Kakšna panika!
A v preteklosti je bila slika precej drugačna, saj so željo po holivudskih izdelkih dolgo časa nadzorovano zmanjševali: šibka kupna moč, prepoved uvoza izdelkov ameriške kulturne industrije, radikalno drugačni kulturni obrazci ... so le nekateri od razlogov, zakaj se nekoč po številu prebivalcev največji, hkrati pa najbolj neizkoriščen in zaprt trg ni odzival na vztrajno snubljenje industrije, ki so jo povsod drugod brezkompromisno oboževali.
Zdaj je, na srečo ameriškega kapitala, že nekaj časa drugače. Kitajsko tržišče je od vseh najhitreje rastoče, njegova kupna moč pa, ne glede na trenutno gospodarsko krizo, še naprej raste. In to z intenzivnostjo, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo napovedati, da bo v letošnjem, najpozneje pa v prihodnjem letu, kitajski trg po ustvarjenem prihodku (in čistem dobičku!) prehitel ameriškega. Razlog, piše Guardian, je velika pripravljenost občinstva plačati še vedno precej visoko ceno vstopnice za politično korektne in vsebinsko podhranjene blockbusterje (večinoma akcijske filme in romantične komedije). Tovrstne apetite z izgradnjo dodatnih kapacitet gasi tudi hitro razvijajoča se kinematografska infrastruktura. Vsak dan se namreč na Kitajskem odpre kar 14 novih kinodvoran.
Terminator: Genisys je tipičen primer poti, ki jo v nasprotju z ostalimi, razvitimi, trgi ubirajo holivudske megaprodukcije. Relativno neuspešen drugje, je na Kitajskem samo v prvem vikendu ustvaril dobrih 27 milijonov dobička in produkcijsko hišo Paramount bliskovito »potegnil« iz rdečih številk.
Holivudski producenti se zavedajo kulturnih razlik med evroameriško in azijsko družbo, zato vse pogosteje lotevajo skupnih filmskih projektov. Warner Bros. je že nekaj časa povezan s podjetjem China Media Capital, s katerim vlaga ogromne vsote v produkcijo filmov, v katerih je igralska zasedba kombinacija domačih in tujih zvezdnikov, posneti pa so praviloma v kitajskem jeziku.
Da filmska industrija na Kitajskem ne kaže nobenih znakov ohlajanja, dokazuje tudi konstantna rast obiska v kinodvoranah v zadnjih dveh mesecih, ne glede na to, ali gre za tujo ali domačo (kitajsko) produkcijo. Na roko (torej v denarnico) producentov gre tudi dejstvo, da se obisk kinodvoran v kriznih obdobjih praviloma vedno poveča.
Leta 2013 je kitajski filmski trg ustvaril prihodek, s katerim se je uvrstil takoj za severnoameriškega. Letošnji prihodek je v primerjavi z lanskoletnim višji za 43 odstotkov in je bil v prvih osmih mesecih večji od 4,3 milijarde dolarjev. Štirje od prvih desetih filmskih hitov so nastali v Hollywood, med njimi franšiza Hitri in drzni 7, ki je ustvarila 379 milijonov dolarjev prihodka.
Lani je bilo na Kitajskem odprtih 5.400 novih kinodvoran, vseh skupaj je že več kot 23.500. Posledično raste tudi število predvajanih filmov. Leta 2010 jih je bilo dobrih 6.000, lani že več kot 28.000, številka pa naj bi se v prihodnjih desetih letih vsaj podvojila.
Ne glede na to je prostora za razvoj ogromno. V ZDA je pokritost s kinodvoranami glede na število prebivalstva še vedno bistveno večja. Čeprav je zaradi nizkega življenjskega standarda dostop do kinematografov omogočen le tretjini prebivalstva, je to glede na število – 350 milijonov prebivalcev – trg, večji od ameriškega in kanadskega skupaj. Povprečni obiskovalec na Kitajskem gre v kino zgolj enkrat na leto, za kar potroši pet dolarjev, njegov ameriški »kolega« pa vsaj štirikrat, za kar potroši povprečno 34 dolarjev.
Moč rastočega trga je prepoznala tudi lokalna filmska industrija. V lanskem letu so kitajske produkcijske hiše posnele več kot 700 domačih filmov, a jih je bilo zaradi premajhnega števila dvoran mogoče predvajati zgolj 300. Filmsko industrijo z zakonskimi ureditvami podpira tudi vlada. Ne zgolj z različnimi oblikami olajševanja poslovanja filmskih producentov, temveč tudi z izgradnjo tehničnih zmogljivosti, snemalnih studiev, opreme za produkcijo in postprodukcijo, z distribucijskimi kanali in izobraževanjem pomaga rastoči veji gospodarstva.
Film je tudi pri kitajskih oblasteh že dolgo časa prepoznan kot eden ključnih dejavnikov (samo)promocije in ena najbolj komunikativni oblik, ki ima sočasno tudi najmočnejši propagandni učinek, saj povečuje ugled in moč ne zgolj doma, pač pa (predvsem) v svetu.
To pa tudi s holivudsko pomočjo, ki na Daljni vzhod pospešeno seli tako produkcijo kot tudi junake svojih filmskih zgodb. Ti se s svojimi težavami vedno pogosteje znajdejo na Kitajskem; in jih tam tudi več kot uspešno in prav nič politično ali kako drugače sporno rešijo in s tem popolnoma zadovoljijo tamkajšnje gledalce (in na vse, kar diši po tujem, še vedno paranoične oblasti).
Tipičen primer ameriškega pragmatizma: The Great Wall (Veliki zid), znanstvenofantastični blockbuster, v kinu ga bo mogoče najti v prihodnjih mesecih, glavna vloga pa pripada Mattu Damonu, je doslej največja holivudska produkcija, v celoti posneta na Kitajskem in namenjena globalni distribuciji.
Kdo torej osvaja koga?