Renata Vidič, predsednica žirije za nagrado Slavka Gruma
Verjetno je dramatika najtežja literarna vrsta
Končni izbor letošnjih kandidatov za Grumovo nagrado je takšen: Vinko Möderndorfer (Tri ženske), Matjaž Zupančič (Pesmi živih mrtvecev), Simona Semenič (sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije), Rok Vilčnik (Tarzan), Vedrana Grisogono (Delamo na sebi). Gre za imena, ki se praviloma pojavljajo iz leta v leto, sicer z novimi komadi, a vseeno je mogoče govoriti o tem, da gre za sceno, ki je pravzaprav – preverjena.
Je slovenski dramatik živa, ustvarjalna žival, ima že dolgo sivo brado ali je gibčen mladenič?
Dober slovenski dramatik je izkušena, prekaljena, ustvarjalna žival, v najboljših, zrelih letih. Opaziti je, da je dramskim piscem, ki so v stiku s praktičnim delovanjem v gledališču bodisi kot režiserji, dramaturgi, igralci ali performerji, dramska pisava veliko bližja oziroma premorejo več veščine kot tisti pisci, ki niso v neposrednem stiku z gledališčem.
Kaj je osnovni vzgib sodobne slovenske dramatike, kaj sploh vznemirja te pisce, živali? Jih je mogoče postaviti na skupni imenovalec?
Za skupni imenovalec vseh prispelih del bi postavila nefunkcioniranje družbenega sistema, v katerem živimo, razgaljanje njegovih napak in njihovih posledic.
Čas z vsem, kar prinaša, je zmeden. Kako se to odraža v sodobni slovenski dramatiki?
Odraz zmedenosti časa, v katerem živimo, se je letos izrazito pokazal pri samih dramskih likih, ki jih zaznamujejo odtujenost, apatija, brezizhodnost, pesimizem, izgubljenost, samost, otopelost, beg od realnosti, odsotnost smisla, nezmožnost komuniciranja, psihični problemi ...
O čem govorijo, ko domači dramatiki spregovorijo?
O socialnih stiskah, družinskih tragedijah, odpuščanjih, brezposelnosti, potrošništvu, turbokapitalizmu, nadzoru v imenu varnosti, nasilju, vojni, izkoriščanju, terorizmu, komformizmu, dehumanizaciji, nekompetentnosti ljudi na položajih odločanja, tajkunih, krajah, laži, korupciji, medvrstniškem nasilju, izpraznjenosti odnosov ...
So njihov jezik, slog, oblika estetsko posebni, bi jih lahko vezali na domači prostor? Ali so pač bližje kakšni drugi »šoli« pisanja, na primer nemški, mogoče angleški?
Zdi se mi, da ne po obliki in ne po stilu ne moremo govoriti o posebnostih, ki bi jih lahko vezali na domači prostor. Mogoče je posebnost socialna nerazslojenost jezika, ki pa je vpisana že v sam jezikovni svet in je zgodovinsko pogojena. V naši dramatiki družbeno pripadnost gradimo na uporabi narečij ali jezikov iz držav bivše Jugoslavije. Če sta bili pred desetletji za slovensko dramatiko značilni poetična (Gregor Strniša, Dane Zajc, Boris A. Novak) in ludistična drama (Emil Filipčič, Franček Rudolf, Dušan Jovanović), danes o tovrstnih oznakah ne moremo govoriti.
Na splošno tudi o izrazitem vplivu kakšnih drugi šol na slovensko sodobno dramatiko težko govorimo. Živimo v globaliziranem svetu, v katerem se v različnih državah dogajajo podobne reči. Lahko pa izpostavim dva dramatika, pri katerih je opaziti vplive tujih tokov, pri Evaldu Flisarju angleškega in pri Simoni Semenič nemškega.
Ima sploh še smisel uporabljati sintagmo »slovenska drama«?
Seveda, ta besedila so napisana v slovenskem jeziku. Tudi Prešeren je uporabljal »tuje« pesniške oblike, pa zaradi tega njegovi soneti niso čisto nič manj slovenski.
Dve potezi se že dlje časa izrisujeta na polju dramskega ustvarjanja: prva je pogostnost dramatizacij proznih del, predvsem klasikov, tudi slovenskih romanesknih del. Gre zgolj za zanimanje režiserjev za tovrstno literaturo ali pač za pomanjkanje kakovostnih domačih in navsezadnje tudi tujih dramskih del?
Rekla bi, da je vzrok oboje. Nekatera prozna dela zelo dobro komunicirajo z današnjim časom – in zakaj jih ne bi uprizarjali? V lanskoletni gledališki sezoni je bilo odigranih več kot 120 predstav; če slovenski dramatiki vsako leto napišejo recimo pet kakovostnih dramskih del, bi za potrebe ene sezone potrebovali najmanj 24 let. Absolutno gre za pomanjkanje kakovostnih slovenskih dramskih del. Verjetno pa jih kar nekaj pozabljenih leži v arhivih. Zato se mi zdi izredno koristno, da ljubljanska Drama izvaja projekt Nova branja. Škoda, da se to dogaja samo enkrat na leto. Ne smemo pa pozabiti, da je namen Grumove nagrade ravno spodbuditi nastanek novih dramskih besedil in njihova promocija. Za predstavitev kakovostne tuje dramatike pa skrbi med drugim Borštnikov festival.
