Goran Milić, odgovorni urednik Al Džazire Balkan
Smo del mednarodne mreže
Krožila so razna imena, najdlje in najbolj vztrajno se je pisalo o Denisu Latinu in Goranu Miliću. V prvih dneh novega leta je postalo jasno: pogodbo za delovno mesto odgovornega urednika je podpisal Goran Milić, ki je 23. januarja letos na hrvaški televiziji vidno ganjen vodil svoj zadnji dnevnik. Na povabilo nastopajoče v enem od prispevkov, naj pride v njihov dom upokojencev, se seveda ni odzval, ker je odhitel novim delovnim nalogam naproti: v studio Al Džazire Balkan v Sarajevu.
Posnetek njegovega zadnjega hrvaškega dnevnika je na portalu YouTube, še več ogledov pa ima odlomek iz mnogo bolj razburljivih časov: zadnjih dni SFRJ, ko je sedel na voditeljskem stolu dnevnika mreže Jutel in poročal o »sranju, oprostite, stanju v državi«. Da ne omenjamo posnetkov njegovih legendarnih potopisnih oddaj Na pot z Goranom Milićem, ki jih je po vrnitvi na HTV konec devetdesetih začel snemati v novem tisočletju. Pri rosnih 33 letih je postal dopisnik TV Beograd iz New Yorka, tja je odšel leta 1980. Širok nabor tem in uglednih delodajalcev priča o novinarju širokega formata. »Človek za vse režime« je najnizkotnejša psovka, ki jo je na njegov račun slišati iz ust starejših novinarskih kolegov. Na strokovnost nimajo pripomb. Goran Milić, letnik 1946, tekoče govori šest jezikov: francosko se je učil v osnovni šoli v Strasbourgu, kjer je bil njegov oče jugoslovanski opazovalec v Svetu Evrope, špansko v Urugvaju, kjer je bil njegov oče jugoslovanski veleposlanik, angleško v Londonu, kjer je po odsluženem vojaškem roku v JLA delal kot tovornjakar in selilec, italijansko zna, ker je po materi iz Dubrovnika in je v tamkajšnjem dialektu ogromno italijanskih izrazov. Obvlada tudi vse odtenke nekdanjega skupnega jezika SFRJ, srbohrvaščine. Govori počasi in samozavestno. Zdaj svoje znanje prenaša na bodoče novinarje Al Džazire Balkan.
Pisalo se je, da bo Al Džazira v prvi fazi potrebovala kakšnih sto zaposlenih, od tega šestdeset novinarjev, štirideset pa snemalcev, montažerjev in ostalega tehničnega osebja. Koliko kadrov ste že našli (v začasnem studiu je za mizo sedelo in Milića poslušalo kakšnih dvajset, trideset ljudi, op. A. T.), koliko jih je že opravilo novinarski trening, ki ga predpisuje centrala v Dohi?
Da, za mizo ste jih videli petindvajset, vendar to niso vsi. Še kakšnih trideset jih potrebujemo.
Kako je potekal izbor?
To je zelo zapleten postopek, v katerem sem bil udeležen manj kot četrtinsko. Sedež Al Džazire v Dohi je to nalogo zaupal tukajšnji agenciji za upravljanje človeških virov Posao.ba, sodeloval pa je tudi predstavnik Al Džazire, ki je bosanskega izvora. Naredili so prvo selekcijo: branje življenjepisov in preverjanje podatkov, razgovori s posameznimi kandidati.
Je res, da se jih je prijavilo 4000?
Hm, to je sicer njihova poslovna skrivnost, lahko pa zapišete, da jih je bilo nekaj tisoč, se pravi najmanj dva tisoč.
Iz prvega kroga so jih izbrali okrog dvesto, dvesto petdeset, s katerimi so se pogovorili – z nekaterimi v živo, z drugimi po telefonu. Izbrani so bili pozvani pred komisijo, sestavljeno iz štirih članov, eden od njih sem tudi jaz – odtod moj četrtinski delež. Ker pa ne sodelujem v predhodni fazi, je v bistvu manjši. Ta preskus traja vsaj eno uro, ugotoviti poskušamo raven splošne izobrazbe, novinarskih veščin in obvladanja tujih jezikov. Najpomembnejša je angleščina, to je delovni jezik – ogromno učnega gradiva je v tem jeziku. A bili so tudi taki, ki niso znali angleško, vendar so dobri poznavalci regije in smo jih zato vzeli.
Kako pomembna je bila starost – zdi se mi, da so vsi stari nekako med dvajset in trideset …?
