Intervju: Antony Penrose
Varuh spomina
Tudi njegov oče Roland Penrose, nadrealistični umetnik, organizator razstav, avtor knjig o umetnikih, svojih prijateljih, na primer o Picassu in Manu Rayu, za zasluge na področju kulture povzdignjen v plemiški stan, ni ravno anonimnež, a svetla družinska zvezda je vendarle Lee Miller. Bila je nemirni duh, lepotica, neugnana raziskovalka življenja, hlastajoča za njegovimi bližinami in daljavami, za njegovimi srečami, nesrečami, tragikami …
Millerjeva je danes znana predvsem kot izjemen fotografski model, ena najreprezentativnejših, najbolj bleščečih pojav svojega časa, in kot fotografinja, katere opus, v času nastanka le delno objavljen, je bil dolgo pozabljen. Lee svojih del namreč ni razstavljala, zanjo so bili to le »spominčki«, sledi njenega neponovljivega, burnega življenja, njegovih posameznih etap.
In tu vstopi v zgodbo Antony Penrose, njen sin, ki si je za življenjsko poslanstvo izbral predstavitev ustvarjalnih zapuščin svojih staršev, predvsem matere. Na družinskem posestvu je ustanovil arhiv, fundacijo, ki odkriva, širi, varuje spomin, v ta namen prireja razstave, objavlja publikacije, upravlja z avtorskimi pravicami … Antony Penrose je torej varuh spomina, z vsem bolj in manj dobrim, kar to pomeni in prinese s seboj, a ni težko verjeti, da prvo prevlada.
V Ljubljano je pripeljal razstavo nekaj manj kot stotih fotografij Lee Miller, ki predstavljajo posamezna obdobja, ustvarjalne izzive, tematske sklope njene fotografske ustvarjalnosti. Sledijo si obdobja v krogu pariških nadrealistov, njenega newyorškega portretnega studia, čas njenih egiptovskih »zakonskih počitnic«, medvojne stiske v bombardiranem Londonu, njene vojne reporterske fotografije na evropskem kontinentu, njenega nadaljevanja takoj po vojni, življenja v krogu družine in prijateljev na angleškem podeželju.
Razstava je odsev nemirnega, iskateljskega življenja avtorice, ob tem pa odraz pomembnega, zelo intenzivnega, tudi dramatičnega obdobja svetovne kulturne in splošne zgodovine. Na njej kakšno fotografijo sicer pogrešamo, večina pa je le zbranih, izbranih, razvrščenih tako, da pripovedujejo svojo zgodbo, ki jo je treba slišati. To je namreč tudi zgodba o ljudeh, polnih življenjske energije, upov in strasti, ki so verjeli, da bi bil svet lahko boljši in so si s svojimi, zvečine umetniškimi sredstvi, za to tudi prizadevali.
Ob razstavi sem se pogovarjal z gospodom Antonyem Penrosom, njenim poglavitnim snovalcem in organizatorjem. Četudi sem ob nekaterih vprašanjih dobil občutek, da ima odgovore nanja že (pre)dolgo pripravljene (kar je pravzaprav razumljivo), se je zvečine izkazal za zavzetega in iskrenega sogovornika, zvestega načelom svoje nematerinske matere.
Gospod Antony Penrose, imam prav, če rečem, da ste človek, ki nam je odkril Lee Miller, omogočil njenemu opusu in zgodbi novo življenje?
Odkritje je bilo pravzaprav delo moje žene. Kmalu po tistem, ko je Lee Miller umrla, je šla na podstrešje naše hiše, da bi poiskala moje fotografije, saj sva takrat dobila prvega otroka in želela je ugotoviti, kakšen sem bil kot otrok videti jaz. Ampak namesto da bi se vrnila z mojimi otroškimi fotografijami, je prišla dol z nekaj stranmi rokopisa, ki ga je Lee napisala med obleganjem Saint-Maloja. Prebral sem jih in niso bile podobe, bile so besede, ki so me takoj pritegnile. Ker ženska, ki sem jo jaz poznal kot svojo mati, kot Lee Miller, je bila večino svojega življenja pijanka, bila je alkoholičarka, depresivka, in nisem mogel verjeti, da bi ženska, ki sem jo poznal, ki je bila tako zasvojena z alkoholom, lahko kdaj napisala kaj tako živega in lepega, tako vznemirljivega … To me je pripravilo do tega, da sem raziskal vse, saj sem moral povsem na novo ovrednotiti to osebo in to počnem že skoraj trideset let.
