Javni interes za šport in kulturo
Seveda se oglašam predvsem zaradi pojma »šport«, ki očitno prav tako dela težave B. Tadlu. Že neštetokrat je bilo tudi v javnih občilih zapisano, da je pojem šport rodni pojem (genus proximum) za neenovit svetovni kulturni pojav, ki ga delimo na podrejene/delne pojme (species), ki označujejo različne izseke ali pojavne oblike športa. Tudi v Pogledih je bilo to že pojasnjeno D. Bajtu. Največkrat omenjamo tri izseke ali področja športa: športno edukacijo, športno rekreacijo in selekcijski tekmovalni šport. Slednji v svoji zadnji različici prehaja v vrhunski, poklicni, gledališki, gladiatorski šport. Vsaka od pojavnih oblik je utemeljena na svoji posebnosti (differentia specifica). In vsaka od teh oblik ima svoj namen, svojo filozofijo in svoje metode dela. Kar velja za en izsek športa, ne velja za drugi in še manj za rodni pojem v celoti. Zato tudi študij športoslovja ni enovit. Različne smeri študija temeljijo na differentii specifici posameznega izseka športa.
V imenu odličnosti in neoporečne sporočilnosti je torej nedopustno rodni pojem šport zamenjevati z njegovimi delnimi pojmi. Če to vendarle naredimo, največkrat zapišemo neverodostojno, polresnično ali neresnično trditev. V resnih glasilih in resnih razpravah so takšne trditve brez vrednosti in dokazujejo kvečjemu nekompetentnost razpravljavca. Že prvi stavek v Tadlovem zapisu nakazuje logično in sporočilno ohlapnost. Takole je zapisano: »Šport in kultura se v medijih pogosto omenjata kot velika promotorja Slovenije v svetu.« Če v navedku odmislimo nejasnost pojma »kultura«, lahko zelo blagohotno povedi pripišemo zgolj »tretjinsko resnico«. Promotor Slovenije v svetu namreč ni rodni pojem šport, ampak le njegov species z imenom »selekcijski tekmovalni šport«, in še to le takrat, ko že preraste v vrhunski, poklicni, gladiatorski šport. Praviloma v svetu Slovenije ne promovirata tista dva izseka športa, ki v resnici pomenita športno kulturo v plemenitem pomenu tega dvobesednega izraza, to sta športna edukacija in športna rekreacija. Z logičnega (in stvarnega) zornega kota je torej Tadlova izjava v navedku neresnična.
Še en primer neverodostojne/neresnične izjave: »Dejansko pa se šport pri nas večinoma financira iz javnih sredstev, ki jih razdeljuje politika.« Bralcu, ki se spozna na športno kulturo, se ob navedku takoj postavi vprašanje, »kateri šport« se večinoma financira iz javnih sredstev. Tudi pojem »politika« je tako ohlapen, da zamegljuje natančnost povedi. Iz sobesedila je mogoče sklepati, da pisec pojem »politika« enači s pojmom »država«, kar pomeni, da pri nas šport večinoma financira država. Trditev je seveda neverodostojna, ker država »večinoma« ne podpira vseh podpodročij, ki vsebinsko opredeljujejo rodni pojem šport. Najmanj se iz javnih sredstev financira šport za rekreacijo (ta temelji predvsem na osebni ozaveščenosti posameznikov, na podjetniški iniciativi in na samoplačništvu), nekaj več dobi edukacijski šport (predvsem v obliki obvezne in interesne šolske športne vzgoje), večji del pa selekcijski tekmovalni (vrhunski, mednarodni, olimpijski, poklicni, gladiatorski) šport. Po podatkih Olimpijskega komiteja delež državnih sredstev za ta izsek športa v zadnjih letih nikoli ni presegel 39 odstotkov letnega proračuna. Torej ni res, da večino športa podpira politika oziroma država. Ne podpira niti večine selekcijskega tekmovalnega športa in še manj vsega kulturnega pojava, ki ga označujemo z rodnim pojmom šport. Z logičnega (in stvarnega) zornega kota je torej tudi ta Tadlova izjava neresnična. Podobnih dvomljivih, polresničnih in neresničnih trditev je v Tadlovem prispevku še več, vse zaradi napačne rabe športnega izrazja.
Iz sobesedila je očitno, da se pisec z rabo rodnega pojma šport osredotoča predvsem na en izsek športa: na selekcijski tekmovalni šport. Omenja namreč slovensko alpsko smučanje na mednarodni ravni, košarkarski klub Olimpijo, celjske rokometaše, ljubljanske rokometašice, vzpon športnikov na družbeni lestvici, položaj v ekipi, športne štipendije, ameriške športne štipendije, mariborsko zimsko univerzijado, donosne kariere, pogled na reprezentanco v mimohodu ob otvoritvi olimpijskih iger in tako naprej. In glede na naslov prispevka (Javni interes za šport in kulturo) je iz sobesedila razbrati, da je za pisca javni interes v športu predvsem selekcijski tekmovalni šport. Zato zapiše še eno neverodostojno trditev, namreč: »… v športno-kulturni praksi to pomeni predvsem izjemne posameznike.« Iz povedi je očitno, da pisec športno kulturo enači predvsem(!) s selekcijskim tekmovalnim športom oziroma še ožje: z izjemnimi posamezniki. Error fundamentalis! Prava kazalnika športne kulture sta predvsem ustrezna količinska, kakovostna in strokovno-znanstvena raven športne edukacije ter množična razširjenost športne rekreacije. Izjemni posamezniki niso vedno kazalec športne kulture naroda. Glede na to, da ima pojem kultura vedno le pozitiven vrednotni predznak, nekateri teoretiki gladiatorskega športa celo ne štejejo (več) za športno kulturo.
Pisec svoje ozko gledanje na šport nekoliko popravi, ko nekje (zgolj v treh vrsticah!) zapiše, »da sta v grobem smotra ukvarjanja s športom(!) dva: prvi je spodbujanje zdravega življenja vseh generacij, drugi pa posel …« Obe trditvi stojita na trhlih nogah, ker ne vzdržita logične (in stvarne) presoje. Pisec namreč uporabi rodni pojem šport in mu napačno kar povprek pripiše »spodbujanje zdravega načina življenja«. Gre za nelogično posploševanje, saj je vendar znano, da vrhunski, gladiatorski šport ne »spodbuja zdravega življenja«. Že dolgo namreč vemo, da vrhunski šport ni zdrav. Prav tako pisec ukvarjanju s športom (uporablja rodni pojem!) napačno pripiše smoter »posel«. Ukvarjanje s športom postane posel šele takrat, ko selekcijski tekmovalni šport doseže vrhunsko, atraktivno, gledališko, gladiatorsko, poklicno stopnjo. Z logičnega (in stvarnega) zornega kota je torej tudi ta Tadlova izjava neresnična.
Očitno je torej, da je za resno razpravo o športu potrebna tudi neoporečna raba ustreznih pojmov. Če ni izpolnjen ta pogoj, je razprava lahko le jalova ali celo nemogoča. In zato v resnici ne vem, kaj je rdeča nit Tadlovega prispevka in kaj je pisec v resnici hotel povedati. V zapisu ne najdem ne uporabne ne idejne presežne vrednosti. Pojmi »javni interes«, »kultura« in »šport« ter njihovo razčiščevanje, povezovanje, združevanje in upoštevanje so seveda vredni nadaljnje obravnave. Ta pa bo lahko smiselna in smotrna le takrat, kadar bomo natančno opredelili, kaj ključni pojmi pomenijo. In želeti bi bilo, da Pogledi s to razpravo nadaljujejo.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012