Joel Snyder, opisovalec in pripovedovalec
Razumevanje potreb ljudi je stvar pravic državljana
V Evropi velja, da so Združene države zelo mačehovske glede javnega financiranja zdravstva in tudi pomoči različno prikrajšanim posameznikom. Prav zadnje dni je to z blokado financiranja javnega sektorja postalo še bolj drastično. Vi ste predsednik lastnega podjetja, ki ponuja storitev zvočnih opisov; kako bi opisali odnos med zasebnim in javnim financiranjem svojega dela?
No, tudi jaz sem bil kar dvajset v javni službi zvezne vlade. Vlada oziroma javni sektor v ZDA predvsem poskušata ustvariti razmere, s katerimi ljudi spodbujata, da delujejo na želeni način: znane so denimo davčne olajšave za prispevke neprofitnim organizacijam. Teh organizacij je seveda veliko in delujejo na mnogo področjih, zato ni nobenega zagotovila, da bodo zasebniki podprli ravno tiste, ki pomagajo prikrajšanim. Drugi način pa je zakonodajna pot, saj vlada od zasebnega sektorja lahko zahteva, da deluje na določen način. Seveda pa je nekaj tudi neposrednega financiranja.
V praksi je to videti takole: če ima zasebnik ali podjetje prostor, ki je odprt za javnost, mora upoštevati določene zakone. Če rečemo »za javnost«, to pomeni, da dostopa ne smemo omejiti denimo le na belce. In enako ne smemo omejiti dostopa tistim, ki se lahko pripeljejo le z invalidskim vozičkom – to je od sprejema Zakona o Američanih s hendikepom (Americans with Disabilities Act) pred četrt stoletja enako nezakonito kot rasna segregacija. Se pravi, da ne smete imeti le stopnišča, temveč tudi dvigalo ali klančino ali kaj tretjega – sicer v mejah možnega, ampak možno je marsikaj, tako da se rešitev skoraj vedno najde.
Je to tudi posledica uspeha gibanja za državljanske pravice iz šestdesetih?
Mislim, da je. Razumevanje potreb hendikepiranih ljudi je stvar pravic državljana. Sicer se mi zdi, da borbe za pravice nikoli ni konec: najprej je šlo za pravice nebelih, pomemben je boj za pravice istospolnih, ta morda celo sledi pravicam ljudi s hendikepom. Vse te pravice so medsebojno povezane, obenem pa del istega boja za državljanske pravice.
Druga dimenzija te zgodbe pa je verjetno razmerje med razvojem tehnologije, ki danes omogoča marsikaj, česar še pred desetletjem ni, in razumevanjem posebnih potreb. Lahko rečemo, da stopnja tega razumevanje raste z blagostanjem?
Gotovo gre za določene razvojne faze v družbi, s katerimi se sam sicer nisem ukvarjal, številni drugi pa so raziskovali odnos med tehničnimi možnostmi in našo sposobnostjo za sočutje. Nesporno je, da se obnašanje ljudi spreminja s tehnološkim razvojem.
Dejstvo pa je, da se tehnologija morda spreminja manj, kot se nam zdi: ko je prišla televizija, so ljudje mislili, da bo radio izginil, ko je prišel radio, so mislili, da je konec s ploščami in celo tiskom. Toda te stvari so v resnici mnogo bolj postopne, kot se sprva zdi, in družba najde poti za celovitejše zadovoljevanje svojih potreb s povezovanjem tehnoloških možnosti, ki so ji na razpolago. Seveda pa kaj tudi res izgine, avdiokaset danes skoraj ne srečate več, a so bile nekoč na mojem področju izjemno prisotne.
In različne stvari so koristne različnim ljudem: mislim, da so računalniki in internet za slepe in slabovidne na splošno še bolj uporabni kot za tiste, ki teh težav nimamo: zvočne datoteke so zdaj mnogo bolj dostopne, vsak si lahko sam nastavi velikost črk na ekranu, vse to je zelo uporabno. Verjetno bo to sčasoma vplivalo na spremembe v braillovi pisavi, ki zaradi teh sprememb ni več tako zelo pomembna za pisno komunikacijo slepih. Po drugi strani pa ni dvoma, da je braillova pisava še vedno nepogrešljiva za učenje branja slepih otrok, tako da do njene popolne opustitve gotovo ne bo prišlo.