Rojeni ste bili v času, ko so bili najbolj »divji dnevi« Lee Miller že bolj ali manj mimo in vi o njih seveda niste nič vedeli. Kako ste kot otrok doživljali svojo mamo, kakšen odnos sta imela?
Imel sem zelo težaven odnos s svojo mamo, ker, kot sem rekel, je bila alkoholik in alkoholiki so zelo težavni starši, saj imajo izrazite menjave osebnosti, in tako od minute do minute nisem vedel, kako se bo odzvala. Zato sem se spočetka distanciral, potem pa sem ji napovedal vojno in z velikim veseljem sva se sovražila, iz tega sva naredila pravo umetnost in to bi se najbrž nadaljevalo v nedogled, če se ne bi poročil s Suzano, saj je ona zgradila most med menoj in Lee. Lee je začela popuščati na eni, jaz na drugi strani, srečala sva se na sredini in se pobotala. In zgodilo se je še zadnji čas, saj je osemnajst mesecev pozneje umrla. Moral sem jo spoznati, se pobotati z njo, preden je umrla. To je bilo zame zelo pomembno.
Odnos torej ni bil ravno harmoničen.
Seveda ni bil harmoničen, bilo je vojskovanje, bila sva grozna drug do drugega. Kot pijanka ni bila nikoli nasilna, nikoli me ni udarila, ni ji bilo treba, saj je bila tako dobra z besedami, popolnoma me je lahko uničila z eni samim stavkom, ampak, veste, neverjetno je bilo, da sem se jo po tistem, ko je umrla, po tistem, ko sem začel delati z njenim gradivom, naučil spoznati skozi študij njenega dela in zdaj sem z njo pomirjen, seveda ne morem popraviti tistega, kar se je zgodilo, ampak zdaj zares čutim njeno prijateljstvo, njen vpliv in njeno ljubezen, česar prej nikoli nisem čutil.
Ko sta se z materjo zbližala, je bilo že pozno.
Bilo je pozno, ampak bolje pozno kot nikoli. In kvaliteta teh zadnjih nekaj skupnih mesecev je bila izjemna, bilo je zelo bogato obdobje, zame zelo pomembno. Zelo pomembno je bilo zame tudi videti, kako je sprejela mojo hčerkico. Mislim, da je v njej videla delček sebe, ki se bo nadaljeval v naslednjo generacijo. Mislim, da bi imela rada moje otroke, vem, da bi oni imeli radi njo.
Po tistem, ko je umrla, ste odkrili dragoceno dediščino v skritih kotičkih vaše hiše. Vam je pri tem kaj pomagal oče, mu je to kaj pomenilo? Je sploh vedel za to gradivo?
Moj oče je bil zelo presenečen, bil je začuden nad tem, kar smo našli. Ne, ni vedel za to. Skrila je vse to. Ni se ji zdelo pomembno. Vedela je, da je vredno hrambe, ampak ni se ji zdelo, da bi bilo za koga zanimivo. Zato je vse zložila v velike, zelo močne kartonske škatle, jih zvezala z vrvjo in skrila na podstrešje. Očetu ni nikoli povedala, še posebej ne za vojne fotografije, nikoli mu ni povedala, kako pogumna je bila, saj veste, bila je pod sovražnim ognjem in naredila tiste res težke fotografije, saj ste videli fotografije koncentracijskih taborišč … takšne stvari. Nikoli nisem videl nikogar, ki bi bil tako osupel nad čim. In potem sem prek ameriških sorodnikov odkril skrivnost, ki jo je odnesla v grob, da je bila posiljena in posledice tega … ko sem mu to povedal, je bil globoko razburjen, saj tega ni nikoli delila z njim, skupaj sta bila štirideset let, pa mu ni povedala, ni povedala niti najtesnejšim prijateljicam, nihče ni vedel. Z očetom sva se spogledala in si rekla, da si želiva, da bi to vedela, saj če bi vedela, bi morda lahko razumela, zakaj se je vedla tako ekscesno, zakaj je bila včasih tako nora, zakaj je toliko pila, bila depresivna, morda bi jo bolje razumela, bila do nje prijaznejša, kot sva bila. To je bilo nekaj, kar se je obeh zelo dotaknilo.
