Prihaja bolna stara želva
Od takrat je minilo petnajst let, študentka francoščine je diplomirala in se v seminarski nalogi namesto v globočine Houellebecqove duše poglabljala v dela starejšega in bolj preverjenega Stendhala, predavatelj, na čigar predlog si je izbrala drugega avtorja, pa se je umaknil med zaslužne upokojence. Kjer morebiti še vedno zmajuje z glavo nad Houellebecqom in se sprašuje, čemu mu literarna srenja, francoska in tuja, namenja toliko pozornosti, ki si je v resnici ne zasluži. Pri čemer, resnici na ljubo, ni edini. Kajti v petnajstih letih – oziroma dvajsetih od izida Razširitve področja boja, prvega romana Michela Houellebecqa – jih je napisal še štiri, v katerih slika enako neizprosno, temačno in cinično sliko sveta, v katerem živimo. A ker menda drži nenapisano pravilo, da se zgodbe o srečnih ljudeh ne prodajajo, ker si o tem nihče ne želi brati, je s svojo depresivno, odkrito ljudomrzno vizijo sodobne družbe tako uspel, da je danes – kot se je slikovito izrazil komentator na enem slovenskih novičarskih portalov – med občasnimi bralci tako znan, kot je znan dunajski zrezek v zavesti ljudi, ki zgolj tu pa tam prestopijo prag kakšne gostilne. Še več: s svojo sovražno nastrojenostjo do človeške vrste in še posebno do nekaterih njenih predstavnikov (menda predvsem žensk in muslimanov) si je, naravnost paradoksalno, ustvaril sloves, ki se približuje slovesu najbolj divjaških rokovskih zvezdnikov v časih, ko se je njihovo glasbo še kupovalo na ploščah, kasetah, zgoščenkah in kar je še drugih zastarelih nosilcev zvoka. Houellebecq se med intervjuji opija, do novinarjev se vede vzvišeno in prostaško, kadar bes v njem brbota predolgo, na prafaktorje razsuje kakšno hotelsko sobo, poleg tega v rodni Franciji noče plačevati davkov in raje prebiva v Španiji in/ali na Irskem, javno omalovaževanje islama pa ga je pripeljalo pred sodišče – vse to so bolj ali manj preverljive govorice, ki krožijo o njem. Če jih vsaj pol drži, kultni francoski pisatelj nikakor ni oseba, s katero bi se kdorkoli pri zdravi pameti želel zaplesti v pogovor, četudi po službeni dolžnosti ...
Ker Houellebecq v Ljubljano prihaja šele dan po izidu Pogledov (in ker, glede na to, da je prvotno načrtovani termin obiska, 7. marca, prestavil, tudi to ni čisto gotovo), v tem zapisu ni mogoče podati verodostojne ocene, koliko takšni opisi držijo. Pravzaprav se zdi, da je dotlej še najverodostojnejši vir, iz katerega se da črpati domneve o njegovem domnevno obsojanja vrednem značaju in vedenju, njegova literatura. Ta je, če gre verjeti zapisom francoskih književnih kritikov, izrazito avtobiografska in izmed platnic njegovih romanov v resnici vstaja podoba človeka, ki se vdaja alkoholu, ki je nesposoben vzdrževanja človeških stikov (z izjemo plačljivih odnosov s prostitutkami) in si v svoji črnogledosti ne dela nikakršnih utvar. Vse to so oznake, ki ustrezajo njegovim književnim alter egom, kogar pa to ne prepriča, se lahko o Houellebecqu pouči v njegovem zadnjem romanu Zemljevid in ozemlje. Pisatelj je v zgodbo Jeda Martina, slavnega, a nekoliko asocialnega slikarja (torej najbrž še enega alter ega), vključil zanimiv trik: v knjigo je pripeljal kar samega sebe, Michela Houellebeqca, slavnega pisatelja, ki privoli, da bo Jedu Martinu spisal spremno besedilo v katalogu ob razstavi njegovih platen. Ni naključje, da se lika kar dobro ujameta – navsezadnje gre za dve plati avtorjeve osebnosti; prav gotovo se je Houellebecq imenitno zabaval, ko je pisal te odlomke. Ni si prizanašal: »Od zadnjič mu je zrasel trebuh, ampak njegov vrat in njegove roke so bili še vedno suhi; videti je bil kakor bolna stara želva,« so besede, ki jih položi v usta