Ha ha, jaz pravim, da so vsi mlajši od moje vozniške, vključno z mojim generalnim direktorjem! Sicer pa je ekipa stara od 27 do 37 let.
Gre torej bolj ali manj za ljudi, ki so odrasli v samostojnih državah, nastalih iz nekdanje SRFJ. Kako je to vplivalo na njihovo izobrazbo, na znanje tujih jezikov? Z drugimi besedami: na kakšni ravni so izobraževalne ustanove za novinarje na tem območju?
Mladi imajo to pomanjkljivost, da jim dogajanje v SFRJ ni znano iz lastnih izkušenj, nimajo zgodovinskega spomina, pozitivno pa je, da niso obremenjeni s preteklostjo in da so suvereni v obvladovanju novih tehnologij, ki starejšim predstavljajo težavo. Poleg tega vsi bolje govorijo angleško od mene, no, kakšnih osemdeset odstotkov. Francosko in špansko ne, angleško pa.
V Sarajevu mi vsi razlagajo, da se je mesto spremenilo, da so po vojni iz hribov prišli kmetavzi in da ni več urbane note tako kot nekoč. Jaz pa jim v odgovor povem, da je pred vojno tu živelo 2000 ljudi, ki so znali angleško slabše od mene, zdaj pa jih je 50.000, ki govorijo bolje od mene. Ljudje vedno radi poudarjajo negativno plat! Poleg tega velja pri mladih omeniti ambicioznost, pozitivno naravnanost … Delajo z entuziazmom, značilnim za mednarodno podjetje, ki ni obremenjeno z imeni, s poreklom – kaj je bil tvoj oče, se je bojeval v vojni, je bil visoki partijski funkcionar ali morda akademik? Vse to tu ni pomembno, osnova je posameznik, njegovo znanje, napredovanje in uspeh pri učenju. Tako v BiH kot na Hrvaškem in v Srbiji obstaja garnitura na oblasti, pa tudi v medijih, ki preferira svoje ljudi in precej nekritično gleda na nove teme, ki so pomembne v očeh mlade generacije. Pogosto jih omalovažujejo, češ sem starejši in pametnejši, zaradi česar mladim pristrižejo krila njihovih hotenj. Naši zaposleni pa delajo v hiši, ki ima svoj vzor v Al Jazeeri English, ki jo vsi gledamo in je dobila nešteto mednarodnih nagrad. Pri tem imamo dve možnosti: da model v celoti posnemamo ali pa da iznajdemo nekaj novega, prilagojenega regionalnim potrebam in interesom. Čeprav so mladi, so produkt tukajšnje miselnosti in se zavedajo, da neka vest, naj bo še tako zanimiva za anglosaško govorno območje, pri nas ne bo zbudila pozornosti. Velja seveda tudi obratno.
Ste že izdelali sheme posameznih oddaj?
Da, zdaj se ukvarjamo z dnevnikom. Formati so različni, poglejte si na Al Jazeeri English. Potem bodo novice na pol ure, pa neke vrste dnevni magazin, kar se pri njih imenuje Inside Story in je podobno tistemu, kar je včasih predvajal ABC s Tedom Koppelom pod imenom Nightline. Ta format oddaje v Al Džaziri visoko cenijo, ker naj bi segla pod površino in do globine razmišljanja v družbi strokovnjakov, vabljenih v studio. Na vseh naših nacionalnih televizijah takšne oddaje obstajajo …
Na primer Latinica?
Ja, toda tam je več gostov … Traja skoraj dve uri …
V kakšnih odnosih ste z Denisom Latinom? Je res, da je bil tudi on eden od kandidatov za mesto odgovornega urednika Al Džazire Balkan?
Ne, ne, ni nastopal v resnih kombinacijah … Poklicali so ga v prvi fazi, o tem sem jih povprašal, potem pa niso nič več pojasnjevali. To je bilo lani.
Je res, da so bili Katarci navdušeni nad vami, ker niste musliman?
(smeh) Ne, oni ravnajo kot multinacionalno podjetje. Bil sem v Dohi, tam je zelo malo Katarcev. Na intervjuju, ki sem ga opravil, je bil en sam; ostali so bili Angleži, Američani, Egipčani, Palestinci – vseh mogočih narodnosti. Že če pogledate poročevalce Al Jazeere English, tam delajo predstavniki več kot stotih narodnosti. Imajo izkušnjo multietničnosti, multireligioznosti in zanje sploh ni bilo pomembno, katere veroizpovedi bo bodoči odgovorni urednik, le da je v regiji najbolj sprejemljiv in da ima izkušnje. Toda kdor ima izkušnje in se je pogosto pojavljal na televizijskem zaslonu, za seboj gotovo vleče repe. Moji repi so bili, kot so precenili v Katarju, očitno najkrajši. Pogovarjali smo se o konceptu in našli skupni jezik.
