200-letnica rojstva Frana Miklošiča
Veleum 19. stoletja
Kaj lahko k vsemu temu dodamo mi, ki smo v primerjavi z njim in njegovo, v preteklost zazrto dobo, kljub prodoru računalništva dokaj površni in nevedni? Samo nekoliko se ustavimo in zamislimo nad njegovo bibliografijo – in nad bibliografijo o njem. Kako širok tematski raziskovalni razpon v tedanji jezikoslovni vedi! Od glasoslovja prek vseh jezikovnih ravnin do etimologije, onomastike in estetskega vrednotenja ljudskega slovstva, ob tem pa nastajanje temeljev za izdajo in obravnavo starih slovanskih besedil, ki se uvrščajo pod širok krovni pojem – slovanska filologija. To obdobje je trdno zasidralo temelje mladi vedi, ki je zrasla iz nje, namreč slavistiki, ki je vsebovala že tudi bistvene nastavke za prehod k samostojni obravnavi posameznih slovanskih jezikov kot individualno razvitih jezikovnih struktur v določenem času in prostoru, z lastnimi značilnostmi in družbeno-funkcijskimi komunikativnimi razsežnostmi.
Kot vemo, je Miklošičev raziskovalni pogled celo presegel meje slavistike ob soočanju z neslovanskimi jeziki. Ob besediščnih prepletih je razvijal kontaktno lingvistiko, ki je prerasla v balkanistiko, romščino je prepoznal kot indoevropsko jezikovno dediščino, z izdajo zgodovinskih in pravnih dokumentov v letih od 1856 do 1890 (Monumenta serbica, Acta et diplomata graeca medii aevi I–VI, Dušanov zakonik, Das Recht von Pskov) pa je tlakoval pot samostojni vedi – bizantinologiji.
Jasnost in sistematičnost
Kar precej jezikoslovnih simpozijev se je že zvrstilo ob obhajanju prejšnjih obletnic njegovega rojstva (1813) in smrti (1891). Lepo število zbornikov mu je posvečenih. V njih je sodelovalo prek 200 strokovnjakov s področja slovenistike, slavistike, kontaktne lingvistike in bizantinologije. Nihče izmed nas ne pozna, ne obvlada vsebinsko-problemsko tako bogatega jezikoslovnega opusa, kot nam ga je ustvaril in zapustil Miklošič. Poglabljamo se le v posamezne vsebinske segmente, ki nas zanimajo in ki jih v dani jezikoslovni smeri obravnavamo sami. Strokovna razdrobljenost je značilnost našega časa. In tako vsi, z lupo v roki, ponovno odkrivamo njegova dognanja, jih dopolnjujemo naši vedi in znanju ustrezno in nadgrajujemo, kar je končno naloga jezikoslovne slovenistike in slavistike v njenem že več kot stoletnem razvoju. Ali se je motil? V čem se je motil? Radi bi ga ujeli »na gorącym uczynku«, kot pravijo Poljaki, »in flagranti«, pa nam to ne uspeva. Zakaj ne? Vsi, ki smo kdaj imeli v rokah njegovo starocerkvenoslovansko ali primerjalno slovnico slovanskih jezikov, njegove slovarje ali razprave dunajske Akademije znanosti, ki jih je skozi tri desetletja svojega znanstvenega delovanja posvečal zagonetnim vprašanjem iz fonologije, morfologije, leksike in etimologije slovanskih jezikov, ugotavljamo in občudujemo aktualnost, eksaktnost in sistematičnost pri obravnavi vsake teme. Miklošič ni bil privrženec dolgoveznih jezikoslovno-filozofskih teorij, v svojih delih ni nizal domnev. Vsak strokovni problem je postavil jasno, ga definiral in sistematično podkrepljeval z ustreznimi jezikovnimi dokazi. Zanj je značilna premišljena hierarhija obravnave, ki temelji na natančni analizi. Dejstva govorijo, treba pa jih je znati brati! Ta natančnost in sporočilna jasnost vse v naš čas ohranja svežino, nas očara. Dostikrat sem v študijskih letih slišala: »A Miklošič? To je samo jezikovno gradivo!« (Nazor mladogramatikov!) Seveda za tistega, ki ga površno bere, ki ne prepoznava njegove hierarhično izpeljane jezikovno-funkcijske razčlembe kot delovne metode. S tega vidika je pri njem zaznati pravniško podstavo mišljenja, ki se nujno osredinja na spoznavanje dejstev in ugotavljanje resnice. K temu je stremel vse življenje in bil je prepričan, da je to naloga znanosti v vseh njenih raziskovalnih smereh, po svojih aplikacijah pa lahko odseva na vseh področjih javnega življenja – od družboslovja do politike.