Zanimivo je, da braillovo pisavo redno uporablja le okrog deset odstotkov slepih – in to zato, ker večina ljudi vid izgubi v povezavi s procesi staranja ali zaradi nesreč, pri odraslih ljudeh pa je učenje braillove pisave mnogo težje kot pri otrocih. Za odrasle je zato slušni opis zelo koristna zadeva, ki bistveno obogati doživljanje sveta. Prav v tej točki pa je tudi najbolj občutljiva vstopna točka za sočutje in razumevanje: imate človeka, morda celo bližnjega sorodnika, ki se mu je poslabšal vid, in iz rednih stikov s tem človekom veste, da je sicer z njim vse v redu, samo vidi slabše (ali celo sploh ne več), zato začutite, za kako veliko prikrajšanost gre, ker ti vaši bližnji nenadoma ne morejo več uživati v gledališču ali gledanju filmov ali obiskovanju muzejev in podobno. In tukaj pridemo nazaj do državljanskih pravic: nobenega razloga ni, da bi bil nekdo s telesno pomanjkljivostjo tudi kulturno prikrajšan. To sčasoma sprejema tudi celotna družba. Zadeva pa niti ni povsem enosmerna: če ste se kdaj znašli v položaju, ko je zaradi izpada električne energije odpovedala razsvetljava, potem veste, da so v takem primeru slepi v prednosti. In morda je to del odgovora na vaše prvo vprašanje: za marsikatero podjetje je to celo poslovna priložnost, saj s prilagoditvijo svojih storitev slabovidnim pridobijo nezanemarljivo število novih potencialnih strank.
Omenili ste Zakon o Američanih s hendikepom. Je še kakšen podobno vpliven zakon pomembneje sooblikoval to področje?
Seveda, mnogo jih je, je pa ta brez dvoma eden temeljnih. Trenutno smo sredi procesa uveljavljanja Zakona o komunikacijah in dostopnosti videovsebin v 21. stoletju, ki je bil sprejet leta 2010 in predpisuje, koliko slabovidnim prilagojenega programa morajo zagotoviti ponudniki teh vsebin. Zvočni opisi televizijskih oddaj so v predpisanem obsegu tedenskih ur od lanskega julija tako obvezni.
Sprejem tega zakona pa ni bil enostaven: že leta 2000 je zvezna uprava za komunikacije (Federal Communications Commission, FCC), ki nadzira vse komunikacijske kanale v državi, od TV-postaj zahtevala, da poskrbijo za zvočne opise, podobno kot že trideset let omogočajo podnapise za slušno prizadete. TV-mreže tega niso sprejele in so trdile, da gre za neustavno zahtevo: zvezno sodišče je njihovo interpretacijo sprva sprejelo na osnovi podmene, da FCC nima pravice zahtevati, lahko pa stanje raziskuje – in da mora Kongres za tak predpis spremeniti zakon. To se je nato leta 2010 tudi zgodilo, trajalo pa je torej deset let. V proces lobiranja za sprejem tega zakona je bilo vključenih veliko ljudi, tudi sam sem bil med njimi, in sčasoma smo kongresnike uspeli prepričati, za kako pomembno stvar gre, tako da je predsednik Obama pred tremi leti sprejeti zakon lahko podpisal.
