Kako smo preživljali konec zahodne civilizacije
In ja, vse to se odraža tudi na kulturi, ki je v zadnjih desetletjih strmoglavila v neslutene globine. Nekako tako je najbrž razmišljal tudi južnoameriški nobelovec Mario Vargas Llosa, čigar eseji na to temo so že leta 2012 izšli pod naslovom La civilización del espectáculo, zdaj pa so jih prevedli v angleščino in izdali za ameriški trg kot Notes on the Death of Culture: Essays on Spectacle and Society (Zapiski o smrti kulture: Eseji o družbi spektakla). Kultura je mrtva in bo v najboljšem primeru preživela v nekaj malih družbenih enklavah, v nobenem primeru pa ne bo imela vpliva na mainstream, saj jo bo povsod nadomestila zabava, je glavno sporočilo pisateljeve knjige, o kateri razglabljajo na spletnem portalu salon.com.
Vargas Llosov argument, da standardi padajo, bi se dalo izpodbijati, meni avtorica zapisa. Že na prvo listanje zmoti dejstvo, da gre pri knjigi Zapiski o smrti kulture za nekakšno krpanko esejev in časnikarskih zapisov, ki so bili objavljani od sredine devetdesetih let naprej. Od obdobja, ko se je pojavil internet in korenito spremenil podobo kulturne krajine. Pa vendar avtor svojih stališč ne spreminja bistveno, pred čemer svari v zapisih zadnjih let, je opozarjal že sredi devetdesetih, ko je bilo po mnenju mnogih še vse v redu. To pa ne vzbuja ravno zaupanja v pisateljevo besedo, pripominja avtorica Laura Miller.
Pa vendar Vargas Llosa ni edini, ki jadikuje nad stanjem v kulturi in civilizaciji. In tudi ni prvi, začetki tega, recimo mu žanrskega pisanja (z angleško besedo poimenovanega declinism; zasilna slovenska ustreznica bi bila zatonstvo) gredo z roko v roki z začetki zgodovinopisja. Prva uspešnica je izšla v dobi razsvetljenstva: Edward Gibbon je napisal The History of the Decline and Fall of the Roman Empire (Zgodovina zatona in padca rimskega cesarstva). Delo je izšlo v šestih knjigah, med letoma 1776 in 1789. Po prepričanju Gibbona je stari Rim propadel zaradi moralnega in vojaškega razkroja. Rimljani so postajali vse bolj razvajeni in leni, nalogo obrambe države pa odrinjali najeti vojski. Svoj delež krivde za pomanjkanje bojevitosti nosi tudi krščanska vera s pacifizmom in usmerjenostjo v življenje po smrti. In čeprav se Gibbon ukvarja s starim Rimom, je treba sporočilo njegovega pisanja brati med vrsticami: ali se bodo evropske velesile tistega časa zmožne izogniti usodi rimskega cesarstva? Odgovor je bil na dlani, v dobi čaščenja razuma in znanosti, kakršno je bilo razsvetljenstvo, se je zdelo, da je vse mogoče.
Zares zavzeti svečenik pesimistične vizije prihodnosti je bil Oswald Spengler, nemški zgodovinar in filozof z začetka 20. stoletja. Najbolj je znan po svoji knjigi Zaton zahoda: oris morfologije svetovne zgodovine (Der Untergang des Abendlandes, 1918). Njegova ključna teza je, da je vsako civilizacijo mogoče obravnavati kot neki superorganizem, ki ima določeno življenjsko dobo. Povprečno trajanje civilizacije, kakršne so bile egiptovska, kitajska, »mehiška«, je tisočletje. Zaton zahodne civilizacije po njegovem torej sploh ni vprašljiv, precej jasno pa je tudi, da bo do njega prišlo zelo kmalu.
