Žarko Petan, 1929-2014
Petan: Najprej sem študiral ekonomijo, diplomiral in nikoli nisem rabil te diplome. Samo enkrat, ko sem se prijavil za generalnega direktorja slovenske televizije in so vsi mislili, da sem samo diplomirani režiser. Takoj ko sem končal ekonomijo, sem se prijavil za neko službo v coni B, pa me seveda niso sprejeli, ker si moral imeti posebno dovoljenje predsedstva vlade. Nisem hotel govoriti o tem. Vedel sem, da bom z ekonomijo v socializmu težko živel, zato sem šel v teater, ker se mi je zdel za tiste čase zame realnejši poklic. Ampak prvič sem padel na sprejemnem izpitu.
A utemeljeno?
Pokazati sem hotel več, kot sem zmogel, Shakespeare pa je težek. Izbral sem Hamleta. V komisiji je bil Branko Gavella (1885–1962), veliki režiser. V svoji analizi nisem ponovil ničesar, kar je Gavella že razdelal v svoji predstavi Hamleta, ampak sem trdil prav nasprotno. Nisem hotel, da si misli, kako ga prepisujem. V Ljubljani je imel smolo s tem svojim Hamletom, ker je bila predstava, predvsem zaradi scenografije, slabo sprejeta.
Napako sem naredil tudi pri recitiranju težkega govora Marka Antonija na Cezarjevem grobu, ki sem si ga izbral. Pripravljal me je Marjan Dolinar, jaz pa sem že v prvem verzu izrekel široki e, ki bi ga ne smel … stoli komisije so začeli škripati. Obmolknil sem, Gavella pa se je oglasil: »Kar nadaljujte!« Ko pa se je začelo izpraševanje, me je pa jezno zagrabil: »Vi mislite, da ima Ofelija 11 let? Pravite, da ne znam režirati Hamleta?« Mazal sem se ven, vendar me ni samo vrgel, ampak mi je zabičal: »Nikoli več ne pridite na izpit, dokler sem jaz tu!« Sem počakal, da je šel nazaj v Zagreb. Ko sem bil že v drugem letniku, sva se srečala na hodniku: »Klanjam se, gospod Gavella!«, sem ga pozdravil. Spomnil se me je, a mi je vseeno čestital, da na Akademiji študiram režijo.
Vaše bibliografije je za celo knjigo. Bili ste zagnani, delavni, inovativni, a ves čas ste čutili, da Vas obravnavajo kot drugorazrednega državljana in to Vas najbolj boli, ne? O tem ste že velikokrat govorili. Najbrž je najbolj ponižujoče to, da vam enih reči, ki ste jih naredili, javno ne priznajo?
Z vso dušo in srcem sem se zapisal teatru in od vsega začetka sem imel tudi uspehe, moram reči. Jaz sem ustanovil Oder 57. Ampak v Enciklopediji Slovenije tega ne boste prebrali.
Vi ste organizirali prvi obisk Ionesca pri nas?
To je bilo pozneje, leta 1968, ko sta se spopadala Štih in Vidmar. Ionesca sem spoznal, ko sem delal v Zürichu. Najbrž je Javoršek nagovoril Vidmarja, da ga je povabil, čeprav takrat še ni bil član Francoske akademije, ko pa je drugič prišel, je pa že bil, in tudi Vidmar je zaradi tega drugače gledal nanj.
Ko ste imeli ob jubileju razstavo del v Narodni univerzitetni knjižnici, so mnogi komentirali Vaš ogromen opus z dostavkom: Zakaj se pritožuje, kaj mu je bilo hudega?
To mnogi govorijo, ampak to ni prav. Zakaj ne? Povem primer: ko je prišla mlada generacija, sem jim pomagal, tako Jovanoviću kakor Šedlbauerju. Pustiva zdaj to, da je mlada generacija naredila marsikaj iz lastne koristi, ker je sebe uveljavljala, ampak vseeno je bila tudi nam v pomoč. No, ko je nekoč eden od mladih dobil Tri sestre, da jih postavi na oder, sem direktorju rekel, da bi tudi sam rad režiral Čehova. Pa mi je rekel: »A misliš? A veš, da Möderndorfer ni še nobenega Čehova delal?« Pa sem mu moral povedati, da ga jaz tudi nisem, pa sem trideset let starejši od njega.
Dolgo časa sem mislil, da so te zoprnije v mojem življenju slučajnosti, ampak veliko je bilo načrtovanega. Tudi drugi ljudje imajo podobne izkušnje. Ko je bila partijska mašina v teku, jim sploh ni bilo treba vsega usmerjati, ker ljudje vedo, da nimaš politične zaslombe in si zato bolj ranljiv. To je bistveno.
Od gledaliških ljudi ste pa dobili priznanje za svoje delo?
Od tistih sem ga dobil, s katerimi sem delal. Svojega poklica nisem nikoli mistificiral, čeprav mnogi režiserji to najraje počno. Razlagal sem probleme, ki jih gledališki tekst razkrije, in pri režiranju sem zelo konkretno kazal, kaj vidim in znam. Fame si pa nisem znal ustvariti okrog sebe, kakor si jo nekateri znajo. France Jamnik, sicer malo zafrkljiv, je bil odličen režiser, izjemen erudit, vendar mu tega niso nikoli priznali. Znal je jezike in režiral v najboljšem teatru v Londonu. Imel je močno politično zaledje, vendar tega ni nikoli izkoristil. Med drugim so ga celo vrgli z Akademije in naredili, kakor da ga ni bilo. Žal moraš pri nas igrati režiserja.