Pri njih velja načelo, ki je zelo zanimivo in drugačno od tistega, po katerem se ravnamo pri nas: če si urednik, se ne pojavljaš pred kamero. Če pa si napovedovalec ali poročevalec, nisi urednik. Tega na naših javnih televizijah ni. Pri nas se je, vsaj v komunizmu, dogajalo tole: o čem bo tekla beseda pri poročilih, je bilo zapovedano. Samo Slovenci ste se malo upirali. O Titu se je govorilo toliko časa, kolikor se pač je. Za ikonoklastično je obveljalo, ko je uredništvo ljubljanske televizije predvajalo najprej samo del prispevka o Titovem obisku v Severni Koreji, prešlo na dnevne novice in potem nadaljevalo s poročilom o Titu. Vsi ostali so predvajali vse, tudi po pol ure so brali zdravice na večerjah s tujimi državniki. Potem je prišlo na vrsto dogajanje v republiškem centralnem komiteju partije – deset minut, pa o mestnem partijskem komiteju – približno sedem minut, centralni komiteji drugih republik – dve minuti. V tistem obdobju zato ni bilo velike razlike med napovedovalcem, ki je bral dnevnik, in urednikom, ki je dnevnik delal. Vesti so bile pravzaprav prepisane od Tanjuga. Potem pa se je nekje sredi osemdesetih to malce razrahljalo in nekateri novinarji, ki so bili uredniki dnevnika in so občasno tudi brali novice, so začeli vnašati določene posebnosti: spreminjali so vrstni red, dodali svoj komentar, postopno so uporabljali celo prvo osebo ednine, kar ni bilo zaželeno – treba je bilo poročati »Mi smo videli …«, »Naša kamera se je znašla …«. Takrat so se nekateri ljudje profilirali kot televizijske zvezde.
Potem je izbruhnila vojna in vsi so podlegli propagandi, kar je bilo neizogibno, po vojni pa si je z nastankom komercialnih in brezštevilnih lokalnih televizij del novinarjev začel prisvajati televizijo kot lastni prostor. Na javnih televizijah se je dogajalo, da so bile na sporedu oddaje, kot so Željko Marković z gosti, Željka Ogresta z gosti, Gremo na pot z Goranom Milićem ipd. Začelo se je celo personaliziranje …
Toda ali ni to trend povsod v svetu?
Da, toda medtem ko so televizijske mreže v svetu to počele zaradi zviševanja gledanosti in ob upoštevanju siceršnjih pravil svojega sistema, so na naših javnih televizijah ti ljudje postajali pomembnejši od uredništva. In ko je urednikom prišlo na misel, da takšna osebnost spreminja televizijo v svojo lastno trgovino, in jo opomnili, je dotični človek odvihral na internet in tam po portalih kričal, da je žrtev cenzure. Javnost se je seveda vselej postavila na stran tega novinarja, posledica pa je bila, da je ugled televizije padal. Na televiziji so delale same zvezde, gledanost pa ji je padala – tak primer je HTV. Pri njih delajo zvezde, ki jih Nova TV nima, in vse, ki so na Novi TV, so tja tako in tako prišle s HTV. Malokdo bi znal povedati imena voditeljev dnevnika na Nova TV, a je gledanost njihovega dnevnika še enkrat višja kot na HTV, kjer ga vodijo zvezde. In v tem je Al Džazira drugačna: zvezda lahko zasije, če človek dovolj dolgo in dobro dela, sicer pa velja, da je Al Džazira vedno na prvem mestu.
Toda saj je tudi Al Jazeera English kupila kar nekaj zvezd, denimo Riza Khana, Sira Davida Frosta (Frost Over The World) …
Toda oni so kot taki že prišli, imajo svoje oddaje, sicer pa njihova piarovska služba ne skrbi za zviševanje njihovega statusa zvezd niti se oni znotraj organizacije ne vedejo zvezdniško. To preprosto ni ideja Al Džazire. Moram povedati, da so me, ko smo se že vse dogovorili in je postalo jasno, da bodo podpisali pogodbo z mano, vprašali: Bi lahko opravljali delo odgovornega urednika programa, ne da bi se pojavljali pred kamero? Seveda bi lahko, sem rekel. Jasno je, da ne bi bilo dobro, če bi se glavni urednik pojavljal še pred kamero. On je nadrejeni napovedovalcem, ki gledalca pozdravljajo z zaslona.