Na Spenglerja se Vargas Llosa sicer ne sklicuje, pa vendar je Spenglerjevega črnogledega duha čutiti v vseh zapisih južnoameriškega nobelovca, piše Millerjeva. Zato pa Vargas Llosa citira Thomasa Stearnsa Eliota, ki je v svojih Notes Towards the Definition of Culture (Doneski k definiciji kulture) ugotavljal, da bo človeštvo z veliko verjetnostjo najprej prešlo v stanje kulturnega razkroja, dokler ne bo prišlo do končnega cilja: stanja, v katerem kulture sploh ne bo več. Vargas Llosa meni, da smo že tam. Zanj je kultura tisto, čemur večina ljudi dandanes reče »visoka kultura«: »neodvisna realnost, ki jo sestavljajo ideje, estetske in etične vrednote ter umetnine in literarne stvaritve, ki so v odnosu s preostalo družbo, ki pa niti niso razmisleki, temveč bolj pogosto izvori družbenoekonomskih, političnih ali celo verskih fenomenov«.
Velika ovira pri ocenjevanju, kako tehtno je Vargas Llosovo delo, je, da v njem umanjkajo konkretni primeri. In ker se zapiski raztezajo čez skoraj dvajsetletno obdobje, je včasih težko razbrati, na katerega od sodobnih družbenih fenomenov se pisatelj sklicuje. Vargas Llosovo stališče je, ugotavlja avtorica, mešanica tez T. S. Eliota in francoskega marksističnega teoretika Guya Deborda, ki je opozarjal, da je vse, kar je bilo nekoč v kulturi avtentičnega, nadomestilo umetno in potvorjeno. Debord za ta zasuk krivi komodifikacijo in fetišiziranje predmetov, zaradi katerega so proizvodi, ki jih kupujemo, za nas bolj resnični in pomembni kot človeška bitja. Sčasoma pa tudi soljudi začenjamo obravnavati kot kupljive proizvode. T. S. Eliot je kot priznani konservativec po drugi strani verjel, da kultura korenini v tradiciji in religiji, saj prav zaradi njiju – tako kot zaradi umetnosti, glasbe in literature – ljudje v življenju najdejo smisel in ne podležejo dolgočasju in obupu.
Tako kot Eliot tudi Vargas Llosa verjame, da kultura nikoli ne more biti demokratična. Kultura je področje za elito, dostopna je ljudem, ki premorejo izobrazbo, omikanost in pripravljenost, da se spopadejo z pravo umetnostjo in njenimi idejami. Tako kot Debord tudi Vargas Llosa z obžalovanjem ugotavlja, da živimo v družbi, v kateri je vrednost nečesa odvisna od tega, koliko smo za to pripravljeni plačati. Oziroma, kar zadeva knjige, koliko izvodov je bilo prodanih. Če bo tako razmišljanje prevladalo, bomo dovolili, da tržna miselnost vdre na področje, ki je bilo doslej sveto.
Po vseh sodobnih definicijah je Vargas Llosa snob, piše Laura Miller. Priznava sicer, da se tudi sam predaja plebejskim radostim gledanja filmov. A ostaja neomajen v prepričanju, da so Tolstoj, Thomas Mann, James Joyce in Faulkner kultura; minljivi pojavi, kot so brazilske telenovele, bollywoodski filmi in Shakirini koncerti, pa nikakor. Njegova stališča so, skratka, dandanes tako staromodna, da bi jih bilo zlahka odpraviti z ugotovitvijo, da gre za godrnjanje tečnega starca (Vargas Llosa jih ima navsezadnje skoraj osemdeset). A resnici na ljubo opozarja na probleme, ki so precej aktualni. Mogoče si res včasih zaželimo popreproščenega razvedrila, ki priteguje najširše ljudske množice, toda ali nam je prav, da tudi v kulturi trg vse bolj prevzema glavno besedo? Če z besedo kultura merimo na vzajemno metodo za ocenjevanje stvaritev, ki jih je ustvarilo človeštvo, potem Vargas Llosa povsem upravičeno razglaša njen konec. Kdo si še more jemati pravico, da odloča o tem, ali sta neki romanopisec ali slikar zares velika? Vsakdo – kar je enako kot nihče. Zagrizeni bralci knjig, kot so Igra prestolov ali Igre lakote, si ne dovolijo več, da oboževalci postmodernih romanov nanje gledajo zviška. Fanatiki Vojne zvezd se ne strinjajo, da so njihovi objekti čaščenja vredni kaj manj kot umetnine Terrencea Malicka. Če bi beseda kultura morala označevati nekaj, v kar soglasno verjamemo, je z njo res konec. In nedvomno se nam Oswald Spengler od nekod privoščljivo smeji.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015