Po teh splošnih mislih se bom kratko osredotočila na vsebinske jezikovne sklope v Miklošičevem opusu, o katerih slovenisti veliko razmišljamo in ki so za nas v narodnostnem in jezikovnem oziru bistvenega, dolgoročnega pomena. Vgrajena so v našo jezikovno, znanstveno in leposlovno kulturo, tudi v politiko, čeprav vemo, da se Miklošič kot profesor ni več politično udejstvoval.
Pravni jezik in knjižna norma
V prvi vrsti je to njegova zastrta prisotnost v prizadevanjih za normativno poenoten sodobni slovenski knjižni jezik, za njegovo pravno uzakonitev ob revolucionarnih dogodkih leta 1848, v »pomladi narodov.« Znano je, da je bil Miklošič kot predsednik dunajske Slovenije avtor pravno formulirane peticije za Zedinjeno Slovenijo (nemški izvirnik je izgubljen), ki je zahtevala združitev do tedaj administrativno ločenih slovenskih dežel Notranje Avstrije in Goriške s Trstom, s tem pa kot logični nasledek tudi uvedbo materinščine v šole in urade – skratka slovenščino v javnosti. Nezaslišano! Kaj takega v mogočni monarhiji, kjer je kaj veljal le plemiški naslov, kjer je bila vsa kulturna nadstavba z elitnimi državljani vred – nemška. Bil je trenutek – Zdaj ali nikoli! –, saj je bilo tedaj doseženo ustavno obdobje v večjezikovni Avstriji zelo kratko. Glavna naloga: takojšen prevod Občedržavljanskega zakonika v slovenščino (1849) in oblikovanje modernega pravnega jezika s pravno terminologijo. Na Miklošičev slovenski prevod, obarvan s panonsko-slovenskimi jezikovnimi prvinami, se je v središču Kranjske, v Ljubljani, vsul plaz ogorčenih kritik. Miklošič ni odgovarjal, poiskal je drugo rešitev. Prevajanje državnega zakonika je prepustil prijatelju, tudi pravniku, Mateju Cigaletu, uredniku dunajske Slovenije. In še en Kranjec je odigral pomembno vlogo: pravnik in pisatelj Luka Svetec, ki je v Sloveniji prvi objavil t. i. »nove oblike«. Za kaj je šlo? Preprosto za uveljavitev etimološko ustreznejših glasovno-oblikovnih prvin v že prečiščenem kranjskem knjižnem jeziku, ki mu štajerski in koroški Slovenci spričo knjižnih dosežkov (Kranjska Čbelica, Prešernove Poezije) niso odrekali prestižne vseslovenske sporazumevalne vloge, želeli pa so biti po svojih arhaičnih jezikovnih prvinah kot Slovenci pri njegovem nadaljnjem normativnem in vsebinsko-zvrstnem oblikovanju upravičeno soudeleženi in so se pri tem v bistvu odpovedali svojim deželnim knjižnim različicam (Peter Dajnko tega še ni zmogel). Vrsta slovničarjev (Anton Murko, Josip Muršec, Urban Jarnik, Anton Janežič) je temu normativnemu poenotenju utirala pot, potrditev za navedene etimološke oblike pa so našli že v Miklošičevem slovničnem modelu Lautlehre der altslovenischen Sprache (1850), Formenlehre der altslovenischen Sprache (1850) in Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti (1850) ter že prej v delih Radices linguae slavicae veteris dialecti (1845), Homilia S. J. Chrisostomi (1845) in Vita s. Clementis episcopi Bulgarum (1847).