Kakšen vtis ste dobili, ko ste prvič obiskali uredništvo Al Jazeere English v Dohi – bi si drznili izreči kakšne primerjave s HTV, Jutelom …?
Tam sem bil za zdaj zelo na kratko. Velik studio, impresivna tehnologija, sistem dela, ki je zelo timski … Vsakdo ima svojo nalogo, navdušilo pa me je dejstvo, da vsi ljudje spremljajo vse novice in če ima kdo kakšno zamisel, kako obogatiti eno izmed njih z nekimi novimi elementi, je to dobrodošlo. Če petdeset novinarjev gleda neko novico, mora med njimi po verjetnostnem računu biti še kdo – poleg tistega specializiranega, s čigar področja je –, ki bo o tem vedel več. Na naših javnih televizijah se to ne dogaja, vsakdo ima svoj vrtiček, na Al Jazeeri pa si pomagajo, dokler končni rezultat ni odličen. Vlada neka kolegialnost …
Dobro, pomakniva se k bolj občutljivim temam, h Kosovu. Brala sem, da ste kandidatom iz Srbije zastavljali vprašanje, ali je Kosovo neodvisna država, in kdor ni pravilno – pritrdilno – odgovoril, je odletel iz izbora. To je dvignilo ogromno prahu – sta take odzive pričakovali?
Ah, to je podtaknjeno! V javnost pa je to dal neki kandidat, ki ni prišel v drugi izbor …
Zaradi neznanja na splošno ali samo zato, ker ni hotel priznati, da je Kosovo neodvisna država?
Ne, mi smo to zares spraševali: koliko držav je priznalo Kosovo. Kaj pa menite o tem primeru: novinar je pravnik, s specializacijo iz mednarodnega prava, kar je vključil v svoj življenjepis. Pa smo ga vprašali, kaj je po njegovem mnenju pravni temelj kosovske neodvisnosti v mednarodnem pravu.
Najbrž priznanje tujih držav, članstvo v OZN …?
Možnih odgovorov je več, mene kot člana komisije pa je zanimala njegova utemeljitev s stališča pravnika, kako bi naredil zgodbo, na koga bi se obrnil, iz česa bi izhajal. Ali on sam priznava Kosovo kot neodvisno državo, pri tem sploh ni pomembno. To je enako kot pri veri: si ali pa nisi veren, pomembno je, da spoštuješ pravila poklica in svetovne standarde.
Rad bi še enkrat poudaril, da so vprašanja o Kosovu legitimna, tako kot sprašujemo o Makedoniji in njenih odnosih z Grčijo, o zgodovini srbsko-hrvaških odnosov, o Baskiji in Severni Irski … Nikoli pa kandidatov ne sprašujemo po njihovem stališču niti to nikoli ni razlog, da se jih odslovi ali sprejme v delovno razmerje.
Toda ali je v teh krajih sploh mogoče biti objektiven? Kako biti objektiven pri poročanju s procesa proti Mladiću?
Ah, zakaj pa ne – pogledati bi bilo recimo treba agencijske novice in formulacije, ki jih uporabljajo. Nekateri izrazi niso primerni; dejstvo je, da so ga odstranili iz sodne dvorane, in ne glede na to, da bi matere iz Srebrenice rade videle ne le, da ga odstranijo, temveč da ga iz dvorane preženejo s palicami, se tega ne sme omenjati – to je en pogled in je lahko vključen v prispevek kot izjava iz ust nekoga drugega. To ni lahka naloga. Ne trdim, da bo vsaka sekunda našega programa popolna, a si bomo za to prizadevali. In kadar ima človek dober namen, se mu oprosti tudi kakšno nenatančnost. O Mladiću in njegovi aretaciji pa smo že poročali, naredili smo nekaj prispevkov, ki so jih predvajali na Al Jazeeri English: odšli smo na Pale, srbski del Sarajeva, in posneli, kako ga tamkajšnje prebivalstvo obravnava kot junaka; pa kakšno je razpoloženje v središču mesta – da ljudje niso preveč evforični, ker prevladuje mnenje, da se jo zgodilo prepozno. Eno je, kaj si ljudje mislijo, drugo so dejstva. Če je obtožen genocida, je to dejstvo, enako številka 8000 ljudi. Ne morem pa preprečiti, da si nekdo ne bi mislil česa drugega. Kar zadeva kvalifikacije: Ratko Mladić je osumljen vojnih zločinov, ni pa (še) vojni zločinec. V tem ne bo razlike med nami in Al Jazeero English.
