1000 ur manj za slovenske osnovnošolce
V začetku sedemdesetih let je slovenski šolski sistem ukinil pouk osnovnošolcev ob sobotah. Do takrat se nihče ni spraševal, ali je to smotrno ali ne in ali se s tem strinjajo učenci in starši, ali je število ur pouka previsoko ... Koliko je bil takrat pouk dober ali boljši kot danes, je nemogoče primerjati, saj je sodobni čas prinesel svoje. Posodobitve šolskega sistema leta 1976 in nato 1996 in 2011 s tako imenovano Belo knjigo so pripomogle, da smo se na področju šolstva vključili v sistem evropskih oziroma svetovnih razsežnosti. Kaj pa če je zopet napočil čas za posodobitev slovenske šole? K temu nas navkljub nedavnim posegom napeljujejo primerjalne študije, iz katerih se nakazujejo določena zaostajanja v okviru mednarodnih raziskav dosežkov PISA in TIMSS.
Evalvacijska študija predmetnika osnovne šole, ki so jo pripravili strokovnjaki Pedagoške in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, med njimi dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Janez Vogrinc, dr. Jana Kalin, dr. Slavko Gaber in dr. Janez Krek, vključuje primerjave števila ur pouka in deleže ur pouka za posamezne predmete oziroma predmetna področja po enotni metodologiji. Ure pouka so preračunane na trajanje 60 minut.
Povprečno število letno načrtovanih ur pouka
7-8 let 9-11 let 12-14 let
OECD 790 835 926
EU-19 držav 802 847 928
SLO 621 721 791
Ti rezultati kažejo, da imajo učenci drugih držav EU v povprečju mnogo več ur pouka letno kot slovenski. A tudi naši učenci so v šoli od osme do šestnajste ure. Urniki so kar natrpani, odvisno od starosti učenca, očitno pa še vedno ne dovolj, vsaj glede na primerjave z drugimi. V razmislek dajem še primer Čila, kjer imajo vsi učenci, ne glede na starost, v šolskem letu 1.089 ur pouka. Pa da ne bomo iskali daleč od sebe, tudi nizozemski učenci imajo v zadnji triadi prek tisoč ur. Ker pa gre za letna povprečja treh obdobij, ki skupno pokrivajo osem šolskih let, je treba številko pomnožiti in izkaže se, da imajo slovenski osnovnošolci tokom svojega izobraževanja dobrih tisoč ur pouka manj kot njihovi vrstniki v večini drugih držav.
Postavlja se vprašanje, kaj v zvezi s temi primerjavami lahko naredimo v okviru našega šolskega sistema. Seveda bodo učitelji mnenja, da imajo učenci dovolj ur za kvalitetno usvajanje vseh potrebnih znanj. Menim, da imamo vedno bolj sposobne in hkrati zahtevne učence. Ti ne potrebujejo več zgolj učitelja, temveč vse prej motivatorja, mentorja in usmerjevalca, ki jim bo samo nakazoval pot do novih odkritij in spoznanj.
Torej bi bilo priporočljivih več ur pouka v vseh triadah, ki pa bi bile eksplicitno namenjene samostojnemu delu učencev. Treba bo sprejeti dejstvo, da bi bilo (če še ni) potrebno že zdavnaj narediti konec frontalnemu pouku, učence pa motivirati s čim več raziskovalnega dela, ki pa hkrati potrebuje tudi več ur aktivnega pouka v razredu. Imamo dobre učne pogoje, kar potrjujejo sodobno opremljene šole. Imamo tudi strokovno usposobljen učiteljski kader. Ni potrebno veliko, da bi z nekaj več urami pouka dosegali v evropskih primerjavah višje rezultate kot doslej.
V pripravi navedene Evalvacijske študije so sodelovali učitelji in ravnatelji šol, pa tudi starši. Glede števila ur v vseh treh triadah osnovne šole so bili učitelji in ravnatelji mnenja, da je ustrezno. Enako menijo tudi starši.