Še nekaj je Miklošič po svojih zvezah (s sinom notranjega ministra Bacha, tudi pravnikom) v ozadju zajedljivih polemik dosegel: uradno, državno priznanje enotnega poimenovanja našega jezika »slowenisch«. V časopisu Slovenija je nepodpisani poročevalec objavil kratko notico: »Grenka je bila kupica, pa spili smo jo – die slowenische Sprache ist amtlich anerkannt«. Psi lajajo, karavana gre dalje. V danem trenutku je bilo doseženo najpomembnejše: izoblikovana in razglašena je bila zasnova za oblikovanje enotne knjižne norme slovenskega jezika in dosežen pravno-uradovalni status za jezik Slovencev, ki v monarhiji državno-pravno kot narod niso obstajali.
Ob prizadevanjih za novo šolsko reformo univerze in gimnazij v Avstriji (1848/49) pod ministrom Thunom – pri vprašanjih jezika sta sodelovala tudi Miklošič in Slomšek – je svoje ime in svoje pero Miklošič takoj zastavil za pripravo novih, dobrih šolskih knjig. S sodelavci je v letih 1853–1865 zbral primerna slovenska besedila in sestavil prva Slovenska berila za srednje šole (za peti, šesti, sedmi in osmi razred) z zvrstno razvrstitvijo dotedanjih slovenskih knjižnih besedil in lastnih prevodov iz slovanskih jezikov. Že vse to, skopo nakazano je razlog, da so – ali pa bi morale biti – Miklošičeve obletnice v Sloveniji praznik ne le slovenskega jezikoslovja, temveč praznik slovenske države.
Pionir raziskovanja starocerkvenoslovanskega jezika
Drugi sklop, ki ga bom bežno nakazala, je njegovo pionirsko delo za spoznavanje in raziskovanje, za opisovanje starocerkvenoslovanskega (knjižnega) jezika, skupaj z izdajami najstarejših jezikovnih spomenikov: cirilskega Supraseljskega kodeksa (1851); recenzijo izdaje glagolskega Ostromirovega evangelija iz leta 1056-57 (1847); Chrestomatia palaeoslovenica (1854); Die Altslovenischen Legenden vom heil. Wenzel (1858); Cronica Nestoris (1860); Die Legende von heiligen Cyrillus (skupaj z Dümmlerjem; 1870), Vita sancti Methodii (1870), kar vse je ob drugih dopolnjenih izdajah starocerkvenoslovanske in primerjalne slovnice slovanskih jezikov nastajalo celo tridesetletje (od 1850-83).
Miklošič je jezik najstarejših glagolskih in cirilskih spomenikov, ohranjenih v prepisih do 12. stoletja, imenoval »staroslovenski«, jezik poznejših prepisov pa »slovanske redakcije« (ruska, češka, srbska, bolgarska, hrvaška-glagoljaška). Ob terminu »staroslovenski« pa za sodobni slovenski jezik uporablja termin »novoslovenski«. Pojmov Miklošič seveda ni enačil in Levstikove arhaizacije slovenskega knjižnega jezika na ta račun tudi ni odobraval (Levstikovo prevajanje Nestorjeve kronike, Jurčičev Tugomer, prispevki v mladinskem časopisu Vrtec). Bil je prepričan, da je jezik starih spomenikov nastal v času pokristjanjevanja v karantansko-panonskem in moravskem jezikovnem prostoru, pač tudi glede na Brižinske spomenike, ki so bili že tedaj prepoznavani kot slovenski. Tako se je o izvoru stare cerkvene slovanščine izoblikovala t. i. »panonska teorija«, v nasprotju z »bolgarsko teorijo«, za katero so stali Čehi (Dobrovský, Šafárik), češ, sveta brata sta prišla iz Soluna, iz grške Makedonije in sta prva besedila (Lekcionar) napisala v makedonsko-slověnskem jeziku. Konstantin, genialni jezikoslovec, pa je med drugim najprej sestavil tako občudovano pisavo glagolico.
