernovih proslavah, le da malo bolj bučno, pa boljši in učinkovitejši lajtšov je tudi bil. Ta primerjava se mi res zdi dobra: namreč, tudi na Prešernovih proslavah se vedno najde kakšen govorec, ki neusmiljeno, čeprav literarno visoko kultivirano nadira prisotne, kakšni pokvarjeni politiki da so, kakšna ničvredna družba da smo, pa nič da nam ni mar za nič, pa samo za denarjem se pehamo, pa za svoje koristi, pa za dobiček, in potem je ta pogumni govornik nagrajen z aplavzom, češ, glej, koliko si upa. Družbena kritičnost, kaj kritičnost, angažma z velikim A, pripeljan do svojega pojma na sam Prešernov dan. (Pa recitirajo, pojejo in plešejo tudi.)
No, tole z Evropo danes je nekaj podobnega: »Treba je imeti pogum in talent. Treba je biti sposoben,« je bil namreč večkrat ponovljeni epilog na samem koncu te multimedijske, kot se danes reče, inscenacije Resnice same. Krleževe resnice iz leta 1935, namenjene nam pionirčkom v tretji vrsti in naslednjih leta 2011. In smo ploskali. Kako smo ploskali! Za en sam hip smo bili pogumni, talentirani, sposobni, mi, ki so nam uro in pol dopovedovali, da smo strahopetni, nenadarjeni, nesposobni, mi Evropejci (zahodni Evropejci?), ki se ne zavedamo, da živimo v najslabši družbi vseh družb. V najnadutejši družbi vseh družb, v najbolj pokvarjeni družbi vseh družb, zrasli iz najbolj kompromitirajoče tradicije vseh tradicij svetovnih kultur. Skratka v civilizaciji, katere neslavni in zasluženi konec je tako rekoč pred vrati.
Zunaj je snežilo. In pred vrati ni stal konec Evrope, pač pa črne limuzine. Čakale so na one naše iz prve vrste. Mi iz tretje in naslednjih, mi, zdaj spet prestrašeni malomeščani, mali lokalni kvaziintelektualci, mi, ki zase mislimo, da smo brez krivde krivi, pa smo bili po aristotelovsko očiščeni in hvaležni, da si nekdo upa namesto nas, v našem imenu, tej Evropi na predvečer njene kataklizme povedati v obraz, kar ji gre. Ji nastaviti ogledalo.
(Pa vidijo, ti kazalci ogledal, v njihovem odsevu tudi sebe? Oni niso Evropa? Evropa danes?)
Pogledi, 23. februarja 2011