To je bil ta dogodek iz zgodnjega otroštva, o katerem pišete v njeni biografiji?
Ko je bila stara sedem let …
Če pogledamo življenja staršev Lee Miller, se zdi njeno življenje skoraj logično. Njen oče, raziskovalni duh, mati, ki je kolebala med poroko z njim in nekim drugim kandidatom, šla k slednjemu za nekaj tednov »na preizkušnjo«, potem pa se vrnila in se poročila z vašim dedom.
Da … Ha, ha … Veliko se je naučila predvsem od svojega očeta, bil je čudovit inženir, izumitelj, zelo raziskovalen duh, njegovo prvo vprašanje ni bilo nikoli zakaj, ampak kako, kako nekaj deluje in če ni vedel, je ugotovil. Od matere se je Lee naučila veliko o tem, kako je bilo nekoč biti ponosna ženska, ženska, ki sama odloča o sebi in se ne pusti zatirati, kajti ko je bila njena mati mlada, je bila zelo odločna, samozavestna, ko pa se je poročila, se je, malo po malo, podredila mojemu staremu očetu, ki je nekako iztisnil življenje iz nje, saj je bil močan, možat, vase prepričan značaj. Mislim, da je Lee to opazovala in si rekla, da ne bo dovolila, da se kaj takšnega zgodi njej. Bilo je kot protikultura, hotela je biti na drugi strani, in še …, to je zanimivo, ugotovil sem šele pred kakšnim letom, razlog, da je Lee bila pri ljudeh, pri katerih je bila posiljena, je bil, da je njena mati takrat doživela živčni zlom, ker ni mogla prenesti pritiska odnosa, v katerem je bila … Torej, mislim, da je Lee dojela, da je za žensko nevarno biti šibak, ne le za tisto osebo, ampak tudi za vse, ki so z njo povezani. In zelo se je trudila biti močna, trdna in neodvisna. Ni se ji vedno posrečilo, ampak to jo je držalo pokonci.
Zelo intimne podrobnosti … Tudi v svoji knjigi Življenja Lee Miller se zdite zelo odkriti. Ste vseeno kaj tudi zamolčali?
Izpustil sem podrobnosti o drugih ljudeh.
Drugih ljudeh iz družine?
O ljudeh izven družine. Ni se mi zdelo, da bi bil poklican govoriti intimne zgodbe o drugih. Ko pa je šlo za intimne podrobnosti iz življenja moje matere, sem se moral že zgodaj odločiti, da bom povsem odkrit, saj je bil edini način, da sem jo zmogel razumeti, poznavanje teh intimnih podrobnosti, in od vas kot bralca ne bi mogel pričakovati, da bi jo razumeli, če bi te stvari zamolčal. In konec koncev je bila zelo odkrita oseba, resnica je bila ena od najpomembnejših stvari v njenem življenju. Ni prenašala laži, prikrivanja, in mislim, da je dejstvo, da je bila kot majhna prisiljena živeti v laži, saj je družina zavračala, da bi kdor koli izvedel, kaj se ji je zgodilo, pokopali so skrivnost, povzročilo, da je posvečala takšno pozornost odkritosti. Torej, ko sem pisal o njej, sem si rekel, da bom to spoštoval, da bom odkrit, vsak pa si o tem lahko misli, kar si hoče.
Prava svetovna slava Lee Miller se je začela z »nedolžnim«, zelo varnim potovanjem v Pariz?
Ha, ha, ha, da … Šla je s svojima poljskima varuhinjama. Njeni starši so se zelo trudili narediti iz nje civilizirano osebo, saj je bila tako divja, in zato so jo poslali v Pariz s tema starejšima Poljakinjama. Seveda so to naredili z najboljšimi nameni, saj niso vedeli, da je bil Pariz tako divji, Lee pa je potrebovala le nekaj minut, da je pobegnila svojima čuvarkama in se vpisala na umetniški tečaj. In nikoli se ni ozrla. Če je moj stari oče ne bi prišel iskat in je ne bi odvlekel nazaj v Ameriko, se sploh ne bi vrnila. In mislim, da je naredila pravo stvar, saj je v tistem trenutku odkrila svojo identiteto, našla je kraj, kjer se je počutila varno in svobodno.
