Maja Miloš, filmska režiserka
Potlačen bes in avtodestruktivnost
S Klipom ste ustvarili resnično impresiven portret mlade generacije, najstnikov, ki vstopajo v svet odraslih. Gre za drugačno zgodbo o odraščanju, ki na eni strani osuplja z ekstremnostjo, na drugi pa z odsotnostjo določenih čustev.
Na začetku sem razmišljala o filmu, ki bi poskušal podati jasno sliko družbenih razmer, v katerih živimo, ki bi omogočil vpogled v družbeno in kulturno atmosfero trenutka. Kmalu zatem pa sem na spletu odkrila te posnetke najstnikov, narejene z mobilnimi telefoni, s katerimi so obeležili svoje druženje. Osupnila me je grobost, ki sem jo zaznala v njihovih odnosih. Ta je pričala o potlačenem besu, celo avtodestruktivnosti, ki silovito udarja na plan in ki je mladi nikakor niso znali kanalizirati.
Opazila pa sem tudi, da mladi še zdaleč niso povsem apatični, kot jim to danes pogosto pripisujemo. V njih na trenutke kar vre od čustev, le da se ta največkrat izražajo na družbeno nesprejemljive načine. Nato pa spet zapadejo v stanje, ki osuplja s svojo odsotnostjo čustev. Te kontradikcije, te kolizije, ki se dogajajo v njih, so pritegnile mojo pozornost, saj se mi zdi, da odražajo družbene razmere, v katerih živimo, da povzemajo turbulenco družbenega trenutka, ki ga živimo.
V vašem portretu mlade generacije pa ni mogoče spregledati še nečesa – tega, da se mladi zdijo kot v nekakšnem komunikacijskem krču. O svojih čustvih ne znajo spregovoriti ne z odraslimi ne s svojimi vrstniki.
Tako je. Prav o tem sem si želela tudi spregovoriti, saj se mi to zdi specifični problem našega trenutka. Namreč, čeprav se ustvarja vtis, da živimo v svobodnem svetu, v katerem se lahko svobodno spregovori prav o vsem, pa takrat, ko stopimo na polje čustev, trčimo ob tabuje. O čustvih se javno ne razpravlja. Učijo nas, da čustva zamegljujejo pogled na stvari, da nam onemogočajo, da bi bili eksaktni.
Naša družba se tako vseskozi giblje le po površini. Danes še veliko bolj kot nekoč. Zato nas ne bi smelo presenečati, da generacija, ki se je v taki družbi rodila in odraščala, se osebnostno oblikovala, svoja čustva izraža na način, ki odstopa od ustaljenih vzorcev. To je generacija, ki ji nihče ni privzgojil empatije, ki ni zrasla ob idealih solidarnosti, bratstva. To je potrošniška generacija, ki je zrasla v poudarjeno tekmovalnem svetu. Zato je v razmerjih znotraj nje, v njeni komunikaciji navznoter in navzven zaznati več nasilnosti in agresije. Nenazadnje tudi v uveljavljanju in izgradnji lastne identitete. Mladi danes čutijo potrebo, da izstopajo, da jih drugi vidijo, opazijo. Na delu je nekakšen deviantni narcisizem. Vse je v zunanjosti, videzu. Čustva pa so tista, ki so znak slabosti. Tako ne preseneča, da so danes mladi tudi iz seksualnosti izgnali vse sledi čustev. Zanje to ni več trenutek intime, pač pa nadaljevanje njihovega družbenega performansa, njihovega igranja vlog.
Pa vendar, zdi se, da prek razmerja med glavnima likoma, Jasno in Đoletom, jasno pokažete, kako so ta čustva še vedno prisotna, le mladi ne vedo, kako bi se spopadli z njimi. Tako v trenutku, ko bi si morala izpovedati ljubezen, na plan privre njeno nasprotje – surovo nasilje.
Tu bi vas popravila. Ne gre za to, da oni ne vedo, kako bi se soočili s čustvi, ki so se naselila v njih. Gre preprosto za to, da je njihovo izražanje in dojemanje teh čustev drugačno, da odstopa od norm, od »naših« oblik izražanja. Mi to vidimo kot izbruh nasilja, oni pa to vidijo kot ljubezensko izpoved. Rekla bi celo, da je njihova komunikacija v tistem trenutku zelo jasna, precizna. Ni sicer takšna, kakršno bi si želeli mi, a to je naš, ne njihov problem.
Z intenzivno vključitvijo videoposnetkov telefonskih kamer ste verjetno hoteli opozoriti prav na to, na ta spremenjeni način komuniciranja med mladimi.
