Babica in Rdeča kapica
Nemške zelene je takšna iskrenost spravljala v smeh, toda frizerki, po narodnosti Srbkinji, se to ni zdelo smešno, pa tudi Srbi so bili pri babici pravzaprav že malo passé. Ampak odkar se je vrnila v Zagreb, jo Srbi ponovno obsedajo. Kot pri vsakem zaskrbljenem Zagrebčanu so zadnjih dvajset let na tapeti Hercegovci – tako je tudi pri čistilki, ki babici dvakrat na mesec pomije okna, tla, kuhinjo in kopalnico ter pobriše prah in posesa preproge.
»Zakaj zapuščajo Hercegovino in prihajajo v Zagreb?«
»Zakaj prihajajo sem in Zagrebčanom kradejo delo?«
Pravim, ja, ravno zato, ker Hercegovci zapuščajo Hercegovino in se preseljujejo v Zagreb, da bi Zagrebčanom kradli delo, zdaj tvoje vnukinje, namesto da bi čistile stanovanja ali delale kot vzgojiteljice v vrtcu, delajo kot odvetnice pri Hanžekovićevu in nastopajo v javnosti kot lastnice konjeniškega kluba. Toda babica me ne sliši in še naprej ponavlja isto stvar.
»Človek bi moral živeti tam, kjer je bil rojen.«
Toda človek ni drevo, ji odgovarjam. Ljudje so se od nekdaj preseljevali. Človeštvo je veliko vrvenje. Ljudje so prečkali reke, morja, oceane. Iz Afrike so se razširili v Evrazijo in naprej v Avstralijo. Preko Beringovega preliva so prišli do Amerike in se zelo hitro spustili vse do Patagonije. Tudi ti si celo življenje potovala, sem rekel babici. Ona pa meni:
»Zakaj morajo prihajati sem? Imajo veliko zemlje in namesto da bi jo obdelovali, mislijo samo na Zagreb.«
Pravim, tudi ti nisi ostala v svoji domovini, še mlada si odšla v Nemčijo. Toda ponovno brez učinka. Babica ima 92 let in vsekakor ni problem v tem, da ona ne bi slišala ali razumela. Daleč od tega. Sliši samo tisto, kar želi slišati, in razume samo tisto, kar želi razumeti.
»Namesto da bi ostali v Hercegovini, prihajajo v Zagreb kvarit našo kajkavščino. Jaz tukaj nikogar več ne razumem. Voditelji na televiziji govorijo neznane besede z neznanim naglasom in požirajo zadnje zloge. Vsi razen tistega Šprajca, ki so ga umaknili s televizije.«
Pravim, tudi ti si štirideset let s svojim slovanskim naglasom kazila pristno visoko nemščino. Tudi ti si s pošto in banko bíla vojne, da bi na računih in izpiskih pisalo Franciska s c namesto z, in pri tem kazila nemški pravopis. Poleg tega je Šprajc Srb. Toda zaman, Franciske nič ne ustavi.
»Njihov oče je bogat, v Hercegovini bi lahko imele lepo življenje, živele bi na svoji zemlji pa skrbele za starše …«
Pravim, čakaj, čakaj malo. Tudi ti si zapustila bogato posestvo. In ne samo posestvo, zapustila si moža, otroke, tasta in taščo in odšla neznano kam, namesto da bi skrbela za njih … Vse brez učinka. Z leti je vse manj tolerantna. Sinapse ji počasi popuščajo, toda ne tiste za ksenofobijo in nacionalizem – da ne napišem česa hujšega. Mogoče pa je ravno obratno? Mogoče sta nacionalizem in ksenofobija pravzaprav simptoma popuščanja sinaps?
»Ljudje se ne bi smeli mešati, jeziki se ne bi smeli mešati. Kjer si bil rojen, tam je tvoj prostor!«
Pravim, o komu zdaj govoriš? O Hercegovcih v Zagrebu? Ali o sebi v Nemčiji? O svoji popačeni visoki nemščini ali o lepi hercegovski hrvaščini? Koga ti pravzaprav sovražiš? Hercegovce (in vse druge) ali samo sebe, ker si pred šestdesetimi leti zapustila otroke in odšla v širni svet? Ali pravzaprav sovražiš sebe in to sovraštvo prenašaš na Hercegovce? Ali pravzaprav ves čas govoriš o sebi?
Zdaj me pa je slišala. Vidim po jezi, s katero me je pogledala. Poskušam hitro izkoristiti to prednost. Pravim ti, pravzaprav sovražiš sebe in ne Hercegovcev ali Srbov. Sovražiš sebe, ker si kot mlada odšla v Nemčijo in zapustila družino, otroke … Ker si bila tam gastarbajterka, vaščanka, južnjakinja … Ker si imela črne lase, čudni »c« v imenu, ker si pačila nemški jezik, naglas in pravopis. Ker nisi požirala tisti »er« na koncu, kot ga požirajo pravi Nemci. Poslušaj, kaj naj ti rečem, to je klasično prenašanje sovraštva. Da bi se izognil sovraštvu do samega sebe, sovražiš sebi najbolj podobne. To je tako očitno. Ne gre za nikakršno veliko abstrakcijo. Ko pravzaprav malo pomisliš, tudi sama to uvidiš. Maham ji z rokami pred očmi, kot da je to, kar sem pravkar rekel, nekaj vidnega, otipljivega.
Tega ni pričakovala. Zdaj le mrko molči. Gleda moje roke v zraku, gleda mene. Prepirava se že celo življenje. Med vojno sploh nismo imeli stikov. Tudi pozneje so se še ponavljala napeta obdobja. Zdaj čakam na protiudarec. Počutim se kot Rdeča kapica. Namesto babice leži v postelji volk. Babica, babica – zakaj imaš tako velike zobe? Babica pa me ubija s pogledom in stisnjenimi zobmi.
Najhujše stvari se dogajajo doma, v družini. Ljudje se bojijo zunanjega sveta in največ nesreč se dogaja na domu, na strmih stopnicah ali spolzkih tleh v kopalnici. Zakaj bi bilo s fašizmom drugače?
_
Dragan Jurak (1967) je hrvaški pesnik ter filmski in literarni kritik. Objavlja v različnih hrvaških tiskanih medijih, v televizijskih in radijskih oddajah ter na internetnih portalih.
Prevedla Danijela Djukić
Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK – Maribor 2012 Življenje na dotik in bo objavljeno tudi na spletni strani EPK Perspektive in refleksije (www.zivljenjenadotik.si/refleksija).
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012