Neverjetno, kako lahko ena oseba, en obraz, postane obraz nekega obdobja. Ona je najbrž bila obraz belle époque?
Vsekakor je bila eden od obrazov belle époque, pojavila se je praktično tako, da se je znašla na naslovnici Vogua. Veliko bolje ni mogoče začeti, kaj ne?! Bila je absolutno klasični obraz tistega časa. Takrat je fotografija šele pridobivala pomen, saj, kot ste opazili, njena prva podoba je bila risana, narisal jo je Georges Lepape, ves čas po tistem pa so jo fotografirali in to so bili res prelomni trenutki v zgodovini fotografije in tudi grafične tehnike. Prispela je ravno v pravem trenutku, s pravim izgledom.
In bila je tudi fatalna ženska?
Zdi se, da je imela izjemen občutek, da si je izbirala ljubimce, ki so slabo končali. Mladi pilot, ki ji je ob njenem odhodu iz Amerike na ladjo metal vrtnice, se je že nekaj minut pozneje tragično ponesrečil. Tudi njen prvi ljubimec se je utopil, ko je bila zraven in bil je še neki fant, ki je bil ubit v severni Afriki … Zdi se, da je bila res femme fatale.
Tudi Man Ray je padel nanjo.
Man Ray je povsem kompromitiral svoja nadrealistična prepričanja o svobodni in nori ljubezni in se tako zaljubil vanjo, da je zahteval, da se poroči z njim. In na koncu, mislim, je to uničilo odnos, saj se ona ne bi poročila z nikomer, vsaj ne takrat. Ni želela, da bi jo kdo posedoval, vsaj moški ne, ne Man Ray, ne kdor koli drug. In to je verjetno povzročilo, da se je vrnila v New York. In potem – se je poročila! V njenem življenju je veliko nasprotij.
Zdi se, da ji je njen obraz odprl veliko vrat. Celo geji so občudovali njeno lepoto, jo primerjali z lepoto najlepših dečkov.
Res je, to je rekel Cocteau …
… in tudi nekaj naključij ji je pomagalo. Je bilo to vse, lepota in sreča?
Bila je lepa, imela je srečo, ampak bila je tudi zelo, zelo inteligentna in to je nekaj, česar vsi ne vedo. Bila je zelo inteligentna, a neizobražena, nobenih šol, a imela je zelo praktičen pogled na stvari in zelo hitro se je učila. Tako se je naučila tudi fotografiranja, medtem ko se je družila s fotografi. Imela pa je tudi močno voljo po preživetju, bila je nekdo, ki se vedno vrne, kot v Cocteaujevem filmu, kjer jo pesnik razbije na kose, ona pa se spet pojavi in na koncu je on tisti, ki umre, veste, to je značilno za njeno življenje. Njena zadnja vrnitev, v poznih letih, je bila, da si je sama opomogla od alkoholizma. Koliko ljudi zmore kaj takega?
Je bila res nezgoda ta, ki je pomagala pri iznajdbi solarizacije?
Še ena srečna nesreča, ki jo je obrnila sebi v prid, da, saj poznate zgodbo, a tudi komu drugemu bi se lahko zgodilo kaj takega, pa ne bi dojel neverjetnih možnosti za fotografijo, ki jih je dogodek prinesel.
Po svoji vrnitvi v New York je posnela nekaj odličnih, zelo elegantnih portretov polnih stila. A ni trajalo dolgo. Zakaj ne?
Začela se je dolgočasiti! To, kar je počela, je počela zelo dobro, naredila tiste čudovite potrete …, a čez nekaj časa ji je stres, povezan z vodenjem studia, prišel do živega. Ni bilo tako ustvarjalno, kot si je želela. To jo je potrlo in takrat je prišel mimo Aziz in ji ponudil nekaj, česar ni še nikoli imela, da bi bila ljubljena takšna, kot je bila, ljubljena, ne da bi od nje kaj zahtevali. Ni si je želel lastiti, jo posedovati, tako kot je to želel Man Ray, ob tem pa je bil zelo velikodušen, zelo razumevajoč, bil je bogat, imel je čudovito hišo in zelo udobno življenje in zdi se, da jo je to zelo pritegnilo. Ni trajalo, a to je bil razlog, da je pustila studio v New Yorku.
