Gašper Troha, v. d. generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost
Upamo na nove kreativne rešitve
Minister za kulturo, dr. Uroš Grilc, je napovedal pripravo novega Nacionalnega programa za kulturo in novelo Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Iz katerih načel boste pri vzpostavitvi sodobnega kulturnopolitičnega modela izhajali na Direktoratu za ustvarjalnost?
Novi predlog Nacionalnega programa za kulturo (NPK) poskušamo narediti nekoliko bolj konkreten, kar pomeni, da se na ministrstvu zavežemo določenim ciljem, ki se nam zdijo za štiriletno obdobje realni. Druga stvar, ki jo želimo vpeljati, je spoznanje, da je kulturno področje v Sloveniji trenutno relativno dobro razvito in tudi zelo razvejeno, tisto, kar pogrešamo, pa je več povezovanja in ambicioznejše projekte.
Tu seveda naletimo na paradoks: na eni strani bi radi razvijali in širili projekte, na drugi strani pa je jasno, da je proračun za kulturo zadnji dve leti vedno manjši in da ni nekih realnih možnosti, da bo v bližnji prihodnosti drugače. Zato vidimo ključno nalogo v pridobivanju sredstev iz tujih virov, predvsem iz evropskih socialnih skladov in evropske kohezivne politike, pomemben za to pa je tudi nastajajoči novi program Kreativna Evropa (Creative Europe), ki bo veljal za obdobje 2014–2020 in se bo usmeril v razvoj novih načinov zaposlovanja, razvoj publike ipd.
S programom Kultura 2007–2013 smo sicer realizirali zelo veliko projektov in tudi dobili sredstva zanje, vendar so bili to večinoma mali projekti, npr. projekti sodelovanja za dve leti ali projekti prevajanja. S tem je kajpak treba nadaljevati, je pa vprašanje, ali lahko ministrstvo za kulturo spodbudi (bodisi z informacijskim servisom bodisi z namenskimi sredstvi za omogočanje teh prijav) povezovanje prijaviteljev in kandidiranje za večje projekte.
Težava je tudi v tem, ker smo Slovenci individualisti. Mogoče je to nacionalni karakter. Vsak ima svoj pristop, ki ga razvija – in to brez dvoma dobro. A če hočemo iti korak naprej, je povezovanje nujno. V trenutni situaciji misliti, da bomo lahko ustanavljali nove javne zavode oz. obstoječe financirali neprimerljivo bolje, bi bila utopija.
Katere so ključne nevralgične točke oziroma problemi, s katerimi se boste morali kot vodja direktorata soočiti?
Bistveni problem se mi zdi položaj kulture v slovenski družbi. Ta se je skozi desetletja gradila na nacionalni identiteti in na prepričanju, da je kultura njen branik, podpirati in financirati pa bi jo morala v pretežni meri država.
Iz tega najbrž izhaja averzija ljudi do kulture v obdobju krize. Pojavljajo se iste floskule, ki jim lahko sledite od šestdesetih let prejšnjega stoletja, se pravi, da umetniki nič ne delajo, da so lenuhi, ki dobro živijo na račun državnega denarja. Tu je treba narediti premik in začeti resno razmišljati in govoriti o tem, kakšne pozitivne učinke kultura (lahko) ima.
Umetnost, ki si jo želimo in je v javnem interesu (tj. kvalitetna, vrhunska umetnost), seveda nima neposrednih učinkov na ekonomijo, lahko pa ima dolgoročne: npr. neki uprizoritveni pristopi, ki jih danes srečate v marketinških kampanjah, so se seveda začeli pred desetimi leti na neki popolnoma drugi, vrhunski umetniški ravni.
So pa stvari, ki jih lahko začnemo izvajati takoj – to je povezovanje umetnosti in drugih družbenih polj, npr. turizma, sem sodi umeščanje umetniških programov v prostore kulturne dediščine, česar je pri nas še vedno premalo. Potem imamo celo polje kreativnih industrij, ki jih prav v novem NPK poskušamo definirati. Kulturne in kreativne industrije poskušamo omejiti zgolj na tista področja, ki so lahko neposredno povezana z gospodarstvom (modno in industrijsko oblikovanje, arhitektura, razvoj trga umetnin, založništvo in filmska industrija). Za vse našteto na direktoratu ustanavljamo posebno področje, ki se bo ukvarjalo samo s tem in iskalo možnosti neposredne povezave umetnosti/kreativnih industrij z gospodarstvom. Ministrstvo za kulturo lahko financira, spodbuja nastanek kakovostnih oblikovalskih projektov, ki pa jih moramo na drugi strani preko ministrstva za gospodarstvo takoj pripeljati do izvedbe, vsaj prototipov, in potencialnega trženja. Ministrstvo mora biti prvo gibalo, ki omogoči razvoj nekega projekta, ta pa se mora nato sam razvijati naprej.
Na drugi strani pa imamo široko paleto klasičnih umetnosti (uprizoritvene, glasbene …), ki jih je treba podpirati tako daleč, da ohranjajo stopnjo razvitosti, ki jo imajo. Za dodatni razvoj, za širjenje programa itn. pa jim je treba omogočiti fleksibilnost in jih izobraziti do te mere, da sami začnejo razmišljati o pridobivanju dodatnih sredstev.
Lahko izpostavite nekaj konkretnih predlogov sprememb?
Na ravni gledališč npr. načrtujemo vzpostavitev mreže ponudnikov (ne samo institucionalnih gledališč, temveč tudi nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi) in upravljavcev javne kulturne infrastrukture (kulturni domovi, prireditvene dvorane ipd.). Opažamo namreč, da je predvsem na lokalni ravni program v kulturnih domovih šel v smer okusa publike, zato tam najdemo bolj ali manj samo še trivialne izvajalce.
