O človeku, ki dela tisto, kar mora
Dušan Mramor, junak našega časa
S padcem rezila giljotine francoske revolucije tako ni odletela samo glava Ludvika XVI., ampak je padel nagrobni kamen tudi na kraljestvo, vsaj francosko. Drugod, na primer v Veliki Britaniji, v Španiji in na Nizozemskem, kralji in kraljice še vedno obstajajo. Ampak so običajno samo še neznansko dobro plačane maskote teh držav, ki imajo veliko simbolno moč in skoraj nikakršne politične. V teh primerih je ostalo samo kraljevo tuzemsko telo. Žal še vedno obstaja nekaj držav, kjer ima kralj še naprej dve telesi, na primer Savdska Arabija. Upati gre, da se bodo njeni prebivalci v tem času naposled le rešili zaostalih mračnjakov, ki jim vladajo že predolgo, in ostali samo z enim kraljevim telesom. Še bolje pa z nobenim.
Potem ko so se kraljeve glave odkotalile na smetišče zgodovine, je na njen oder stopila nova korporealnost, meščanska država. Ta je brez kralja in njegove samovolje, namesto nje naj bi vladali zakoni, namesto njega pa mi vsi. Vseeno pa tudi sodobno meščansko državo nekdo vodi in tudi v njej obstajajo sile, ki si podrejajo večino družbenega življenja. Kot so izpostavili že številni avtorji, je država najprej predvsem vojaško-fiskalni stroj. Če zdaj preidemo na primer Slovenije, lahko ugotovimo, da prvi del dvojca, torej vojaški stroj, pri nas nikoli ni zares zaživel. Bržkone so bili največji vojaški dosežki sodobne slovenske zgodovine bolj kot ne gverilske narave.
V ta kontekst lahko vključimo drzno in pogumno posredovanje generala Maistra po prvi svetovni vojni, potem pa seveda narodnoosvobodilni boj v času nacifašistične okupacije. Kot samostoječa vojska pa slovenska vojska v nobenem pogledu ni vojaški stroj. Sicer njeni pripadniki sodelujejo pri številnih misijah po svetu, vendar vsaj do zdaj ni bilo primera, ko bi podobno kot ameriška vojska šli »osvobajat in demokratizirat« države po svetu; tu samo sledijo ameriški vojski. Kot članica zveze Nato pa je slovenska vojska tako ali tako zavezana geopolitičnemu aranžmaju, ki skrbi predvsem za interese njene najmočnejše članice, ZDA.
Zato nam ostane samo Slovenija kot fiskalni stroj. Kot članica Evropske unije in evroobmočja ima država tudi tu močno zožen manevrski prostor, pa vendar, davke nam še vedno pobirajo, kajne?
S tem pa naposled pridemo do strojevodje tega fiskalnega stroja, Dušana Mramorja, ministra za finance. Ko so ga ob nastopu mandata novinarji vprašali, zakaj se je ponovno odločil, da prevzame finančno ministrstvo, je odgovoril politično pravoverno. Osebno mu sicer ni bilo do tega, kakopak bi lahko užival svojo starost in se ne obremenjeval z vsakodnevno politiko. Ampak potem je pomislil na svoje vnuke (za vnuke gre!) in ugotovil, da je zanje dolžan narediti nekaj dobrega, da je odgovoren za njihovo prihodnost. Tako je govoril Dušan Mramor in se spravil k delu. Ob njegovem nastopu so fiskalni stroj napadali številni lakotniki, predvsem iz javnega sektorja in njihovih napadalnih enot, sindikatov. Mramor je vse te napade pogumno odbil in izzivalcem zabrusil, naj brzdajo svoje apetite, saj je proračunska malha danes že bolj polna, da pa blaginje ne bo, če bodo tudi njihovi javnofinančni vampi spet postali polni. Tako nam je Mramor dokazal, da je mogoče sočasno rasti in stradati, da ima izobilje smisel le takrat, ko živimo v pomanjkanju.
Komaj mu je uspelo zavreti volčjo lakoto socialnih dobičkarjev doma, že se je moral spopasti z Grki, natančneje s Sirizo in z Aleksisom Ciprasom. Kot je splošno znano, se lakomnost Grkov po tistem, česar si ne zaslužijo, in njihova sla po življenju nad svojimi zmožnostmi lahko meri samo še z njihovo kronično brezdelnostjo. Ampak Dušan Mramor se je neustrašno podal tudi v to bitko, sestanki evroskupine, ki so po svoji dolžini in intenziteti že zlovešče spominjali na seje kakega centralnega komiteja komunistične partije, mu niso vzeli zanosa.