Je kdaj uporabila moške za dosego svojih ciljev ali pa je le živela v času, ki ni bil naklonjen emancipiranim ženskam in ji pravzaprav ni nudil veliko alternativ?
Mislim, da ni nikogar uporabila, bila je veliko prepoštena za kaj takega. Mislim, da se je z Azizom razšla, kljub temu, da je res poskušala, da bi jima uspelo, ampak to preprosto ni bilo nekaj, kar bi zmogla. Na srečo je v Azizu našla nekoga, ki je bil zelo poseben in darežljiv. Ni izkoriščala ljudi. Če bi bila takšna, bi lahko takoj ostala kot model v New Yorku, si poiskala zelo bogatega moža in bila »poklicna žena«. To ni bil način, na katerega se je lotevala stvari, sprejela je drugačne odločitve.
Je bil tudi Egipt, kamor se je podala po nepričakovani poroki, zanjo predolgočasen?
Postal je dolgočasen, čez nekaj časa. V začetku je bila zelo srečna, saj ji prvič v življenju ni bilo treba skrbeti zaradi denarja, varnosti ali česa takega, potem pa je malo po malo ugotovila, da pravzaprav v sebi umira, saj ni bilo ravno ustvarjalno, ni bilo stimulativno. A to je nekako sprejela in vztrajala tri, štiri leta, fotografirala, se odpravljala v puščavo, da bi ohranila svojega duha živega, dejavnega, potem pa je kar odpotovala v Pariz, kjer je srečala moškega, ki je pozneje postal moj oče in to je bil začetek povsem nove epizode.
V Egiptu je posnela fotografijo, ki je pritegnila, navdihnila Renéja Magritta.
Vedno je bila zelo pozorna na delo drugih umetnikov, v njenem delu najdete namige tako na Magritta kot tudi na dela klasičnih umetnikov, na primer Rafaela, Bruegla, Hieronymusa Boscha, bila je študentka umetnosti, poznala je dela drugih umetnikov. V njenem delu je mogoče najti veliko nadrealističnih metafor in nekatere so gotovo pritegnile tudi druge umetnike.
V Egiptu je imela »jugoslovansko« služabnico, Eldo. Ali morda veste, od kje natančneje je bila? Za nas je to namreč zanimivo, saj je takrat precej žensk s Primorske odhajalo v Egipt, predvsem v Aleksandrijo, kjer so delale za bogate družine.
O Eldi ne vem prav veliko, sem pa slišal, da naj bi imela sorodnike v Sloveniji. Elda je bila zanimiva ženska. Konec koncev se je pozneje poročila z Azizom, kar ni bilo kar tako, saj je imel Aziz odličen okus za ženske.
Kdaj je Lee Miller spoznala vašega očeta?
Takoj prvi večer, ko je iz Egipta pripotovala v Pariz. Šla je na neko noro zabavo, na kateri je bil tudi moj oče, oblečen je bil v berača, z modro pobarvanimi rokami in nogami, pijača je tekla v potokih, tam je bilo veliko starih prijateljev, vsi so bili navdušeni, da se je Lee vrnila, in tam sta se spoznala …
Kako se je vaš oče seznanil z nadrealizmom in kako je postal eden od nadrealistov? O britanskih nadrealistih pri nas ne vemo prav veliko?
Nihče ne ve veliko o britanskih nadrealistih, to je zelo podcenjeno področje moderne umetnosti. Moj oče in ostali britanski nadrealisti so bili v senci pariških nadrealistov in evropskih nadrealistov nasploh, ampak vesel sem, da se interes za njegovo delo krepi, v zadnjih letih smo pripravili serijo razstav njegovih del. Delno je to povezano tudi z interesom za delo Lee Miller, saj začenjajo ljudje bolj resno jemati tudi Rolanda Penrosa, kar je prijeten poklon. Upam, da bomo v prihodnosti delo mojega očeta lahko predstavili tudi tukaj, v Ljubljani, in to bi znal biti zelo zanimiv debi angleških nadrealistov v Sloveniji.
Po Egiptu je bil naslednji cilj Lee Miller divji Balkan. Kaj je iskala v Grčiji in Romuniji?