Mimogrede, Zakon o Američanih s hendikepom pa je leta 1990 podpisal starejši predsednik Bush, George Herbert Walker, in ta zakon je res dramatično spremenil stvari, saj je predpisal, da so tudi prikrajšani upravičeni do javno dostopnih storitev. Dramatičen primer so slepi s psi vodniki: do sprejema tega zakona je bilo popolnoma normalno, da psi vodniki niso imeli dostopa recimo v številne restavracije ali celo v taksije. Takšna diskriminacija je danes prepovedana, pes vodnik sme povsod, kamor gre človek, ki ga uporablja. Tovrstni zakoni so danes standard marsikje, verjetno pa smo v Ameriki bolj strogi pri njihovem izvajanju: prav v dneh pred prihodom v Ljubljano sva s kolegom, ki uporablja psa vodnika, imela neprijetno izkušnjo tako v Barceloni kot v Dubrovniku, prepričan pa sem, da imata tako Španija kot Hrvaška pravno te stvari že dolgo urejene. Saj razumem, vsakodnevno izvajanje te zakonodaje zahteva nekaj prilagodljivosti, sčasoma pa postane samoumevno, ker imamo navsezadnje od tega vsi korist: restavracija v Barceloni, ki ni dovolila vstopa psu vodniku, je nazadnje ostala brez dveh strank. Podobno je pri zvočnih opisih na televiziji: TV-postaje si s to storitvijo širijo krog strank, ki morda niso tradicionalni »gledalci«, pomenijo pa višji odstotek populacije, ki spremlja njihov program.
Se da govoriti o razmerju prikrajšanosti: živeli naj bi v dobi podob, se pravi, da je slabovidnost velika omejitev? Potem imamo zmanjšano mobilnost, pa težave s sluhom … Ali je na tem področju kakšna hierarhija potreb?
To je bolj področje črnega humorja. Obstajajo nekakšne ankete o tem, z izgubo katerega čuta bi se najtežje sprijaznili, in ljudje praktično brez izjeme navajajo vid. Ampak če pogledamo realistično, je tudi prikrajšanost gluhih ob gledanju filmov ali televizije zelo velika: podnapisi so jim pri tem v veliko pomoč – pa ne samo njim, tudi recimo otrokom, ki se učijo brati in pisati. Napisi za gluhe sicer vključujejo tudi opise zvočnih efektov, vsekakor pa so ključne besede – te pa slabovidni seveda slišijo, in ne glede na to, da morda živimo v dobi podob, je večina naše bolj zahtevne komunikacije vezane na besede. Skratka, če smo resni, hierarhije potreb ni, gre za ljudi – pomembno pa je, da so opisi narejeni dobro, v skladu z zdaj že dobro razvitimi poklicnimi merili.
Redko se tega zavedamo, a vsi nenehno uporabljamo zvočne opise, denimo kadar pripovedujemo o čem, kjer naši sogovorniki niso bili prisotni. Če to delate poklicno, pa je zadeva mnogo bolj zahtevna in Evropa je v tem pogledu zelo razvita. Sam sem recimo doktoriral v Španiji: gre za vrsto postopkov, literarnih in tudi igralskih, ki profesionalno zvočno opisovanje postavljajo na podobno raven kot znakovni jezik za gluhe. Gre za kompleksen sistem avdio-video prevajanja.
Kaj pa so naloge za prihodnost?
Slovenske situacije seveda ne poznam, gotovo je poleg medijev zelo pomembno zvočne opise širiti v čim več ustanov, kot so gledališča, tudi opere. Videl sem razstavo Kolo 5200 let v Mestnem muzeju Ljubljana, ki me je tudi glede zvočnih opisov prijetno presenetila.
V globalnem kontekstu pa se velike možnosti odpirajo s pametnimi telefoni: trenutno sodelujem s podjetjem Parlamo.com, ki načrtuje aplikacijo z zvočnimi opisi množice vsebin. To bo res velik korak: denimo pred ogledom operne predstave, muzeja, tudi filma, si bodo slabovidni lahko na svoj telefon naložili zvočni opis in ga prek slušalk poslušali. In spet se ponuja poslovna priložnost za producente, ki bi lahko sami oblikovali lastne, avtorske zvočne opise in si s tem odprli vrata do mnogih novih strank. Podobno pobudo imate v Sloveniji za filme, ki jih financira država z javnim denarjem.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013