S trenutnim stanjem je torej večina deležnikov zadovoljna. Vendar pa če bi strokovni delavci, pa tudi starši, razumeli nastajajoča razhajanja v primerjavi z državami EU in širše, potem politika ne bi mogla po mili volji vplivati na spremembe v slovenskem šolstvu. Politike, glede na bolj skromno poznavanje razmer v slovenski šoli, ne zanima toliko način dela ali izobrazbena raven pedagoških in drugih strokovnih delavcev po šolah, temveč predvsem višina finančnih sredstev za izvedbo učno-vzgojnih programov. Ker je teh sredstev vedno manj, politika odgovarja z zmanjševanjem in povečevanjem hkrati: zmanjšuje število zaposlenih in hkrati povečuje normative v razredu.
Vprašanje o ustreznem ali neustreznem številu ur pouka je podobno dilemam o podaljšanju delovne dobe ali pa o povišanju davkov. Ni jih dosti, ki bi podpirali takšno idejo. Seveda pa je povsem drugo vprašanje, ali je treba število ur pouka povečati zato, da bi povečali učinkovitost šole v Sloveniji in na novo uredili razmerje med številom ur na eni strani in količino ter zahtevnostjo znanja na drugi. To vprašanje zadeva učno klimo, tempo poučevanja ipd. Mednarodne primerjave (dosežkov in časa za šolsko delo) kažejo, da je treba bodisi povečati število ur, ki ga ima šola na razpolago, ali pa temeljito premisliti o razporeditvi ur po vzgojno-izobraževalnih obdobjih in povečati učinkovitost njihove izrabe (tudi z vključitvijo dodatnih asistentskih moči v delo šole) ali celo s kombinacijo obojega.
Če smo v ustavi določili, da je cerkev ločena od države, bi to lahko določili tudi za vsako trenutno politično oblast. Glede na to, da se ob vsaki menjavi oblasti zamenjajo tudi vodilni ljudje na ministrstvih, je na mestu vprašanje, ali Slovenija res premore toliko strokovnjakov? Za področje Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport menim, da ne. Politikov (z izjemo nekaterih svetovalcev) brez ustreznih strokovnih znanj o pedagoškem delu na tem področju ne zanima, kako poteka učno-vzgojni proces v šolah, temveč predvsem finančno stanje na ministrstvu, ki je vse prej kot dobro. Vendar če bi slovenska politika sledila trendom evropskih držav in dajala vedno večji poudarek izobraževanju, v šolah ne bi zašli v stresne situacije, s kakršnimi se srečujejo zaposleni, učenci in starši. Pričakovanja, da bodo pedagoški in ostali delavci dobro delali ob nenehnih pritiskih in grožnjah, so zmotna. Dobre rezultate lahko dosegajo samo strokovno podkovani, usposobljeni in predvsem motivirani delavci. Takšen – široko uveljavljen – pristop pa je za aktualno oblast nesprejemljiv. Z vsako ceno želi vzpostaviti sistem trde roke, ki pa, dolgoročno, ne bo prinesel rezultatov.
Treba bo sprejemati kompromise. Začeti s pripravami na spremembe šolskega sistema, ki so nujne (od osnovnega do visokošolskega področja), hkrati pa pustiti, da učitelji delajo. Delo z mladimi zahteva veliko znanja, truda in dobre volje. Ne jemljimo tega tistim učiteljicam in učiteljem, ki so se z vso odgovornostjo predano odločili za učiteljski poklic. Hkrati pa »zbudimo« druge pedagoške delavce, ki še niso v celoti sprejeli svojega poslanstva. Pri vsem tem pa ne pozabimo, da bo le dobro stimuliran in cenjen pedagoški delavec prispeval k še boljšim rezultatom naših otrok.
_
Mag. Bojan Macuh je zaposlen na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Med letoma 2003 in 2009 je bil ravnatelj Osnovne šole Razkrižje.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013