Kaj bi ugotovili, če bi primerjali svoje izkušnje pri delu s tujimi igralci/gledališči in slovenskimi?
Samo sistem je drugačen. Ko sem na Dunaju, na začetku osemdesetih, režiral v različnih gledališčih Theatra der Jugend, mi je postalo to zelo jasno. Imajo okrog sedemdeset tisoč abonentov. Česar na prvi producentski vaji ne zahtevaš, tega pozneje ne moreš dobiti. Lahko, ampak pomeni, da se nisi pripravil, da nisi resen. Tam je vse precizno, pri nas pa mislijo, da nepreciznost sodi k umetnosti. Še več, da je nepreciznost bistvena za umetnost.
Kako ste pa Vi gradili svojo erudicijo?
Ogromno sem bral. Vse mogoče – tudi časopise. Videl sem nešteto gledaliških predstav, še več pa filmov. Dolga leta sem bil filmski kritik. Lahko sem gledal tudi vse tiste filme, ki jih niso odkupili. In s tujci sem se družil. Bral sem, res sem veliko bral. Včasih imam moreč občutek, da moji kolegi skoraj ne berejo. V gledališča sem prinesel veliko tekstov.
Vi ste se z aforizmom distancirali od laži?
Aforizem je duhovita resnica. Kritik dr. Wolfgang Mieder mi je rekel, da so moji aforizmi zgodovina komunizma. Ko sem si sinoči ogledal dokumentarni film o Kocbeku (grozno je, kar so delali z njim), sem napisal aforizem: Kocbeku bi postavili največji spomenik, če bi odnesli dva spomenika iz mesta. Poleg laži je pa pri nas še nekaj hujšega: to je nedrugačnost. Ko je socializem končno propadel, sem si mislil, zdaj bo pa drugače. Upam si trditi, da ni in da je nedrugačnost v Sloveniji hujša kakor v drugih postkomunističnih državah. Kot generalni direktor RTV sem veliko hodil v vzhodne države, kjer sem videl, da slabše živijo, vendar imajo več mentalne higiene. Bojim se povedati naglas: Slovenci smo že zelo dolgo časa oportunisti zaradi ugodja. Cankar je že davno ugotovil isto.
Se vi strinjate, da se sedemdeset let prvenstveno nismo ukvarjali s primarnimi umetniškimi vprašanji, ampak z ideološkimi, zdaj pa literati večinoma mislijo tržno, piarovsko, zelo malo pa umetniško. Česar ni dotolkla ideologija, bo ukrotil transakcijski račun.
Ja, res je, z vsemi drugimi stvarmi smo se ukvarjali. S tem v zvezi imam zanimivo izkušnjo iz Krakova. To je gledališko mesto in pri njih ni bilo vzdušje nikoli tako ateistično, kakor je bilo pri nas, ne glede na socializem. V gledališču Maszkaron sem režiral Brešanovo delo Hudič na filozofski fakulteti. Tam je končni prizor, ko se napijeta škof in šef partije, nato pa pijana zaplešeta. Igralec, ki je igral škofa, je takoj odločno odklonil, da bi na odru plesal, in me strogo vprašal: »A vi veste, kdo je bil v Krakovu škof?«
Škof je bil papež Janez Pavel II. Na Poljskem je bil povsem drugačen način dojemanja, tudi v cerkvah sem pri maši opazil veliko vojaščine, zato sem moral predstavo povsem drugače režirati kakor v Ljubljani. Odpovedal sem se glasnosti, ekscesnosti požrtije, kakor to narekuje balkanska originalna verzija. Zaključek predstave je na Poljskem moral biti skrivnosten. Alegoričen. Z jasnimi simboli! In bil je boljši.
Je še eno antropološko dejstvo: v Sloveniji je bilo nesprejemljivo biti meščan – in Vi ste meščan.
Sem, in moj dober prijatelj Andrej Hieng je bil tudi pravi meščan. Do zadnjega pa nisem vedel, da so ga, ko je bil dijak, pobrali v belogardistično četo. Ko je umrl, smo se dobili njegovi prijatelji v Društvu slovenskih pisateljev na tako imenovani žalni seji. Lepo je govoril Ciril Zlobec o njem in zelo zanimivo. Povedal je, da sta bila velika prijatelja, čeprav je bil on obveščevalec pri partizanih, Hieng je bil pa obveščevalec pri belogardistih. Šele takrat sem razumel, kakšen strah je imel Andrej v sebi. Napisal je veliko romanov in gledaliških iger, vendar ni nikoli pisal o sebi. Bal se je, bal. Prepričan sem, da je to res. Čeprav so bili novi časi, se je vseeno še bal.
Zaradi strahu smo Slovenci izgubili veliko dobrega pisanja in veliko dobrih lastnosti. Zaradi istega strahu je bil neki citat Edvarda Kardelja v omenjenem dokumentarnem filmu o Edvardu Kocbeku celo zdaj, leta 2004, spremenjen. Okrnjen.