Miklošič je o vseh teh vprašanjih temeljito razmišljal. V ta namen se je posvetil tudi raziskovanju bolgarskega jezika (Lautlehre der Bulgarischen Sprache, 1851). Makedonci takrat še niso bili od nikogar priznani, zlasti ne od Bolgarov. Tehten dokaz proti bolgarski teoriji mu je zdela izguba sklanjatve v bolgarščini (oz. makedonščini), medtem ko oblikoslovje »staroslovenskega« jezika do 12. stol. kaže izhodiščno slovansko razvojno stopnjo. Poleg tega pa Bolgari pred prihodom svetih bratov na Moravsko še niso bili pokristjanjeni in se je starocerkvenoslovansko pismenstvo pri njih bujno razvijalo šele po letu 886, tj. po izgonu Metodovih učencev (Klimenta, Nauma, Angelarija, Save) z Moravskega v Bolgarijo, kjer so gostoljubno sprejeti delovali v dveh škofijskih središčih (Pliska, Ohrid). Prenos težišča v Bolgarijo in Makedonijo je bilo dolgoročno pomembno za ohranitev ciril-metodiane oz. za uveljavitev slovanskega bogoslužja pri vzhodnih in južnih Slovanih. Res, Bolgari in Makedonci ohranjajo lastno bogato jezikovno dediščino.
Politična posledica tisočletnice pokristjanjenja
Koliko entuziazma je panonska teorija vzbudila pri Slovencih! Dvigala je narodno zavest. Bila je odmevna in celo politično dobrodošla. Miklošičevo raziskovanje »staroslovenščine« je namreč prekrivalo s tisočletnico prihoda svetih bratov h knezu Rastislavu na Moravsko (863) in h Koclju v Panonijo (867). Naši rojaki so tako prek Miklošičevih del spoznavali misijonski jezik svetih bratov, njuno velikodušno držo do polpoganskega ljudstva, ki sta mu kot »dve svetli zvezdi vere luč prižgala« in njihov staroslovenski materni jezik spoštovala, poknjiževala. Postavili so ju za ščit in prapor. Od avstrijske oblasti so zahtevali priznanje slovenskega jezika, ker da ima tako častitljivo starost (in najstarejše jezikovne spomenike), v vseh govornih položajih. Od 60-ih let 19. stoletja pa do izbruha prve svetovne vojne so najširše slovenske množice pod vodstvom duhovščine dejavno sodelovale na vseh javnih proslavah in »bésedah« v cerkvah in se narodnostno in jezikovno ozaveščale. Panslavistična miselnost dobe pa je bila prek Slomškove Bratovščine sv. Cirila in Metoda (1851) modro ekumensko usmerjana v molitve za »razkolnike« oz. ločene brate vzhodnega obreda. Vse je bilo na nogah od navdušenja: Ljubljana, Gornji Grad, Trst, Celovec, Maribor in Ljutomer, Gorica s frančiškani na Kostanjevici, kjer so »vrli bogoslovci z dušo in telesom« prvič prepevali slovensko mašo glasbenika Janeza Miklošiča, brata našega jezikoslovca. Njegovo mašo so izvajali tudi v Ljutomeru, kjer je obhajanje tisočletnice trajalo kar tri dni.
Kakor je bila »panonska teorija« med slovenskim ljudstvom dobrodošla in odmevna, pa je Miklošiču v strokovnih krogih začela kaliti veselje, zlasti ko je August Leskien v Leipzigu izdal slovnico Handbuch der Altbulgarischen Sprache (1871) in podcenjevalno nastopil kot teoretik nastajajoče mladogramatične jezikoslovne smeri, ki je odklanjala raziskovalne metode in cilje slovanske filologije. Za seboj je potegnil tudi Vatroslava Jagića, Miklošičevega učenca in naslednika na dunajski univerzi, ki se je raziskovalno postopoma preklapljal na »bolgarsko teorijo« in pozneje izdal glagolske spomenike s konca 10. in 11. stoletja (Zoografski evangelij, Marijanski evangelij, Assemanijev kodeks), jih prečrkoval v cirilico in nekoliko »privil na bolgarsko kopito«. Leta 1913 je v Berlinu izdani Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache »znanstveno« (nepietetno) pokopal »panonsko teorijo« svojega mentorja in učitelja. Miklošič je po izidu Leskienove gramatike na vse očitke odgovoril strokovno – z delom Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen (1874) in z obsežno razpravo Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen (1876), v kateri je dostojanstveno z jezikovnimi argumenti branil svoje znanstveno prepričanje. Kaže, da mu »bolgarska teorija« ni dala miru, saj je pozneje napisal še razpravo Über die Natalität der Bulgaren (Firence, 1885).