Vsi so vedeli, da se bo nekaj končalo, španska državljanska vojna se je razvijala v nezaželeno smer, Picasso je takrat naslikal Guernico, že iz te slike se vidi, kakšne so stvari bile, in želela je obiskati kraje, za katere je vedela, da bodo uničeni zaradi vojne. Seveda o tem niso bili prepričani, ampak ni bilo potrebno biti pretirano pameten, da si ugotovil, da kmečke kulture Grčije in Romunije ne bodo obstale. Vsi so vedeli, da ima Romunija nafto, vsi so vedeli, da nacisti hočejo to nafto in da se bodo tega kmalu lotili in prav to se je zgodilo. In Lee je torej fotografirala Rome in kmete.
Lee Miller je nekoč zapisala, da ne ve, kaj hoče, a zdi se mi, da je vedela, kako to doseči. Ali je bila osebna svoboda onstran vseh omejitev to, kar je iskala, ali pa je bila ves čas na begu pred samo seboj?
To je težko vprašanje. Mislim, da ni ves čas bežala pred samo seboj, mislim, da je bila dovolj pogumna, da se je znala tudi obrniti in se soočiti sama s seboj, in mislim, da ni šlo toliko za to, da ne bi vedela, kaj hoče. Vodili so jo impulzi in ko je vojna prišla, ona pa je bila v Britaniji, je vedela, da njeni evropski prijatelji trpijo pod nacistično okupacijo in zanje je želela storiti vse, kar je bilo v njeni moči in to je pomenilo postati vojna fotografinja, to je bila edina stvar, ki jo je lahko storila, fotografski aparat je bil orožje, ki ga je izbrala. Njene odločitve so bile včasih nedojemljive in ne povsem logične, ampak običajno niso bile motivirane s sebičnimi razlogi. Vedno je bilo prisotno vprašanje, kaj lahko naredim za svoje prijatelje, za ljudi, ki jih imam rada, to je bilo v njej zelo prisotno, lojalnost do prijateljev.
Biti »na poti« je bilo zelo nadrealistično doživetje. Nadrealisti so veliko potovali, ko so lahko. Je to kaj vplivalo nanjo?
Seveda! Francozi so temu rekli »biti brez domovine« in to je bilo za nadrealiste pomembno, saj so čutili, da jim omogoča, da se osvobodijo korenin, vplivov svojih dežel, svojih kultur, svojih družin in jim omogoča biti raziskovalci, in mislim, da je bilo to nekaj, kar je Lee zelo močno ponotranjila. In na potovanjih je bila odlična! Ena od stvari iz vojne, ki so si jih ljudje zapomnili, je bila, da je bila ona vedno tista, ki je vedela, kako najti hrano, alkohol ali cigarete. To jo je naredilo zelo priljubljeno.
Po simbolike polnem srečanju z Maxom Ernstom, Leonor Carrington, Picassom in Doro Maar na jugu Francije se je odpravila v Anglijo, kjer je nastala njena zelo posebna knjiga Grim Glory. Fotografije iz nje se zdijo precej več od dokumentov o Nemški kampanji proti Britaniji.
Da, saj imajo tudi nadrealistične kvalitete, raziskovala je ne-realnost vojne. Mislim, da ji je tudi dejstvo, da je bila nadrealistka, omogočilo, da je postala odlična vojna fotografinja.
Stara je debata med fotografi o tem, ali naj bodo fotografijam pridane tudi besede, besedila, ali pa je bolje, da fotografije govorijo same zase. Zakaj je Lee Miller začela pisati?
Pisati je začela, ker je bila zares jezna zaradi pisanja, ki je spremljalo njene fotografije. To je bilo delo tiste vrste žensk, za kakršne je pričakovano, da so bile povezane z revijo, kot je Vogue. Bilo so precej šibke, zgrešile so bistvo zadev, bile so nekako laskajoče, želele so zadovoljiti množice, pisale so brez prepričanja, smeti torej. In Lee je bila zaradi tega besna, saj je želela prave, krvavo resnične reportaže, bila je jezna na te avtorice besedil in rekla je: »Zdaj bom pa jaz to počela!« In uspelo ji je prepričati urednika, da ji je dovolil poskusiti. Tako je začela.
Bila naj bi ena prvih fotografov, ki je uporabljala legendarno 35-milimetrsko leico, med vojno pa je spotoma še spremenila podobo modne fotografije. Kakšen je bil njen prispevek?