Druga poteza, ki se izrisuje na polju, je precej t. i. hibridnih besedil. Nekatera nastajajo kot posledica skupinskega dela, vedno pogosteje (sploh pri žanrsko izmuzljivih projektih) je besedilo zgolj eden od ustvarjalnih stebrov. Kako ocenjevati takšna besedila, s kakšnimi vatli?
To, da je besedilo posledica skupnega avtorstva, se mi ne zdi problem. Če je besedilo eden od ustvarjalnih stebrov, morajo biti ostali stebri napisani tako, da ponujajo celovito bralno izkušnjo. Samo zapisan scenarij oziroma scenosled oziroma režijska knjiga se mi zdijo premalo, da bi lahko o njem govorili kot o literarnem ali umetniškem besedilu.
V kakšnem razmerju so dramatizacija, priredba in avtorsko delo oziroma izvirno dramsko besedilo? Kdaj prve tri oblike dobijo kvalitete dramskega besedila? Kje je točka prestopa iz obrtnega v kreativno umetniško delo?
Odgovor na prvo vprašanje se skriva v samem vprašanju. Razmerje je ravno v izvirnosti, ki ga avtorsko delo vsebuje že v samem umetniškem vzgibu, iniciaciji. Prve tri oblike dobijo kvalitete dramskega besedila takrat, ko niso pisane samo z mislijo na uprizoritev oziroma predstavo, ampak tudi z mislijo na celovito bralno izkušnjo.
Mislim, da je točka prestopa iz obrtnega v umetniško delo ravno v kreativnosti, ki jo odlikuje izvirnost, in v komunikativnosti samega dela. Na primer: dramatizacija, ki se ne drži predloge kot pijanec plota, ampak je narejena »po motivih«, že vsebuje izvirnost in avtorstvo, torej ima možnost, da postane umetniško delo. Ali to zares postane, pa je odvisno od komunikacije z avditorijem, od zmožnosti nagovarjanja in njegovega učinka.
Sprašujem zato, ker se mi zdi, da je ocenjevanje dramskega besedila kot literarnega dela, ki lahko stoji »samo zase«, v bistvu krivično do ostalih dramskih besedil. Kako, če sploh, ocenjevati ostale?
Ne vem, ali je res krivično. Besedilo, ki ni sposobno stati tudi »samo zase«, težko označimo kot dramsko besedilo. Mislim, da bi bilo ocenjevanje besedil, ki jih omenjate, predvsem odvisno od imaginacije bralca, torej bi šlo za ocenjevanje bralčeve imaginacije. Tovrstna imaginacija je izključno domena uprizoritve besedila, ocenjevanje uprizoritev pa je domena uprizoritvenih žirij.
Dramaturško perfektno in zaokroženo besedilo je sicer oblika, ki ji ni in ji nikoli ne bo mogoče odrekati veljave, a vseeno se mi zdi, da je aktualni čas tisti, ki tovrstni obliki oporeka. Idealnega sistema (političnega, ideološkega, estetskega, etičnega), ki bi jo narekoval oziroma določal, pač ni več. Če pogledamo program izbranih predstav, je takšnih s »klasično« dramsko predlogo vedno manj. Mar to pomeni, da nagrada postaja nekakšen anahronizem?
S tem, da nagrada postaja nekakšen anahronizem, se ne strinjam. Saj nagrade ne podeljujemo samo »klasičnim« dramskim besedilom, temveč tudi dramskim besedilom, ki so lahko klasična, moderna ali postmoderna, zaprte ali odprte oblike. Skratka, nagrado dobi po mnenju žirije najboljše dramsko besedilo, pri čemer ne upoštevamo le celovite bralne izkušnje, ampak tudi uprizoritveni potencial. Zgodovinsko gledano ima vsak čas svoje oblike, ki so povezane z vsebino, ko se spremeni čas, se spremeni vsebina in z njo tudi oblika. Res je, da ni idealnega sistema, je pa zato toliko več neidealnih sistemov, pri katerih se lahko sodobna dramatika napaja.
Na natečaj za mladega dramatika je prispelo zgolj osem besedil, kar je zelo malo. Po drugi strani pa je produkcija proznih del in poezije bistveno večja. Kako si to razlagate?
Verjetno je dramatika najtežja literarna vrsta. Napisati res dobro dramo zahteva veliko dela in časa. Obenem pa zahteva distanco do obravnavane tematike. Mogoče je življenjski ritem mladih ljudi prehiter in ta hip še niso sposobni omenjene distance do obravnavane teme. Je pa kljub vsemu, če se športno izrazim, dramatika po številu napisanih dram daleč pred epiko.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015