Torej bo sodelovanje dvosmerno – tudi oni bodo predvajali prispevke z Al Džazire Balkan?
Ravno to je najlepše: nismo lokalno-regionalni, temveč smo del mednarodne mreže. Naš novinar Saša Delić je zanje že poročal o aretaciji Mladića, ko sem še ni prispel novinar Al Jazeere English. Vzeli smo reportažni avto, dvakrat se je javljal v živo v angleščini in bili so zelo zadovoljni. Angleška, arabska, turška Al Džazira bodo predvajale naše prispevke, izjave, do katerih se bomo ekskluzivno dokopali. Naša regija bo tako dosegla od šestdeset do sedemdeset milijonov gledalcev, pridobila bo pomembnost, kar bo seveda v največje veselje poslovnežem.
Česa se ljudje v BiH v zvezi s prihodom Al Džazire bojijo in česa se veselijo? Kaj se govori na ulici?
O Al Džaziri je ogromno predsodkov, ker je velika večina ljudi ne gleda. V enem delu Bosne jo je sicer mogoče spremljati po kablu, na Hrvaškem in v Srbiji pa ne. Veliko pa je tudi takih, ki povsem napačno povezujejo Al Kaido in Al Džaziro…
Mar so med ljudmi s takšnimi predsodki tudi muslimani, to vendar nima smisla …
Tukaj ogromna večina muslimanov ne mara Al Kaide. Dovolj jim je napadov in streljanja, to so izkusili na lastni koži. Toda neznanje poraja razne konstrukcije …
Kaj lahko Al Džazira prinese na to območje, morda nov koncept novinarske objektivnosti?
Kot sem rekel, odkrivali bomo regionalne probleme, o katerih zaradi zaprtega krogotoka informacij doslej ni bilo govora. Iz lastnih izkušenj vem, da kadar pridem v Sarajevo, Beograd, Skopje … poslušam podobne zgodbe, ki se začenjajo nekako takole: »To, kar se dogaja pri nas z bankami, ni mogoče nikjer drugje na svetu!« V resnici pa imajo vsi iste banke – Raiffeisen, Erste, Hypo …, povsod so razprodali telekome, vsi kričijo na svojo oblast, da je tatinska in korumpirana, nihče ne obupa nad demokracijo, a si potihem misli »Joj, kaj nam je bilo tega treba!«. V raziskavi, ki so jo sicer opravili samo na Hrvaškem, vendar mislim, da bi bili rezultati v širši regiji z izjemo Slovenije enaki, je na vprašanje »Mislite, da je na Hrvaškem nastopila resna politična, ekonomska in moralna kriza?« 92,5 odstotka odgovorilo z »da«. Na podvprašanje »Ali menite, da ste tudi vi sami s svojim ravnanjem, neaktivnostjo, neambicioznim vedenjem ali sodelovanjem v nečednih poslih … prispevali k temu?« je samo 7,5 odstotka vprašanih ljudi odgovorilo pritrdilno.
In zakaj bi bili po vašem mnenju v Sloveniji odgovori drugačni?
Zato ker se je je dotaknila protestantska miselnost; imate drugačen odnos do lastnine, do posameznika, do odgovornosti. Pri nas je povsem normalno, da otroka, ki ni primeren za univerzitetni študij, ne silijo k vpisu na fakulteto in tratijo denar, temveč začne delati in se vzdrževati. Pri vas je normalno, da si otroci ne ustvarjajo doma in družine v hiši svojih staršev. V vsakem primeru pa si ne zidate, tako kot tu, dvonadstropnih hiš za vnuke.
Pa saj je takih hiš tudi pri nas ogromno, po vaseh! Pogosto se norčujemo iz tega – hiša za tri generacije.
Potem pa protestantizem do tistih vasi ni segel. Toda sami ste opazili razliko – pri vas se iz tega norčujete, pri nas je to normalno.
Šalo na stran. Slovenije v Al Džaziri Balkan ni. Zakaj?
Slovenijo bomo pokrivali iz Zagreba, kjer bo biro. Pa tudi na Dunaju, upam, da tudi v Berlinu.
Ali ne boste v program vključevali poročil dopisnikov Al Jazeere English?
Nekatere da, sčasoma pa bi radi imeli tudi svoje.
Je bil med kandidati tudi kakšen Slovenec?
Ne, zaradi jezika – srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski, to so jeziki Al Džazire Balkan. Če pa se bo pojavil slovenski kandidat, ki bo dobro govoril enega od teh štirih, med sabo sorodnih jezikov, je več kot dobrodošel!
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011