Skupaj z Mirom Cerarjem sta Ciprasa tako srdito napadala, da je to opazil in pohvalil še ameriški Financial Times, njuno energijo pa jima je zavidal celo italijanski premier Matteo Renzi. Kakopak sta zaradi tovrstne načelnosti in poguma oba velika Slovenca spet morala na svoji koži izkušati bridkost tega, da nihče ni prerok v svoji domovini. Namesto čestitk sta bila doma deležna kritik, osornosti in nesramnosti. Celo toliko, da je minister Mramor v trenutku šibkosti potožil, da ga v Bruslju visoko cenijo in se čudijo nerazumnemu divjaštvu, ki mu je izpostavljen doma, ko pa mu bi morali prav mi postavljati »spomenike«. Vsaj nekaj utehe je fiskalni strojevodja dobil v tem, ko so mu nedavno še uradno priznali, da je najboljši strojevodja med vsemi evropskimi. Pomislite, naš Mramor je še boljši od nemškega Wolfganga Schäubleja!
Je ob vseh teh nadčloveških naporih sploh presenetljivo, da je bil Dušan Mramor ves čas v stalni pripravljenosti, da je ob takšnem hudourniku človeške energije še kaj postrani zaslužil z delom prek avtorskih pogodb? Nasprotno, čuditi bi nas moralo, da človek tako izjemnih sposobnosti sploh hoče biti računovodja številka 1 države, kot je Slovenija. Ampak namesto radosti in globoke hvaležnosti so na površje spet privrela čustva nevoščljivosti in trpkega gneva. V docela sprevrženi maniri so nekateri zahtevali, da razkrije, koliko je zaslužil s svojim pogodbenim avtorskim delom?!
Mar kdo vpraša samozaposlenega, upokojenca ali študenta, koliko zaslužijo prek avtorskih pogodb? Seveda ne. Zakaj bi potem dvomili v človeka, ki je svojo pripadnost skupnosti izrazil že s tem, ko je privolil, da bo prejemal uborno ministrsko plačo. Dvoličnost brez primere, a ker resničnost vedno presega tudi najbolj divjo domišljijo, so najbolj zlobni duhovi zdaj začeli terjati, da gospod Mramor in njemu podobni odličneži vrnejo še tistih nekaj fičnikov finančne podpore, ki so jo prejeli za stalno pripravljenost.
O tem, da Dušan Mramor nikoli in nikdar ne izgubi vere v malega človeka (pa bi jo zaradi vseh njegovih pritlehnih napadov lahko že večkrat!), priča umirjena razlaga, ki jo je podal ob tem zadnjem napadu na njegovo dobro ime in osebo. Fiskalni stroj z izplačevanjem avtorskih pogodb in dodatka za stalno pripravljenost ni bil prav nič oškodovan, nam je pojasnil Mramor. Namesto da bi se titani človeškega duha zasluženo razbremenili in najeli nekaj neizkušenih pomočnikov, je napor dodatnega dela in stalne pripravljenosti nase vzela stara, izkušena garda.
Rekli boste, pa saj bi morali dati mlajšim priložnost, saj to je vendar sprevrženo, da ne zaposlujejo mladih in sebi izplačujejo dodatke! Vidite, čeprav se takšno razmišljanje zdi privlačno in celo nekako intuitivno pravilno, je zgrešeno in nevarno. Z denarjem in močjo pač ne zna upravljati kar vsak, oba hitro pokvarita človeka, oba sta strašansko prekletstvo, ki so ga zmožne prenašati le najbolj trdne, stanovitne in etično-moralno ukoreninjene osebe.
Zdaj si pa predstavljajte, kakšna škoda bi bila državi storjena, če bi bili naenkrat v stalni pripravljenosti vi ali jaz. Saj niti ne bi dobro vedela, kaj to pomeni, denar, ki bi ga od tega neupravičeno molzla, pa bi gotovo zafrčkala za plačevanje položnic in drugih neumnosti. Ali pa še bolj nor scenarij: da bi nam ponudili opravljanje avtorskega dela ali, bog ne daj, celo redno zaposlitev. Denar, ki bi ga namenili našim pogodbam ali plačam, bi povsem zbledel, ko bi ga primerjali z neznanskimi stroški, ki bi jih skupnosti povzročili s svojo neizkušenostjo, zaletavostjo in vsesplošno neumnostjo.
Včasih, ko človek na svoji delovni mizi najde novo avtorsko pogodbo, izbira pač ni lahka. Potem pa se hitro ove, kakšno škodo bi lahko s tem denarjem storili vsi tisti, ki si ga ne zaslužijo, in s težkim srcem jo podpiše. Zato je Dušan Mramor junak našega časa. Je človek, ki dela tisto, kar mora, tisto, kar razumejo le redki, njemu podobni velikani. Vsi drugi, velikanska večina, pa ga prezirajo in sovražijo; ko bi le vedeli, s kakšno bolečino jemlje drugim in daje svojim. Je junak, kaj junak, superjunak, ki ga vidijo le redki. Celo v književnosti so redki ljudje njegovega kova, morda je edini lik, ki se mu približa, stripovski junak Alan Ford. Revež, ki je kradel revnim in dajal bogatim … Čas bo pokazal in vse postavil na pravo mesto, do takrat pa: »Dušan Mramor je živ, naj živi Dušan Mramor!«
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016