pripovedovalcu, Jedu Martinu, ki ga v drugo obišče na Irskem (roman je izšel leta 2012 pri Cankarjevi založbi v prevodu Mojce Medvedšek). Houellebecq je samega sebe nastanil v bungalov, »ogromno novogradnjo bele barve z opečnato streho« v irskem mestecu Shannon, katerega edini raison d'être je letališče, zgrajeno v šestdesetih ali sedemdesetih letih 20. stoletja, ki danes rabi le še pristajanju nizkocenovnikov. Pisateljeva hiša je od daleč prepoznavna po tem, da ima »najslabše vzdrževano zelenico« – Houellebecq oziroma lik s tem imenom nima kosilnice, ker se boji, da »bi si z rezilom odrezal prste«, možnost, da bi mu travo mulila ovca, pa iz principa zavrača, kajti »nobena žival ni neumnejša od ovce«. Precej več spoštovanja premore do prašičev: »Ampak prašič je občudovanja vredna žival, inteligentna, občutljiva, možna razviti iskrena in posebna čustva do svojega gospodarja. In njena inteligenca je resnično presenetljiva, še vedno ne poznamo njenih pravih omejitev. Ali veste, da jih lahko naučimo obvladati preproste računske operacije? Vsaj seštevanje, in mislim, da pri nekaterih zelo nadarjenih vrstah tudi odštevanje. Ima človek pravico žrtvovati žival, ki se je sposobna naučiti osnov aritmetike? Iskreno rečeno – mislim, da ne.« Nadalje obiskovalcu razloži, da mu je Irska najbolj pri srcu pozimi, ko hitro pade mrak, kar mu omogoča, da se »lahko obleče v pižamo, popije uspavalne tablete in gre v posteljo s steklenico vina in knjigo«. Nekoč da je storil usodno napako in se zadržal do aprila, ko so ga zelo prizadeli »veličastni sončni zahodi kot v jebenih operah«, zaradi katerih je bil vsak večer na robu samomora. Odtlej se spomladi odpravi na Tajsko, kjer je tedaj mrtva sezona, storitve v javnih hišah pa še vedno na zadovoljivi ravni. Slikar tudi razodene, od kod njegov sloves pijanca: ustvarili so ga novinarji, ki jim nikoli ni padlo na pamet, da lahko človek samo v pijanosti prenese neumnosti, ki jih kvasijo.
Toda na naslednjih straneh svoje lastne besede oz. besede svoje lastne književne upodobitve postavi na laž, saj Houellebecq slikarju Jedu Martinu naslednjič odpre vrata že rahlo vinjen, v nadaljevanju večera pa spije skupno tri buteljke. O šibkosti njegove volje priča tudi priznanje, da je »spet zabredel v svet suhomesnatih izdelkov« – kljub svojemu globokemu spoštovanju do prašičev si malone manično reže kolesca klobas in maže na kruh paštetke ... Po nekaj ganljivih, skorajda liričnih trenutkih, v katerih izpoveduje razočaranje, ki ga je doživel, ko so nehali proizvajati nekatere njegove najljubše modele čevljev in jaken (vsi proizvodi so navedeni s polnimi imeni, in če bi tudi po tej knjigi posneli film, bi bil izjemna priložnost za product-placement kot pri Jamesu Bondu), doživi napad srbečice na stopalih, začne se praskati (»Glivice imam, bakterijsko vnetje, generalizirani atopični ekcem, to je pravo vnetje, gnijem pri živem telesu in vsem se jebe, nihče mi ne more pomagati, medicina me je sramotno zapustila, kaj lahko storim?«) in obiskovalca vljudno odslovi.
Lik z imenom slavnega pisatelja nastopa tudi v filmu z naslovom Ugrabitev Michela Houellebecqa (ki so ga v francoskih kinodvoranah začeli predvajati februarja letos), Houellebecq je tam Houellebecqa tudi odigral. V filmu se mu godi precej bolje kot v knjigi, kjer konča razsekan na kosce, z odrezano glavo in vzorčki krvi, ki na tleh tvorijo zanimive arabeske. Človeku, ki svojemu književnemu alter egu nameni tako, milo rečeno, klavrn konec, bo nedvomno prijetno prisluhniti: menda bo nastopil v Kinu Šiška 27. marca, z njim pa se bo pogovarjal dr. Stojan Pelko. Arabci, ki jih menda sovraži, bi rekli: inš'Alah!
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014