Pravzaprav je večinoma uporabljala rolleiflex, med vojno pa je v Nemčiji »zaplenila« 35-milimetrsko Zeissovo lečo. Sem pa zelo vesel, da je ni veliko uporabljala, saj so z rolleiflexom posneti negativi veliko kvalitetnejši in veliko primernejši za odtise. Vse, kar vidite na razstavi, je razvito z rolleiflex negativov. Kar pa zadeva modno fotografijo, je prenesla modo na cesto. Studii so bili zbombardirani, ni bilo elektrike, zato je morala modele postaviti na ulice. In bila je zelo dobra pri izbiranju lokacij za to, veliko boljša od drugih. Po vojni je modne fotografije posnela na kmetijah, železniških postajah, na najrazličnejših mestih, v muzejih, v parkih. Sovražila je delo v studiih, kjer ji je vedno kakšen art direktor prigovarjal, kaj naj počne, zato si je želela svobodo dela na izbranih lokacijah.
Po dnevu D je pohitela v Normandijo in tako se je začela »Leejina vojna«. Bila naj bi tudi žrtev cenzure?
Res je, a ne toliko, kot bi bila danes. Pravzaprav je imela srečo, da so bile takrat stvari še presenetljivo neurejene in ko je ugotovila, kako sistem deluje, je imela zelo dober dostop. Vedeti, kako deluje sistem, je pomenilo vedeti, s kom je potrebno biti prijatelj. Spoprijateljila se je z ljudmi iz sveta komunikacij, ki so vedeli za vse, kar se je dogajalo. Vedela je, da če bo diskretna in če jim bo dala veliko konjaka, bo dobila dobre informacije. To je bil razlog, da je bila, skupaj z Davidom E. Schermanom (fotoreporter Lifa, op. p.), vedno pred vsemi drugimi.
Eden od simbolike polnih trenutkov njenega življenja je bilo tudi srečanje s Picassom v osvobojenem Parizu. Prijatelja sta bila še iz starih pariških časov, kaj ne?
Da, Picasso je Lee Miller poznal že vsaj od tridesetih let, šestkrat jo je portretiral, ona pa je njega fotografirala tisočkrat, bilo je prijetno sodelovanje.
Nekaj nadrealističnih motivov je našla tudi med vojno v Franciji.
Nadrealistične motive je najdevala povsod in ne-realnost vojne je bila nekaj, česar se je vseskozi zavedala.
Dachau pa je moral biti tudi zanjo zelo realen in šokanten?
Dachau je jemala zelo osebno, saj je, ko je prišla v Pariz, ugotovila, da je izginilo veliko njenih prijateljev. Upali so, da jih bodo našli v delovnih taboriščih v Nemčiji, ampak bila je navzoča ob osvoboditvi štirih taborišč, za petega nisem čisto prepričan, in takoj je ugotovila, da se ti prijatelji ne bodo vrnili domov. Verjetno ste opazili precej bližnjih posnetkov z mrtvimi taboriščniki. Kot da bi med njihovimi obrazi iskala obraze svojih pogrešanih prijateljev. Mislim, da je v tem trenutku vojna zanjo postala zelo osebna in Nemcem ni nikoli odpustila. Nenavadno za nekoga, ki je bil tak humanist. Do konca življenja je Nemce sovražila. Ko smo, ko sem bil še otrok, naleteli na kakšne nemške turiste, je kar otrpnila, kot da bi se ravnokar zgodilo nekaj groznega, pa so bili le turisti, ki so se pogovarjali.
Da, opazil sem njene komentarje ob nekaterih fotografijah mrtvih Nemcev. Nekateri so vsaj cinični ...
Ko sem si ogledoval njene fotografije, sem naletel tudi na tisto z mrtvim mladim nemškim vojakom, njegove roke so bile razcefrane, videlo se je, da je umrl v neznosnih bolečinah. Komentar, ki ga je pripisala, je bil: »To je dober Nemec, mrtev je.« Ko sem to videl, me je kar zmrazilo. Kako je lahko nekdo gledal v obraz tega mladega fanta in rekel, da je to, kar se mu je zgodilo, dobro! Potem pa sem začel razumeti, zakaj je tako čutila.
In potem se je osvežila v Hitlerjevi kadi v njegovem münchenskem stanovanju?