Natanko tako. Kot sem že omenila, so me prav ti posnetki, na katere sem naletela na spletu, pripeljali do zamisli o odslikavi današnjih družbenih razmer prek portreta najstnikov. Že zaradi tega sem jih hotela vključiti v svoje delo. A nato sem kmalu ugotovila, da je njihova vloga še veliko pomembnejša. Mladim namreč predstavljajo nekakšen dokaz tega, da so živi, s temi posnetki grabijo življenje. Po drugi strani pa ti posnetki opozarjajo na to, kako se danes identiteta mladih gradi prek tovrstnih predstav, nastopov, performansov, in kako so te podobe pomembne pri konstrukciji samopodobe – na nek način so objektivizacija pogleda drugega.
Tu pa je še ena funkcija teh posnetkov, ki je za mlade enako pomembna – namreč dejstvo, da posnetemu odvzamejo čustva. Poglejte, s kakšne perspektive so posneti, v kakšnem planu – na njih je vedno prisotna neka distanca, najmanj distanca iztegnjene roke. Ali pa nam posnetek tako približajo, da ga fragmentirajo in nam ne nudijo celotne slike. In prav ta distanca na koncu Jasni omogoči tudi to, da se sooči z boleznijo svojega očeta, težko boleznijo, o kateri dolgo noče vedeti nič, saj ve, da bi jo neposredno soočenje prizadelo. Šele takrat, ko se v očeta odloči usmeriti kamero svojega telefona, sprejme tudi dejstvo, da je bolan in bo morda umrl. In šele s tem njegova bolezen in šibkost postaneta del njenega sveta, ju sprejme.
Predvidevam, da so za vas ti posnetki tudi na povsem filmski ravni predstavljali svojevrsten izziv?
Seveda. Saj veste, ko gledamo dokumentarne posnetke ali tovrstne amaterske »reportažne« zapise na spletu, brez pomisleka sprejmemo, da nam ti predstavljajo določen izsek realnosti. Naše soočenje z igranimi deli je že drugačno – sprejeti moramo konvencijo realnosti. Sama sem hotela s kombiniranjem obeh vrst posnetkov, igranih in »dokumentarnih«, raziskati, kje poteka meja med njima, in to mejo problematizirati. Ob tem pa mi je kombiniranje omogočilo tudi premislek o številnih drugih momentih, od pristopa h kadriranju do odnosa, ki se razvije med očesom kamere, torej objektivom, in tistim, ki stoji pred njo; od definicije filmskega junaka do notranje dramaturgije posnetkov.
Prej ste omenili lik bolnega očeta. Prek njega ste v portret generacije vključili tudi njen odnos do smrti, umrljivosti, s tem pa v film vstopa tudi širši družbeni kontekst.
To se mi je zdelo nujno. Zdi se mi namreč, da se posameznik šele v adolescenci zares zave smrti, lastne umrljivosti, in da je to srečanje nadvse dramatično. Takrat namreč življenje zajema z veliko žlico, z vsako poro svojega telesa čuti, da živi. Zato ga že ob misli na smrt spreleti srh, zanjo noče slišati. Seveda soočenje s smrtjo, še posebej, če ta udari blizu, nujno prinaša tudi soočenje z lastnimi čustvi, z lastno ranljivostjo.
Glede vključevanja širšega družbenega konteksta pa bi rekla tole: seveda sem hotela opozoriti tudi na nekatere aktualne momente sodobne srbske družbe, na pereče probleme, od vse hujšega razslojevanja prebivalstva do stigmatizacije socialno najbolj šibkih. Pa vendar še enkrat poudarjam: v prvi vrsti me je zanimala konkretna generacija, ki pa je seveda produkt prav tako konkretnih družbenih in kulturnih razmer.
Če je moja informacija točna, začetki nastajanja filma segajo v čas, ko je bila Isidora Simijonović stara komaj dobrih 14 let. Kako ste se približali najstnikom, da so se ti odprli tudi ob tako občutljivih temah, kot je seksualnost, in pred kamero dosegli njihovo sproščenost?
Čeprav med nami ni tako zelo velike razlike v letih (fantje in dekleta so 10 do 15 let mlajši od mene), sem se povsem jasno zavedala, da pripadamo različnim generacijam. Zato sem se še pred avdicijo lotila temeljite raziskave, med katero sem si ogledala goro različnih videoposnetkov, profilov na socialnih omrežjih, kratkih sporočil. Hotela sem se vsaj približno seznaniti z njihovim načinom razmišljanja in komunikacije. Za tem pa je sledilo kar dvoletno obdobje iskanja igralcev, prvih poskusov snemanja in diskusij na teme, ki jih obravnava film. Veliko smo se pogovarjali o spolnosti, a seveda tistih najbolj eksplicitnih prizorov nismo posneli z njimi, temveč z njihovimi dvojniki, svojo vlogo so odigrali tudi različni pripomočki in nadomestki, slika pa je bila dodobra obdelana tudi v fazi postprodukcije. Mladim se tako ni bilo treba izpostavljati, zaradi česar je bila na snemanju vseskozi prisotna izjemna sproščenost.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012