Pogled sodobne znanosti
In stanje znanstvene medievistike o tem vprašanju danes? Češki in slovaški slavisti, bohemisti in bizantinologi (Vladimír Vavřínek: Cyril a Metoděj mezi Konstantinopolí a Římem, Vyšehrad 2013) poudarjajo, da se je bogoslužni jezik svetih bratov, jezikovni model, ki sta ga Konstantin in Metod zasnovala v Bizancu še pred odhodom na Moravsko, v danem prostoru (Moravska, Panonija) na vseh ravneh »odpiral« in sprejemal panonizme, terminološke prvine, upošteval molitvene obrazce, ki so se v prvi polovici 9. stol. v tem prostoru že uveljavljali ob prejšnjih misijonarjih »iz Němec, Grk i Vlah«, kot se je izrazil knez Rastislav v pismu bizantinskemu cesarju Mihaelu III. Tako sta se na Moravskem in v Panoniji srečala dva »slověnska« jezikovna modela: jezik kateheze in osnovnih molitvenih obrazcev salzburškega misijona (Brižinski spomeniki) in Konstantinov normirani ter stilistično izoblikovani makedonsko-slověnski jezik, ki je obsegal vsa verska, cerkvena in pravna besedila, vključno z bogoslužjem in petjem. Nista se izključevala, marveč dopolnjevala. Dogajanje v salzburškem misijonu uspešno raziskuje O. Kronsteiner, Čehi pa ohranjajo Miklošičev termin »staroslověnský«.
S teh starocerkvenoslovanskih osnov in Miklošičeve primerjalne slovnice slovanskih jezikov je čedalje določneje izstopala tudi razvojno samostojna zgradba slovenskega jezika. Za podrobnejši opis slovenskega jezikovnega razvoja ni več zadoščal razpoložljivi besedilni korpus, poleg tega se je slovenski knjižni jezik v 19. stoletju zvrstno zelo uspešno razvijal. Miklošič je že v uvodu v Altslovenische Formenlehre in Paradigmen nakazal načrt za raziskovanje slovenskega jezika – v času in prostoru. Opozoril je na potrebo po dialektoloških in jezikovnozgodovinskih raziskavah. To delo so opravljali njegovi najboljši učenci, ki jim je bil vzoren svetovalec in mentor, med njimi zlasti Matija Valjavec, Gregor Krek, Maks Pleteršnik, Karel Štrekelj, Matija Murko in mnogi drugi utemeljitelji slovenistike (Janez Šolar, Ladislav Hrovat, Ivan Macun, Matej Cigale, Anton Janežič, Fran Levstik, Janko Pajk, Ivan Koštial, Josip Šuman, Fran Levec).
Ob Miklošičevi 70-letnici so se na Inštitutu za slovansko filologijo učenci oddolžili učitelju z izvirnim darilom, albumom svojih fotografij. Vseh skupaj jih je 136, med njimi dobra polovica Slovencev. Album z dragoceno vezavo spominja na starinski misal, na naslovni strani sta ročno umetniško upodobljena sveta brata Ciril in Metod, med njima pa je posvetilni napis:
»Prvaku naše znanosti in najboljšemu učitelju
Prof. dr. Franu Miklošiču
Ob sedemdesetletnici v životu in o štiridesetletnici neumornega delovanja.
Poklonili 20. nov. 1883 slavisti in hvaležni učenci.
I SVĔTЪ VЪ TЪMĔ SVЪTITЬ SĘ I TЪMA EGO NE OBЬĘTЬ.
(In luč sveti v temi, a tema je ne sprejema.)«
O dijaku Franu Miklošiču pa je že njegov mariborski profesor Jaklin dejal: »To je nebrušeni diamant«. Ni se zmotil. Miklošič pa se je ob delu za BESEDO, ki jo je tako spoštljivo raziskoval, obrusil do te mere, da je v mednarodni znanosti 19. stoletja zablestel in vse do sodobnosti ni izgubil svojega sijaja. Diamant je pač diamant.
************************
Besedilo je bilo prvič predstavljeno kot sklepna beseda prof. dr. Martine Orožen na slavnostni akademiji ob dvestoti obletnici rojstva Frana Miklošiča v Ljutomeru.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013