Mnogo ljudi se sprašuje, kako je lahko vtaknila svojo nago rit v Hitlerjevo kad in vprašal sem Schermana, ki je bil tudi tam: »Kako?« In rekel mi je: »Ko sva prišla tja, nisva slekla svojih oblek že cele tri tedne, smrdela sva kot crkovina …« Rekel je, da sta preprosto videla kopalnico, brisače, milo, vročo vodo in si rekla: »To je to, okopajva se!« Potem pa sta se nenadoma zavedla, kje pravzaprav sta.
A tega nista vedela?
Seveda sta, a sta kar nekako pozabila na pomen dogodka. Potem sta se zbrala in postavila Hitlerjevo fotografijo na rob kadi, s tem označila, kje sta bila, in Scherman je fotografiral Lee in potem Lee Schermana in to je postala nekakšna emblematična podoba Leejine vojne.
Zelo se nas dotaknejo fotografije iz Avstrije po vojni. Videti je, da konec vojne Lee ni prinesel olajšanja?
Imate popolnoma prav, če pogledate fotografijo umirajočega otroka v dunajski bolnišnici, veste, da simbolizira izgubo njenih iluzij, saj ta otrok ne umira zaradi vojne, ampak ker so civilisti pokradli vsa zdravila, umira zaradi pohlepa in neumnosti ljudi, ki so jih ravnokar osvobodili, jim prinesli prostost, oni pa so počeli takšne stvari. To ni bil krasni novi svet, nova družba, svet, ki bo poslej pošten in pravičen. Ni se zgodilo in ta fotografija umirajočega otroka je po moje tista, ob kateri je v Leeinem umu in srcu prišlo do preobrata.
Madžarska in Romunija po vojni sta kot kaže pomenili novo razočaranje?
V Romuniji je ugotovila, da so bili skoraj vsi Romi in mnogi kmetje pobiti, pa tudi na Madžarskem. Ljudje v Britaniji so vlagali precejšnje upe v komunizem, v to, da bodo po vojni iz Evrope skupaj naredili nekaj boljšega, naenkrat pa je začelo postajati jasno, da bo komunistični režim prav tako totalitaren, kot je bil nacistični.
Ko ste se vi rodili, je bila stara nekako štirideset let, življenje se ji je spremenilo, družina se je preselila na kmetijo, malo je pisala o umetnosti, predvsem pa je postala odlična kuharica. Koliko kuharskih knjig je imela v svoji knjižnici?
Imela je nekako dva tisoč kuharskih knjig – kupovala jih je po vsem svetu, pol jih je bilo v francoščini – ter praktično vse kuharske revije, ki so bile kdaj natisnjene. Oče ji je moral dati zgraditi posebno sobo, saj nam je med vsemi tistimi knjigami zmanjkovalo prostora. Po tistem, ko je umrla, je oče skoraj vse podaril knjižnici. Upam, da so jih dobro uporabili. Bo pa norveški založnik kmalu objavil knjigo njenih receptov, kar se mi zdi zelo nadrealistično.
»Norveška zveza« se zdi pomembna, saj je bil njen zadnji triumf premočna zmaga na norveškem tekmovanju v pripravljanju sendvičev.
Da, in to se mi zdi čisto prijetno. Sam njeno ukvarjanje s kuhinjo povezujem z njenim okrevanjem od alkoholizma, s ponovnim odkrivanjem življenja.
V vaši knjigi Življenja Lee Miller je fotografija, ki se nas zelo dotakne, tista z ostarelima Lee Miller in Manom Rayem, nekdanjima ljubimcema, boemoma. Je z vami kdaj govorila o svojem življenju v Parizu, o Manu Rayu in ostalih?
O Manu Rayu je veliko govorila in vedno z veliko naklonjenostjo. Nikoli se nista prenehala ljubiti. In tudi moj oče si je bil z Rayem zelo blizu in tudi z njegovo ženo Juliette. Veliko so bili skupaj, to je bilo najpomembnejše prijateljstvo od vseh, zares so razumeli drug drugega. Proti koncu njenega življenja je Man Ray vedel, da ni povsem srečna. Dal ji je majhno leseno cigaretnico, v kateri je bila leča, kakršne imamo na kukalih vrat. Rekel ji je, če ti ni všeč, da je svet takšen kot je, poglej skozi to luknjico in videla ga boš drugačnega, morda ti bo takšen bolj všeč. To je bilo nekaj zelo poetičnega in lepega in šarmantnega …
Pogledi, december 2010