Upravljavce bi radi spodbudili tudi s tem, da bomo izvajalcem financirali postprodukcijo, da bi bila ta večja (manj premier in več ponovitev) in bolj razpršena. Ne pričakujemo polnih dvoran v vsaki lokalni skupnosti, pa vendarle. Če bomo nekaj časa vztrajali in imeli neposreden odziv, se pravi, da bodo tudi producenti razmišljali o tem, kako publiki (ne do meje komercializacije, pa vendarle) približati določene vsebine, lahko pride do interakcije. Lokalnim skupnostim moramo dati jasen signal, da podpiramo vrhunsko umetnost.
Druga stvar je programsko povezovanje – to do neke mere že poteka, želimo pa ga razvijati še naprej. Premiera velike koprodukcije ima v prvi fazi sicer več stroškov, vendar je hkrati vključena v več abonmajskih sistemov. Koprodukcije razumemo tudi kot povezovanje umetniških ansamblov, hočemo vzpostaviti mobilnost, pretočnost delovne sile, saj verjamemo, da bo to spodbudilo rast kvalitete.
Veliko črnila je bilo že prelitega o dobrih namenih in željah funkcionarjev po nekem konkretnejšem premiku na področju kulturne politike v Sloveniji – rezultatov je bilo malo, »razlogov« pa veliko: enkrat je spremembam nasprotovala stroka, drugič zanje ni bilo politične volje, tretjič jih je onemogočala nestabilnost proračuna. Pričakujete, da bo tokrat drugače?
Težko je reči; na neki način so stvari, ki se zdaj dogajajo, v marsičem lahko boleče. Zašli smo v zoprno situacijo, ko smo bili prisiljeni zmanjševati sredstva javnim zavodom in so se že pojavljala vprašanja, kako bodo ti sploh poslovali. Kot veste, imajo javni zavodi različne postavke znotraj sredstev, ki jih prejemajo, in ena od teh, ki je stalna, so stroški plač, vezani na število zaposlenih in njihovo sistemizacijo. Veliko vprašanje je, kako kompenzirati zmanjšanje sredstev. Odgovor je večinoma: iz programskih sredstev.
Obstaja nevarnost, da bomo imeli zavode z zaposlenimi, ki bodo pripravljali relativno malo programa, ker ga enostavno ne bodo mogli financirati. Naloga ministrstva je, da te zagate začenja reševati, kar pomeni poseganje v sistem – da bodo te stvari postale bolj fleksibilne, so nujne spremembe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Maksimalno je treba izkoristiti obstoječi kadrovski potencial, hkrati pa omogočiti večje prehajanje iz zasebnega sektorja v javne zavode.
Upamo na nove kreativne rešitve, ki bi lahko nastale, se pa zavedamo, da bo tu verjetno prišlo do močnih nasprotovanj, ker s tem do neke mere zmanjšujemo varnost in socialne pravice zaposlenih znotraj obstoječega sistema, ki ga spreminjamo.
Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev se je pred dnevi burno odzvala na napoved zvišanja DDV za knjige. Bi bil dvig davka na knjige res »samomorilsko dejanje«?
To je zoprno vprašanje, ki najbrž ni naslovljeno samo name, ampak tudi na ministra in mogoče celo predsednico vlade.
Dvig DDV na knjige se mi zdi problematičen takrat, kadar ne vemo, koliko bomo ob dvigu davka investirali nazaj v branžo. V kolikor bi ta delež določili, bi bilo to nekaj drugega. Trenutno prav na področju knjig ugotavljamo, da je bistveni problem njihova prodaja. Imamo vedno več naslovov, vedno nižje naklade in prodaja se samo knjižnicam. Tudi slednje so zaradi krize začele zmanjševati število nakupov.
Tukaj smo na trhlih tleh; na ministrstvu znotraj NPK razmišljamo o tem, kako spodbuditi prodajo knjig in ohraniti založništvo vsaj na obstoječi ravni. Število naslovov in založb, do katerih smo prišli, je bržkone maksimalno, res pa je, da minister za kulturo nima nobenega namena posegati v trg in to omejiti, saj je naloga ministrstva omogočiti, da med temi naslovi izide denimo 100 kvalitetnih.
Za zdaj nam ni čisto jasno, ali bi dvig DDV sploh kaj rešil v tej smeri, seveda je pa ideja, da bi davek na knjigo celo ukinili, v današnjem času popolnoma nerealna.
Po čem boste ocenjevali uspešnost svojega mandata?
Odvisno od dolžine mandata. Če bomo zdržali samo do jeseni, potem verjetno s tem, da bomo objavili vsaj programske razpise (s čimer se trenutno ukvarjamo) in neki osnutek NPK. Če pa bo to vendarle nekaj let, se bo uspešnost mojega mandata najbrž ocenila s tem, ali nam bo uspelo premakniti nekatere zakoreninjene vzorce – se pravi, ali bo kultura dobila neko bolj pozitivno oceno med prebivalstvom, ali nam bo uspelo ljudi prepričati, da je kultura ravno tako dobrina kot katerakoli druga ter da jo je treba finančno podpreti, in ali nam bo uspelo na področju kulture uveljaviti nekoliko bolj tržno naravnan sistem, ki bo bolj fleksibilen, ki bo iskal alternativne vire financiranja in poskušal uveljaviti tudi neke dobre poslovne prakse z drugih področij. Seveda vztrajamo pri vrhunskosti, zanima pa nas, ali jo je mogoče zapakirati tudi drugače, ali se jo da tržiti tudi na drugih področjih.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. marec 2013